Kazalec delež obnovljivih virov (OVE) v bruto rabi končne energije prikazuje rabo obnovljivih virov v bruto rabi končne energije. Raba OVE zajema rabo energije sonca, biomase (les, bioplin, biogoriva) in odpadkov, geotermalne energije, energije okolja, vode in vetra. Za hidroenergijo in vetrno energijo se uporablja normalizirane vrednosti proizvodnje električne energije – 15-letno povprečje.

Bruto raba končne energije pomeni energetski proizvod, dobavljen za energetske namene industriji, prometu, gospodinjstvom, storitvenemu sektorju, vključno z javnim sektorjem, kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu, poleg tega pa tudi električno energijo in toploto, ki jo porabi energetska panoga za proizvodnjo električne energije in toplote, ter izgube električne energije in toplote pri distribuciji in prenosu.

Delež OVE v bruto rabi končne energije nakazuje napredek pri zmanjšanju vpliva rabe energije na okolje (npr. preko nižjih izpustov TGP in onesnaževal zraka), vendar se je ob tem treba zavedati, da lahko povečanje rabe OVE negativno vpliva na pokrajino (raba površja), habitate in ekosisteme preko izgradnje dodatnih zmogljivosti, rabe vode, pridelave biogoriv, pridobivanja biomase ali pridobivanja surovin za proizvodnjo sončnih celic. Zamenjava fosilnih goriv z OVE vpliva na nižje izpuste TGP, vendar ti niso določeni z deležem OVE, temveč s porabo fosilnih goriv. Z okoljskega vidika torej doseganje ciljnega deleža OVE še ne pomeni, da bo dosežen tudi cilj na področju zmanjševanja izpustov TGP ali onesnaževal zraka. Raba gorljivih OVE (les, bioplin, biogoriva) lahko prispeva k višjim izpustom onesnaževal zraka kot sama poraba fosilnih goriv, zato je treba pri spodbujanju rabe OVE izvajati tudi ukrepe za zmanjšanje negativnega vpliva na onesnaževanje zraka.

Z upoštevanjem statističnih prenosov je delež OVE v bruto rabi končne energije leta 2022 znašal 25 %. Če statističnih prenosov ne upoštevamo, je bil delež 22,9-odstoten. V letu 2023 je bil delež 25,1-odstoten, to pomeni, da statistični prenos ni bil potreben, še vseeno pa je delež za ciljno trajektorijo iz NEPN 2020 zaostajal za 0,4 odstotne točke, za tisto iz NEPN 2024 pa za 1,3 odstotne točke. Glede na leto prej se je delež brez statističnih prenosov povečal za 2,2 odstotni točki, glede na leto 2005 pa je bil višji za 5,3 odstotnih točk.

Od leta 2010, ko je bil sprejet Akcijski načrt za obnovljive vire energije, se je do leta 2013 delež OVE brez statističnih prenosov povečal za 2,1 odstotni točki. Po tem letu je delež padal, v letih 2019, 2020 in 2021 pa se je ponovno povečal. Po znižanju v letu 2022, je leta 2023 delež dosegel najvišjo vrednost v opazovanem obdobju. Leta 2020 je bila popravljena statistika rabe OVE v gospodinjstvih za obdobje 2000–2009, tako da so sedaj podatki konsistentni za celotno obdobje od leta 2000 naprej.

Pri izpolnjevanju nacionalnih ciljev glede obnovljive energije lahko državam pomaga tudi za ta namen oblikovan notranji evropski energetski trg, v katerem imajo države možnost izbire med tremi mehanizmi sodelovanja. Ti mehanizmi so: statistični prenosi, skupni projekti med državami EU ali državami EU in tretjimi državami ter skupne sheme podpore. Pri statističnem prenosu se količina obnovljive energije odšteje od napredka ene države pri doseganju cilja in se prišteje drugi. Za »predano« obnovljivo energijo država prejme plačilo. To je preprosto obračunski postopek, saj nobena dejanska energija ne preide v druge roke. Dve ali več držav EU lahko, da bi dosegli svoje cilje, tudi sofinancira projekt obnovljive energije na področju električne energije ali ogrevanja in hlajenja ter si deli nastalo obnovljivo energijo. Ti projekti lahko vključujejo fizični prenos energije iz ene države v drugo, vendar ne nujno. Dve ali več držav EU lahko sofinancira tudi skupno shemo podpor za spodbujanje proizvodnje obnovljive energije na enem ali vseh svojih ozemljih. Ta oblika sodelovanja lahko vključuje ukrepe, kot so skupna odkupna tarifa, skupna odkupna premija ali skupni režim trgovanja s kvotami in certifikati.

