Stopnja samooskrbe pove, v kolikšnem obsegu je domača proizvodnja zmožna pokrivati domačo potrošnjo v državi (zajeta potrošnja za prehrano, krmo in potrošnjo v industriji). Samooskrba, ki je nižja od 100 %, pomeni primanjkljaj, ki ga je treba pokriti z uvozom, samooskrba nad 100 % pa presežek v ponudbi oziroma domači proizvodnji.

Kazalec prikazuje stopnjo samooskrbe v Sloveniji z naslednjimi osnovnimi kmetijskimi proizvodi: meso po glavnih vrstah in skupaj, jajca, krompir, žito po glavnih vrstah in skupaj, zelenjava, sadje, mleko in med. Kazalec prikazuje stopnjo samooskrbe le po posameznih proizvodih, ne pa tudi skupne stopnje samooskrbe s hrano. Dodatno sta prikazani tudi potrošnja kmetijskih proizvodov na prebivalca za prehrano ter primerjava stopnje samooskrbe z žiti med Slovenijo in nekaterimi državami.

Prehransko varnost lahko države dosegajo na dva načina: preko samooskrbe ali uvoza hrane iz drugih držav. Stopnja samooskrbe prikazuje, v kolikšni meri je država samozadostna pri zagotavljanju potrebnih količin hrane, kar je zelo pomembno z vidika zagotavljanja dostopnosti hrane prebivalcem, še posebej v razmerah omejene mednarodne trgovine in večjih cenovnih nihanj na tujih trgih. Poleg tega, da predstavlja podlago za prehransko varnost, samooskrba omogoča uporabo lastnih proizvodnih virov, ohranjanje delovnih mest in obdelanost na podeželju, zmanjševanje revščine, pomembna pa je tudi z vidika zdravja in okolja. Višja stopnja samooskrbe namreč zmanjša potrebo po uvozu hrane, kar zaradi krajših transportnih poti prispeva tudi k zmanjšanju onesnaževanja okolja (Revizijsko poročilo …, 2021).

Slovenija spada med države, ki so neto uvoznice hrane, saj z domačo proizvodnjo večinoma ne pokriva svojih potreb. Višje stopnje samooskrbe kot pri rastlinskih dosega pri živalskih proizvodih, najnižje pa so v povprečju zabeležene pri zelenjavi, sadju in krompirju. Za rastlinske pridelke so značilna precejšnja medletna nihanja stopenj samooskrbe, ki sledijo predvsem bolj ali manj obilnim letinam (skupne količine pridelka), na katere pa močno vplivajo tudi ekstremni vremenski pogoji, kot so suša, zmrzal in podobno (Travnikar in sod., 2022). Globalni megatrendi kažejo, da bo vse bolj spremenljivo podnebje v prihodnje lahko negativno vplivalo na kakovost in količino pridelane hrane ter s tem še povečalo odvisnost Slovenije od svetovnih trgov (Sadauskis in sod., 2019).

