Kazalec prikazuje posedovanje dobrin po gospodinjstvih, ki nakazujejo naš življenjski standard in potrošniške navade. Poleg tega izvemo, za kaj porabimo največ električne energije, koliko si lahko gospodinjstva privoščijo, kolikšno je zadovoljstvo z življenjem in kako postopoma naraščajo eno-članska gospodinjstva.

Gospodinjstvo je vsaka družinska ali druga skupnost oseb, ki skupaj stanujejo in skupaj porabljajo dohodke za osnovne življenjske potrebe (stanovanje, hrano in drugo), ne glede na to, ali vsi člani stalno živijo v kraju, v katerem prebiva gospodinjstvo, ali pa nekateri izmed njih zaradi dela, šolanja ali iz drugih vzrokov dlje časa (do 12 mesecev) živijo drugje v Sloveniji ali v tujini.

Stavbe, živila in promet skupaj povzročajo od 70 % do 80 % vseh vplivov na okolje; od onesnaževanja in izpustov toplogrednih plinov do rabe virov in ravnanja z odpadki.

Cilj trajnostne potrošnje in proizvodnje je "narediti več in boljše z manj”. Trajnostna potrošnja je uporaba proizvodov, energije in storitev na tak način, da njihova uporaba minimalizira vplive na okolje. To pa  zadeva naš življenjski slog, nakupovalne navade ter način uporabe izdelkov in storitev, ter končno ravnanje po izrabi.

Število članov gospodinjstev

V opazovanem obdobju sta se velikost gospodinjstev in sestava družin spremenili. Leta 2021 je bilo v Sloveniji 859.782 gospodinjstev; število gospodinjstev skozi opazovano obdobje narašča. Povprečna velikost gospodinjstva je bila 2,41 člana in se znižuje. Primerjava med leti kaže, da se  zmanjšuje število štiri in tri članskih gospodinjstev in povečuje število dvo-članskih gospodinjstev. Največ, več kot tretjina vseh gospodinjstev je enočlanskih. Število gospodinjstev s pet in več  člani se rahlo povečuje v zadnjih letih.

Posedovanje izbranih dobrin v gospodinjstvih

Barvni televizor, hladilnik, pralni stroj in mobilni telefon so dobrine, ki jih imajo leta 2022 v skoraj v vseh gospodinjstvih (93,6 % ; 97,7 % ; 97,5 % ; 98,5 %). Občutno se znižuje delež radijskih sprejemnikov; leta 2022 ga ima 61,7 % gospodinjstev, medtem ko ga je leta 1999 imelo 95,1 % gospodinjstev.  Narašča posedovanje osebnih avtomobilov – 84,0 % in osebnih računalnikov – 76,9 %. Zanimivo je, da se je leta 2022 znižal delež zamrzovalnih omar ali skrinj, na 60,1 %, medtem ko je bilo leta 1999 le-teh 85,8 %.  Porast je zaznati pri  strojih za sušenje perila, pomivalnih strojih in mikrovalovnih pečicah. Nasprotno pa se je delež koles v opazovanem obdobju znižal in je bil leta 2022 le še 43,5 % v primerjavi z 65.9 % leta 1993. Novejši so podatki o toplotnih črpalkah – delež le-teh je bil 18,0 %, in klimatskih napravah z deležem 37,9 % - torej ima leta 2022 več kot tretjina gospodinjstev to napravo.

Namen rabe električne energije (GWh) v gospodinjstvih

V gospodinjstvih daleč največ električne energije porabimo za ogrevanje sanitarne vode in prostorov ter za kuhanje; opazno je, da se je poraba elektrike za kuhanje precej povečala v (kovidnem) obdobju 2020-2021, v letu 2022 pa je spet nekoliko upadla. Poraba elektrike izraziteje narašča pri ogrevanju prostorov, kjer gre verjetno za povečano uporabo toplotnih črpalk. Podatki razkrivajo, da je v opazovanem obdobju (2000-2022) poraba elektrike ves čas rahlo padala pri razsvetljavi, kar gre gotovo pripisati zlasti zamenjavi z bolj varčnimi sijalkami. Tudi poraba elektrike pri nekaterih velikih gospodinjskih aparatih (hladilniki, pralni in sušilni stroji, televizorji in računalnikov) se nekoliko znižuje, saj je na trgu vse več energijsko učinkovitejših aparatov. Izraziteje se je povečala poraba elektrike za hlajenje, kar pa je zagotovo posledica večjega števila teh naprav v gospodinjstvih.