Gibanje deleža OVE brez statističnih prenosov je odvisno od gibanja rabe obnovljivih virov energije – števca, ter bruto rabe končne energije – imenovalca. Bruto raba končne energije se je po zmanjševanju v letih 2010–2014 v obdobju 2015–2018 povečevala, leta 2019 pa ponovno zmanjšala in se leta 2020 spustila na najnižjo raven v opazovanem obdobju. V letu 2021 se je bruto raba končne energije povečala 7 % v primerjavi z letom prej in je na približno enaki ravni ostala tudi v letu 2022. Leta 2023 se je bruto raba končne energije zmanjšala za 5 % in je znašala 1.185 ktoe.

Bruto rabo končne energije sestavljajo raba končne energije v sektorjih industrija, promet, gospodinjstva in ostala raba ter lastna raba elektrarn, raba energetskega sektorja in izgube pri prenosu toplote in električne energije. Raba končne energije pri tem prispeva večino, leta 2023 96 %, bruto rabe. Za več informacij o rabi končne energije glej kazalec EN10.

Največ OVE je bilo leta 2023 porabljene za proizvodnjo toplote in hladu (584 ktoe oz. 49,3 %) in proizvodnjo električne energije (507 ktoe oz. 42,8 %). Raba biogoriv v prometu je k skupni rabi prispevala 94 ktoe oz. 7,9 %. Raba OVE v prometu se je glede na leto prej povečala za 19,9 %, za proizvodnjo električne energije pa za 7,6 %. Proizvodnja električne energije iz OVE se je povečala predvsem zaradi povečanja proizvodnje električne energije iz sončne energije ter normalizirane proizvodnje v hidroelektrarnah (HE).

K bruto rabi končne energije sta leta 2023 največ prispevali raba energije za ogrevanje in hlajenje (36 %) ter raba energije v prometu (38,4 %). Raba električne energije je predstavljala 25,6 %. Delež sektorjev v bruto rabi končne energije je pomemben, saj imajo sektorji z večjim deležem večji vpliv na povprečje. Delež OVE v prometu je mnogo nižji od skupnega deleža, deleža OVE v toploti in hladu ter električni energiji pa sta višja od skupnega deleža. Iz tega sledi, da zmanjševanje rabe energije za ogrevanje in hlajenje, zaradi izvajanja ukrepov učinkovite rabe energije ter tudi toplejših zim, ob povečevanju rabe energije v prometu negativno vpliva na skupni delež OVE, in to kljub temu, da se sektorski deleži višajo. To se je lepo pokazalo leta 2014, ko se je, zaradi izrazito tople zime, raba energije za ogrevanje in hlajenje znižala, kar je ob nespremenjeni rabi energije v prometu prispevalo k znižanju skupnega deleža OVE. Leta 2020 se je zgodilo ravno obratno; raba energije v prometu se je močno zmanjšala, kar je pripomoglo k povečanju skupnega deleža OVE brez statističnih prenosov.

Sektorski delež OVE v bruto rabi energije za ogrevanje in hlajenje je leta 2023 znašal 34,3 %, kar je 0,3 odstotne točke več kot leto prej. Zaostanek za indikativno letno vrednostjo za to leto iz NEPN 2020, ki je 36,9 %, je tako znašal 2,6 odstotne točke. Tudi indikativna letna vrednost iz NEPN 2024, ta je s 35,9 % nekoliko nižja od vrednosti iz NEPN 2020, ni bila dosežena. Glede na leto 2005 se je delež OVE pri ogrevanju in hlajenju povečal za 7,9  odstotnih točk.

Delež energije iz OVE v bruto rabi električne energije je leta 2023 znašal 41,9 %, kar je 4,9 odstotnih točk več kot leto prej in 6,2 odstotni točki več od letne indikativne vrednosti za leto 2023 iz NEPN 2020. Ravno tako je bila presežena tudi indikativna letna vrednost iz NEPN 2024 (38,8 %), in sicer za 3,1 odstotne točke. Cilj za leto 2023 je sicer znatno nižji od cilja za 2020, kar je posledica spremenjenih projekcij zaradi zastoja realizacije projektov v okviru podporne sheme za OVE električno energijo in počasnejše gradnje hidroelektrarn. Negativno na delež vpliva tudi rast bruto rabe električne energije. Glede na leto 2005 se je delež OVE pri proizvodnji električne energije povečal za 13,2 odstotnih točk.

Delež OVE v prometu je leta 2023 znašal 10 %, kar je 2,2 odstotni točki več kot leto prej in 2,1 odstotno točko manj od indikativne letne vrednosti za to leto iz NEPN 2020. Indikativna letna vrednost iz NEPN 2024 je z 10,7 % nekoliko nižja od tiste v NEPN 2020, a tudi ta ni bila dosežena, zaostanek je znašal 0,7 odstotne točke. Povečanje po letu 2020 je posledica večjega primešavanja biodizla, zlasti frakcij, ki se upoštevajo s faktorjem 2, medtem ko je primešavanje bioetanola še možno povečati. Leta 2005 je bil delež OVE v prometu 0,5-odstoten.