Stopnja samooskrbe s kmetijskimi proizvodi in potrošnja kmetijskih proizvodov za prehrano sta primerjani med obdobji pred vstopom Slovenije v EU (2000–2003), po vstopu v EU (2004–2016) in obdobjem zadnjih nekaj let (2017–2021). Pred vstopom v EU je bila Slovenija v povprečju samooskrbna z mlekom in medom, skoraj popolnoma samooskrbna pa z jajci in mesom. Od posameznih vrst mesa je bila samooskrba dosežena pri govejem in perutninskem mesu, pri prašičjem mesu pa je znašala 81 %. Visoka je bila tudi povprečna samooskrba s krompirjem (78 %), medtem ko pri ostalih proizvodih ni presegala 60 %. V obdobju po vstopu v EU (2004–2016) se je opazneje znižala stopnja samooskrbe z mesom, krompirjem, sadjem in medom. Pri krompirju in sadju je vzrok v zmanjšanem obsegu pridelave in ekstremnih vremenskih razmerah, stopnja samooskrbe z mesom pa je bila nižja zaradi zmanjšanja proizvodnje prašičjega mesa. Ta je upadla zaradi počasnih strukturnih sprememb, nekonkurenčnosti ter cenovnega pritiska (cenejši uvoz prašičjega mesa). Leto zatem ko se je Slovenija pridružila EU, je bila sprejeta reforma trga sladkorja v EU, ki je povzročila zaprtje edine tovarne sladkorja. Od takrat se v Sloveniji sladkor več ne proizvaja, pred tem je bila stopnja samooskrbe s sladkorjem v povprečju 50–odstotna. V povprečju obdobja zadnjih nekaj let (2017–2021) je imela Slovenija presežke pri proizvodnji mleka ter govejega in perutninskega mesa. Precej visoko stopnja samooskrbe je bila dosežena tudi pri koruzi za zrnje (96 %) in jajcih (95 %). Največji primanjkljaj, ki ga je pokrival uvoz iz drugih držav, je bil pri sadju, zelenjavi, krompirju, prašičjem mesu in medu. V primerjavi z obdobjem pred vstopom v EU (2000–2003), je stopnja samooskrbe v zadnjem obdobju opazneje nižja pri mesu, krompirju, sadju in medu. Največ, za več kot polovico, se je znižala samooskrba s sadjem, medom in prašičjim mesom, stopnja samooskrbe z zelenjavo, govejim ter perutninskim mesom in jajci pa je ostala na podobni ravni. Pomembneje višji sta le stopnji samooskrbe z žiti in z mlekom. Pri žitih je skozi celotno analizirano obdobje na splošno opazen naraščajoč trend stopnje samooskrbe pri vseh glavnih vrstah (rž, ječmen in koruza) razen pri pšenici.

Podatki kažejo, da Slovenija zastavljenih ciljev Strategije za izvajanje resolucije o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 ni dosegla. Stopnja samooskrbe z zelenjavo počasi narašča, vendar še ni presegla meje 50 %, medtem ko stopnja samooskrbe s prašičjim mesom v zadnjih letih ostaja v povprečju na 40 %.

Primerjava stopenj samooskrbe z žiti med Slovenijo in 16 članicami Evropske unije ter Turčijo nam pokaže veliko variabilnost med državami. Najvišjo stopnjo samooskrbe z žiti so imele v letu 2020 med analiziranimi članicami Baltske države: Litva (520 %), Latvija (415 %) in Estonija (294 %), katerim sta sledili Bolgarija (237 %) in Madžarska (182 %). Samooskrbne so bile tudi Hrvaška, Slovaška, Romunija, Poljska, Nemčija in Finska. Slovenija se glede samooskrbe z žiti uvršča v spodnjo tretjino (13. mesto) med analiziranimi državami (stopnja samooskrbe 93 %). Nižja stopnja samooskrbe kot v Sloveniji je bila v letu 2020 v Grčiji (66 %), Italiji (51 %), na Irskem (42 %) in na Portugalskem (20 %).

Tako kot stopnja samooskrbe, tudi potrošnja kmetijskih proizvodov za prehrano v Sloveniji med leti nekoliko niha. Trend rasti porabe je najbolj opazen pri zelenjavi, saj se je v obdobju zadnjih nekaj let (2017–2021) v primerjavi z obdobjem pred vstopom v EU (2000–2003) potrošnja povečala za 48 %, in sicer iz 78 na 115 kg na prebivalca. Povečala se je tudi potrošnja sadja (+28 %; na 128 kg na prebivalca) in jajc (+18 %; na 11 kg na prebivalca). Na drugi strani se je med analiziranima obdobjema relativno najbolj zmanjšala potrošnja krompirja (–20 %; na 65 kg na prebivalca), količinsko pa poraba mleka; v obdobju zadnjih nekaj let je vsak prebivalec Slovenije v povprečju porabil 210 kg mleka v vseh oblikah, kar je 21 kg manj kot v povprečju obdobja pred vstopom v EU. Zmanjšuje se tudi poraba žit za prehrano, ta znaša v povprečju zadnjih let 119 kg na prebivalca, kar je 9 kg manj kot v obdobju pred vstopom v EU. Povprečna potrošnja mesa se je med obema analiziranima obdobjema malce zmanjšala (–2 %; na 91 kg na prebivalca), in sicer predvsem zaradi manjše porabe prašičjega mesa, medtem ko se poraba perutninskega mesa z leti povečuje in v zadnjem obdobju znaša okoli 31 kg na prebivalca.