Finančni položaj gospodinjstev – izbrani kazalniki

Kaj si lahko gospodinjstva privoščijo od počitnic, mesnih ali vegetarijanskih obrokov, ogrevanih stanovanj, da preživijo mesec brez težav ter ko pride do nepričakovanih izdatkov? Kot kažejo podatki, se zmožnosti gospodinjstev povečujejo (2008 – 2022), tako da lahko resnejši problem izzovejo le nepričakovani izdatki – za slabo tretjino gospodinjstev, štiri petine pa le stežka preživijo mesec brez finančnih težav.

Enotedenske letne počitnice zunaj doma za vse člane gospodinjstva si je v letu 2022 finančno lahko privoščilo 80 % gospodinjstev, toliko kot leto prej. Z vidika tipa gospodinjstva je bil odstotek takih, ki so si lahko privoščila počitnice, največji med gospodinjstvi z dvema odraslima in z vsaj enim vzdrževanim otrokom (90 %), najmanjši pa med enočlanskimi gospodinjstvi (62 %). Enotedenske letne počitnice so dostopnejše za večji odstotek gospodinjstev. Nepričakovane izdatke v znesku 750 EUR si je v letu 2022 lahko privoščilo 72 % gospodinjstev. Najtežje je bilo enostarševskim gospodinjstvom z vsaj enim vzdrževanim otrokom in enočlanskim gospodinjstvom. Mesni ali enakovredni vegetarijanski obrok vsaj vsak drugi dan pa si je lahko leta 2022 privoščilo 95 % gospodinjstev in med tipom gospodinjstev ni večjih razlik. Primerno ogrevano stanovanje si je lahko privoščilo 96 % gospodinjstev, kar pa je za 2 odstotni točki manj kot leto poprej. Finančno preživi mesec brez težav 25 % gospodinjstev.

Samoocena splošnega zadovoljstva z življenjem po statističnih regijah

SURS navaja, da so na splošno zadovoljstvo z življenjem v 2022 zelo vplivali medosebni odnosi, občutek sreče in zdravstveno stanje. Več oseb kot v 2018, dve tretjini, je bilo srečnih ves čas ali večino časa. Zvišala se je tudi samoocena zadovoljstva s finančnim stanjem in dolžino prostega časa. Vendar podatki kažejo, da se je povprečna samoocena v letu 2022 nekoliko znižala (s 7,7 na 7,6). Velikih razlik oziroma nihanj med statističnimi regijami ni zaznati. S svojim življenjem so le nekoliko bolj zadovoljni na Gorenjskem in v osrednji Sloveniji, nekoliko manj glede na povprečje pa v  Koroški in Pomurski statistični regiji. Zanimivo je, da se je povprečna samoocena v primerjavi s prejšnjimi leti nekoliko znižala v Primorsko-notranjski, Goriški in Obalno-kraški statistični regiji. Glede na to, da je stopnja splošnega zadovoljstva z življenjem v vseh regijah v povprečju relativno enakomerna, pomeni, da ocena zadovoljstva z življenjem ni povezana samo s finančnimi in materialnimi vidiki, temveč da ljudje zadovoljstvo z življenjem dojemajo širše, predvsem v povezavi z zdravjem, družino, prijatelji, prostim časom ipd.

