Kazalec prikazuje povprečno starost registriranih osebnih avtomobilov za obdobje od 1992 do 2021 ter njihovo starostno sestavo (delež registriranih osebnih avtomobilov za posamezno starostno obdobje) za obdobje od 1992 do 2021 v Sloveniji. Kazalec prikazuje tudi starostno sestavo (delež registriranih vozil za posamezno starostno obdobje) tovornih motornih vozil, avtobusov ter koles z motorjem in motornih koles za obdobje 1992 do 2021 v Sloveniji. Za evropske države je prikazan delež osebnih avtomobilov po starostnih obdobjih za izbrane države EU-27 v letu 2012. za države EU-28 v letu 2016 ter za države EU-27 v letu 2020.

Okoljski in varnostni standardi vozil se nenehno izboljšujejo, zato novejša vozila v povprečju manj onesnažujejo okolje, so manj hrupna, porabijo manj goriva in so bolj varna. Kazalec povprečne starosti osebnih avtomobilov ter starostne sestave osebnih avtomobilov in ostalih vozil tako posredno izraža njihovo okoljsko učinkovitost.

Povprečna starost voznega parka je posredni kazalec uspešnosti doseganja okoljevarstvenih ciljev ter preprečevanja negativnih okoljskih vplivov cestnega prometa (EEA, 2016). Starejši vozni park ustvarja več izpustov kakor mlajši, toda njegova hitrejša zamenjava ima pomanjkljivost v povečani porabi energije in surovin za izdelavo, odstranitev in reciklažo vozil. Evropska agencija za okolje opozarja, da podatek o povprečni starosti voznega parka ne zadošča za njegovo celovito okoljsko presojo. Za dodatno razumevanje pojava bi bil potreben vsaj še podatek o povprečnem letnem številu prevoženih kilometrov vozil oziroma o njihovi uporabi, o povprečni življenjski dobi vozil (EEA, 2016) ter o doseganju standardov glede izpustov onesnaževal iz posameznih kategorij vozil.

Povprečna starost osebnih avtomobilov se je v EU najprej zmanjšala z 8,8 let v letu 1995 na 6,8 let v letu 2000 in nato povečala na 7,4 let v letu 2014. Po tem letu se kazalnik ni več spremljal. Ker se vozniki v EU kasneje odločajo za menjavo starejšega in nakup novega osebnega avtomobila, se slednje odraža tudi v povprečni starosti voznega parka v EU. Tu se namreč delež osebnih avtomobilov, starejših od 10 let, stalno povečuje (EEA, 2016).

Starost osebnih avtomobilov v EU-27 (za Bolgarijo, Grčijo in Slovaško ni podatkov) se med državami zelo razlikuje (podatki so za leto 2020). Največji delež osebnih avtomobilov, starejših od 10 let, ima Litva (81,1 %), delež 70 % ali več imajo še države Romunija, Poljska, Latvija, Madžarska in Estonija. Največ vozil, mlajših od 2 leti, je v Luksemburgu (22 %), več kot 15 % vozil, mlajših od 2 leti, pa imajo še države Francija, Avstrija, Irska, Belgija in Švedska. Osebni avtomobili na dizelski pogon imajo v povprečju nižjo povprečno starost v primerjavi z osebnimi avtomobili na bencinski pogon, saj se trg z avtomobili na dizelski pogon nenehno širi. Vsako leto je v EU registriranih več avtomobilov na dizelski kot na bencinski pogon (EUROSTAT, 2022). V nekaterih članicah EU se povprečna starost osebnih vozil znižuje zaradi pospešenega izločanja starih vozil iz uporabe, politike spodbujanja zamenjave starih vozil z novimi, finančnih spodbud ter obveznih tehničnih pregledov vozil, ki vključujejo servisna in vzdrževalna dela (EEA, 2016).

V Sloveniji se je povprečna starost osebnih avtomobilov od leta 2001 (6,9 let) do leta 2021 (10,6 let) povečala za 3,8 let; spremenila pa se je tudi starostna sestava osebnih avtomobilov: v letu 2021 se je delež avtomobilov, starih 12 let ali več, v primerjavi z letom 2001 povečal za dvainpolkrat, delež avtomobilov, starih manj kot tri leta, pa zmanjšal za polovico. V enaki primerjavi je zanimiv tudi podatek, da je bilo leta 2001 med v Sloveniji prvič registriranimi osebnimi avtomobili 84 % novih vozil, leta 2021 pa le še 61 % (SURS, 2022). To pomeni, da se nove tehnologije uvajajo počasneje in da je vozni park večinoma okolju manj prijazen.

V obdobju 2000-2020 se je poleg povprečne starosti osebnih avtomobilov povečala tudi povprečna starost ostalih vozil v EU. Povprečna starost lahkih gospodarskih vozil s 6,7 na 11,9 let, težjih tovornih vozil s 7,5 na 14,1 leto, avtobusov pa z 8,7 na 12,8 let. Podatek za povprečno starost dvokolesnikov za leto 2020 ni bil na voljo (njihova starost se je sicer med leti 2000 in 2014 povečala z 8,9 na povprečno 9,1 leto (EEA, 2016).