Povprečno število oseb v gospodinjstvih EU, 2022

Leta 2022 je v EU prebivalo 198 milijonov gospodinjstev, v povprečju 2,2 člana na gospodinjstvo. Najštevilčnejša gospodinjstva v EU v letu 2022 so bila gospodinjstva samskih odraslih brez otrok, in sicer 71,9 milijona, sledijo pari brez otrok, ki predstavljajo 48,2 milijona, in pari z otroki, ki jih je bilo 30,6 milijona. Trend od 2009 do 2022 kaže na upadanje povprečnega števila oseb na gospodinjstvo. To so opazili v 24 od 27 držav članic EU. Estonija je doživela največje zmanjšanje za 0,5 člana po letu 2009, sledijo Malta, Romunija, Latvija in Litva, kjer se je povprečna velikost gospodinjstva zmanjšala za 0,4 člana. Samo Grčija in Švedska sta opazili rahlo povečanje povprečne velikosti gospodinjstva za 0,1 oziroma 0,2. Poleg tega ima Slovaška stalno povprečno vrednost 2,9 v letih 2009 in 2022. Število enočlanskih gospodinjstev brez otrok se je v EU od leta 2009 do 2022 povečalo za 30,7 %.

Tip gospodinjstva v EU 27, 2009-2022

Skupno število gospodinjstev v EU se je od leta 2009 do leta 2022 povečalo za 10,3 %. Vendar pa so se gospodinjstva samskih odraslih (tj. gospodinjstev, ki jih sestavlja le ena odrasla oseba, ki živi z otroki ali brez njih) povečala veliko hitreje, za 29,6 % v istem obdobju. Ta rast je še izrazitejša pri samskih odraslih gospodinjstvih brez otrok (+30,7 %). Največje povprečno gospodinjstvo v letu 2022 je bilo zabeleženo na Slovaškem (2,9 člana), sledita Hrvaška (2,7) in Grčija (2,6), najmanjše pa na Danskem, v Estoniji, Litvi in na Finskem (vsaka s 1,9). člani).

Gospodinjstva, ki jih sestavljajo pari (glede na zakonski stan ali dejansko razmerje), z otroki ali brez njih, so od leta 2009 zabeležila počasnejšo rast, in sicer za 4,0 %. To povečanje je posledica večjega števila parov, ki živijo brez otrok, ki se je povečalo za 9,3 % med leti 2009 do 2022. Hkrati se je število parov z otroki zmanjšalo za 3,4 %. Poleg tega se je gospodinjstev z dvema odraslima osebama (ne s parom) ali več, tako imenovana „druga vrsta“ gospodinjstev, od leta 2009 do 2022 v EU zmanjšalo za 5,3 %. Zmanjšanje te vrste gospodinjstev je večje pri gospodinjstvih z otroki (-10,3 %) kot pri tistih brez otrok (-3,2 %).

Politični okvir

-Resolucijao nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030 (ReNPVO20-30) izpostavlja  naslednje temeljne cilje (z vrsto podcilji):

• varovanje, ohranjanje in izboljševanje naravnega kapitala,
• prehod v nizkoogljično družbo, ki učinkovito ravna z viri, preprečuje odpadke in z nastalimi odpadki učinkovito ravna,
• varovanje prebivalcev pred okoljskimi tveganji.

- Strategija razvoja Slovenije 2030. Osrednji cilj Strategije razvoja Slovenije 2030 je zagotoviti kakovostno življenje za vse. Uresničiti ga je mogoče z uravnoteženim gospodarskim, družbenim in okoljskim razvojem, ki upošteva omejitve in zmožnosti planeta ter ustvarja pogoje in priložnosti za sedanje in prihodnje rodove. Na ravni posameznika se kakovostno življenje kaže v dobrih priložnostih za delo, izobraževanje in ustvarjanje, v dostojnem, varnem in aktivnem življenju, zdravem in čistem okolju ter vključevanju v demokratično odločanje in soupravljanje družbe. Strateške usmeritve države za doseganje kakovostnega življenja so:

• vključujoča, zdrava, varna in odgovorna družba,
• učenje za in skozi vse življenje,
• visoko produktivno gospodarstvo, ki ustvarja dodano vrednost za vse,
• ohranjeno zdravo naravno okolje in
• visoka stopnja sodelovanja, usposobljenosti in učinkovitosti upravljanja.

Strategija ima sicer 12 ciljev in po  troje kazalnikov za vsak cilj.

- Akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo

Eden ključnih ciljev revizije potrošniške politike EU (agenda za potrošnike) je pomagati potrošnikom, da bodo lahko sodelovali pri doseganju bolj trajnostnega gospodarstva (zeleni prehod). Cilj te pobude je predvsem:

• zagotoviti, da potrošniki dobijo zanesljive in koristne informacije o izdelkih, npr. o njihovi življenjski dobi in možnostih popravila,
• preprečiti ustvarjanje pretirano okolju prijaznega vtisa (lažno zeleno oglaševanje) in prodajo izdelkov s prikrito skrajšano življenjsko dobo,
• določiti minimalne zahteve za trajnostne logotipe in nalepke.

Evropska komisija je novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo sprejela marca 2020. Je eden glavnih gradnikov evropskega zelenega dogovora, novega evropskega programa za trajnostno rast. Novi akcijski načrt napoveduje pobude v celotnem življenjskem ciklu izdelkov. Namenjen je oblikovanju izdelkov, spodbuja krožne gospodarske procese, spodbuja trajnostno potrošnjo in si prizadeva, da se prepreči nastajanje odpadkov in da se uporabljeni viri čim dlje zadržijo v gospodarstvu EU.

V nedavni raziskavi Eurobarometer je bilo ugotovljeno, da so vse večje količine odpadkov med tremi največjimi skrbmi anketiranih in da bomo okoljske probleme najučinkoviteje rešili s spremembo načinov potrošnje in proizvodnje.

- Predlog nove uredbe o okoljsko primerni zasnovi trajnostnih izdelkov, objavljen 30. marca 2022, je temelj pristopa Komisije k okoljsko bolj trajnostnim in krožnim izdelkom. Predlog temelji na obstoječi direktivi o okoljsko primerni zasnovi, ki trenutno zajema le izdelke, povezane z energijo. Predlog nove uredbe o okoljsko primerni zasnovi trajnostnih izdelkov obravnava zasnovo izdelkov, ki kot taka določa do 80 % okoljskega vpliva izdelka v življenjskem ciklu. Postavlja nove zahteve, da bodo izdelki trajnejši, zanesljivejši, večkrat uporabni, nadgradljivi, popravljivi, lažji za vzdrževanje, obnovo in recikliranje ter energetsko učinkoviti in učinkoviti z viri. Poleg tega bodo zahteve glede informacij o posameznih izdelkih zagotovile, da bodo potrošniki vedeli, kakšen vpliv imajo njihovi nakupi na okolje. Vsi regulirani izdelki bodo imeli potne liste za digitalne izdelke. To bo olajšalo popravilo ali recikliranje izdelkov in olajšalo sledenje zadevnim snovem vzdolž dobavne verige.

- Agenda 2030 Svetovni voditelji (193 držav) so se na zgodovinskem vrhu Združenih narodov septembra 2015 v New Yorku zavezali, da bodo odpravili revščino ter preprečevali podnebne spremembe in nepravičnost. V okviru Agenda 2030 za trajnostni razvoj so soglasno sprejeli 17 ciljev trajnostnega razvoja, ki so postali nov univerzalni standard za razvoj. Med temi je:

Cilj 12. Zagotoviti trajnostne načine proizvodnje in potrošnje

12.1 Izvajati desetletni okvir programov trajnostne proizvodnje in potrošnje, pri čemer morajo vse države sprejeti ukrepe in razvite države prevzeti vodilno vlogo, ob upoštevanju razvoja in možnosti držav v razvoju

12.2 Do leta 2030 doseči trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri in njihovo učinkovito rabo

12.3 Do leta 2030 na svetovni ravni prepoloviti količino zavržene hrane na prebivalca v prodaji na drobno in pri potrošnikih ter zmanjšati izgube hrane vzdolž proizvodne in dobavne verige, skupaj z izgubami po spravilu pridelka

12.4 Do leta 2020 zagotoviti ustrezno ravnanje s kemikalijami in vsemi odpadnimi snovmi v celotnem življenjskem ciklu v skladu z dogovorjenimi mednarodnimi okviri ter občutno zmanjšati njihovo sproščanje v zrak, vodo in tla, da se čim bolj zmanjšajo njihovi škodljivi vplivi na zdravje ljudi in okolje

12.5 Do leta 2030 občutno zmanjšati količino odpadkov s preventivnimi ukrepi, zmanjševanjem potrošnje, recikliranjem in ponovno uporabo

12.6 Podjetja, zlasti velika in mednarodna podjetja, spodbujati, naj uvedejo trajnostne pristope in v poročanje vključijo informacije o trajnosti