Staranje voznega parka je značilno tudi za Slovenijo. Povprečna starost voznega parka osebnih avtomobilov v Sloveniji je vse večja, v zadnjih tridesetih letih se je povečala za slaba štiri leta - s 6,8 let v letu 1992 na 10,6 let v letu 2021. V starostni sestavi osebnih avtomobilov se delež vozil, starejših od 12 let, zadnjih dvajset let stalno povečuje in sicer vsako desetletje za okoli 50 % (leta 2001 je bil ta delež 17 %, leta 2011 29 %, leta 2021 pa že 43 %). V istem obdobju hkrati stalno upada je delež avtomobilov, starih manj kot tri leta in sicer vsako desetletje za okoli 30 % (leta 2001 je bil ta delež 21 %, leta 2011 14 %, leta 2021 pa le še 10 %). Pri ostalih vrstah vozil je v zadnjih dvajsetih letih zaznati več sprememb v trendu rasti ali upada starosti vozil, hkrati pa so te spremembe večinoma manjšega obsega kot pri osebnih avtomobilih. V splošnem pa je v zadnjih dvajsetih letih delež vozil, starejših od 12 let, narasel, mlajših od 3 leta pa upadel. Delež tovornih motornih vozil, starejših od 12 let, se je povečal za 5 %, delež enako starih avtobusov se je za 4 % zmanjšal, delež tako starih koles z motorjem in motornih koles pa povečal za 21 %. Po drugi strani se je delež tovornih motornih vozil, mlajših od 3 leta, v enakem obdobju zmanjšal za 4 %, delež manj kot tri leta starih avtobusov se je zmanjšal za 5 %, delež tako starih koles z motorjem in motornih koles pa je manjši za 6 %. Nihanja so časovno povezana z recesijo leta 2008 in epidemijo COVID-19 v letih 2019 in 2020. Navedeno pomeni, da se v Sloveniji nove tehnologije uvajajo počasi in da je vozni park danes večinoma okolju manj prijazen, čeprav je bilo v vmesnih obdobjih zabeleženih nekaj let njegovega posodabljanja.

Ukrepi, ki jih države uvajajo za pomlajevanje voznega parka, so finančne spodbude za njegovo obnovo oziroma za izločanje starih in izrabljenih vozil iz prometa, sistemi ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili, ter obvezni periodični tehnični pregledi (EEA, 2016).

V državah EU je bilo vpeljanih že nekaj sistemov spodbud za obnovo voznega parka, a še vedno ni skupne tovrstne politike na ravni EU. Spodbude lahko vključujejo denarno nadomestilo za opustitev uporabe starega vozila brez obveznega nakupa novega ali pa nadomestilo za zamenjavo z novim vozilom oziroma takim, ki manj obremenjuje okolje. Obstajajo tudi nekateri administrativni ukrepi brez neposrednih finančnih posledic, a s posrednim vplivom na odločitev o zamenjavi starega vozila. V Sloveniji še ni bilo tovrstnih državnih spodbud, so jih pa vključevali v prodajne akcije nekateri proizvajalci. Ti ukrepi vplivajo na okolje dvoplastno: pozitivno, z zmanjšanjem obremenitve okolja in zdravja ljudi zaradi obnove voznega parka z novejšimi, tehnološko naprednejšimi in čistejšimi vozili, ter negativno zaradi skrajšanja življenjske dobe vozil, kar poveča porabo energije in surovin za izdelavo novih in razgradnjo starih vozil. Okoljsko pomembni del obnove voznega parka je sistem ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili, ki je obvezen za vse države članice Evropske unije na podlagi direktive o izrabljenih vozilih, sprejete 18. septembra 2000 (št. 2000/53/ES). Njen cilj je zaščititi okolje s preprečitvijo onesnaževanja z izrabljenimi motornimi vozili ter s pospeševanjem in podporo zbiranju, ponovni uporabi in predelavi sestavnih delov vozil. Ciljni delež 95 % ponovne uporabe in predelave izrabljenih motornih vozil je bil opredeljen za leto 2015. Cilj je bil delno dosežen šele v letu 2019, ko je bil v EU povprečni delež ponovne uporabe 95,1 % (92,8 % leta 2015), predelave pa 89,6 % (87 % leta 2015) (EUROSTAT, 2022). Slovenija je to področje prvič uredila leta 2003 z Uredbo o načinu, predmetu in pogojih opravljanja gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili (Ur. l. RS, št. 18/03 in spremembe). Leta 2011 je prvo nadomestila nova Uredba o izrabljenih vozilih (Ur.l. RS, št. 32/11, 45/11 in 26/12). Po podatkih Eurostata je Slovenija cilj predelave že dosegla leta 2012, delež pa je bil leta 2019 95,4 %; cilj ponovne uporabe je Slovenija presegla v letih 2012, 2017 in 2018, leta 2019 pa je z 89,5 % ponovno pod ciljno vrednostjo.

Redni tehnični pregledi imajo velik pomen na zmanjševanje okoljskih vplivov vozil in na pravočasno odstranitev neprimernih vozil iz prometa. Pravilno vzdrževana vozila lahko dosežejo visoko starost, če njihov okoljski vpliv ni bistveno večji od novejših tehnologij, ki so večinoma povezane s t.i. EURO standardi (omejitvami glede emisijske stopnje vozil) (EEA, 2016). Obvezni periodični tehnični pregledi so v Sloveniji dolgoletna praksa, ki je od 1. decembra 2003 izpopolnjena z meritvami izpustov izpušnih plinov. S tem ukrepom naj bi neposredno zmanjšali izpuste toplogrednih plinov, saj avtomobili ne smejo preseči homologiranih vrednosti teh izpustov. Ukrep vpliva tudi na boljše vzdrževanje vozil, kar dodatno pripomore k zmanjšanju izpustov.