12.7 Spodbujati trajnostno javno naročanje v skladu z državnimi politikami in prednostnimi usmeritvami

12.8 Do leta 2030 zagotoviti, da bodo ljudje povsod po svetu ustrezno seznanjeni in ozaveščeni za trajnostni razvoj in sonaraven način življenja

12.a Podpirati države v razvoju pri krepitvi znanstvenih in tehnoloških zmogljivosti za prehod na bolj trajnostno proizvodnjo in potrošnjo

12.b Oblikovati in uporabljati mehanizme spremljanja vplivov trajnostnega razvoja za razvoj trajnostnega turizma, ki ustvarja delovna mesta ter spodbuja lokalno kulturo in izdelke

12.c Omejiti neučinkovite subvencije za fosilna goriva, ki prispevajo k razsipni porabi, tako da se prepreči izkrivljanje trga v skladu z razmerami v posamezni državi, tudi s prestrukturiranjem obdavčenja in postopno odpravo škodljivih subvencij ob upoštevanju njihovega vpliva na okolje, pri čemer je treba izhajati iz konkretnih potreb in razmer v državah v razvoju ter čim bolj zmanjšati škodljive posledice za njihov razvoj in zaščititi revne in prizadete skupnosti

Trajnostna potrošnja

Po navedbah Evropske komisije državljani EU predstavljajo manj ko 10 % svetovnega prebivalstva, a porabijo polovico svetovne proizvodnje mesa, četrtino proizvedenega papirja in 15 % energije. V raziskavi Environmental Impact Assessment of Household Consumption, 2015, so analizirali okoljski vpliv potrošnje gospodinjstev glede na porabo virov, vode in zemljišč ter izpuste toplogrednih plinov, povezanih s proizvodnjo in uporabo izdelkov in storitev. Gospodinjstva s svojo porabo prispevajo več kot 60% globalnih emisij toplogrednih plinov in med 50% in 80% celotne porabe zemljišč, virov in vode. Izkazuje se pomembna povezanost med izdatki gospodinjstev in njihovimi vplivi na okolje, ki jih povzroča naraščajoče povpraševanje po ne nujno potrebnih izdelkih široke potrošnje. Mobilnost, stavbe in hrana so najpomembnejše kategorije porabe na okoljskih odtisih. Na svetovni ravni živila predstavljajo 48% in 70% vplivov gospodinjstev na kopenske in vodne vire, pri čemer se poraba mesa, mleka in predelane hrane hitro poveča z dohodkom. Gospodinjstva imajo relativno velik nadzor nad svojo porabo, vendar pogosto nimajo točnih in konkretnih informacij o tem, kako izboljšati lastno okoljsko učinkovitost.

Trajnostna potrošnja je poraba blaga in storitev, ki imajo najmanjši možni vpliv na okolje, so družbeno pravične in ekonomsko upravičene, hkrati pa izpolnjujejo osnovne potrebe ljudi po vsem svetu. Trajnostna potrošnja je namenjena vsem, v vseh sektorjih in vseh državah, od posameznika do vlad. V zadnjih 50 letih je svetovno prebivalstvo porabilo več blaga in storitev kot skupno število vseh prejšnjih generacij (Tillard 2000). Ta rast porabe je spodbudila gospodarsko rast, degradacijo okolja in izboljšala kakovost življenja za mnoge. Vendar se vzorci potrošnje med razvitimi državami in državami v razvoju zelo razlikujejo. Tillard (2000) ugotavlja, da najbogatejša petina sveta predstavlja 86% potrošnje (danes je ta odstotek zagotovo še višji, o.p.), medtem ko najrevnejša petina predstavlja približno en odstotek porabe. Prekomerno izkoriščanje naravnih virov, ki jih poganja eksponentna gospodarska rast, ne bo rešila zgolj tehnologija. Potrebni so tudi novi vzorci potrošnje, pa tudi družbene novosti, ki ločujejo ustvarjanje blaginje in kakovosti življenja od degradacije okolja. Skupna raba namesto lastništva je le en primer novega življenjskega sloga in novih poslovnih modelov, ki se razvijajo.