Ekološki odtis je sintezni kazalec, ki meri obseg biološko produktivnih kopenskih in vodnih površin, potrebnih za zadovoljevanje človekovih porab po naravnih virih, za umestitev infrastrukture ter za absorpcijo izpustov, predvsem ogljikovega dioksida. Izraža se v globalnih hektarih (gha) na prebivalca, kar omogoča primerjavo med regijami in državami.

Kazalec prikazuje ekološki odtis in biokapaciteto po statističnih regijah Slovenije. Vključuje šest kategorij rabe površin: obdelovalne površine, pašnike, gozdove (za gozdne proizvode), ribolovna območja, pozidane površine in površine potrebne za absorpcijo ogljičnega odtisa. Spremembe rabe tal se tako preračunajo v ekološki odtis, kar omogoča primerjavo med regijami glede na obseg rabe biološko produktivnih površin. Poleg tega ekološki odtis omogoča tudi izračun na podlagi potrošnje, kjer se ocenjujejo okoljski pritiski, povezani z različnimi kategorijami potrošnje prebivalcev (npr. hrana, energija, prevoz, stanovanja).

Biokapaciteta pomeni biološko produktivnost tal in voda ter izraža zmogljivost ekosistemov, da zagotavljajo obnovljive vire in absorbirajo odpadke, zlasti ogljikov dioksid. Če ekološki odtis regije presega biokapaciteto, to kaže na prekomerno porabo naravnih virov glede na razpoložljive zmogljivosti okolja. Biokapaciteta je neposredno povezana z zagotavljanjem ekosistemskih storitev (tj. dobrin, kot so hrana, les in vlakna; regulacijskih storitev, kot so vezava ogljika, kroženje vode in opraševanje; ter podpornih in kulturnih storitev, kot so rodovitnost tal in rekreacijske funkcije narave).Če je ekološki odtis višji od biokapacitete, to pomeni ekološki deficit in obratno. Idealno je, če se lahko vzpostavi ravnovesje med odtisom (ali pritiski na okolje) in biokapaciteto (samoobnovitveno sposobnostjo narave).

Spremljanje ekološkega odtisa na ravni regij omogoča prepoznavanje regionalnih posebnosti (npr. demografske razlike, struktura gospodarstva, vzorci potrošnje) ter razlik med ekološkim presežkom in primanjkljajem. To je pomembno izhodišče za oblikovanje trajnostnih regionalnih politik in za oceno prispevka regij k zmanjšanju okoljskih pritiskov.

Spremljanje ekološkega odtisa je ključno tudi z vidika podnebnih politik, saj ogljični odtis predstavlja največji delež skupnega ekološkega odtisa (okoli 60 %). Kazalec omogoča spremljanje učinkov regionalnih energetskih in prometnih politik na izpuste toplogrednih plinov, opozarja na regije z največjim ekološkim primanjkljajem ter prispeva k oblikovanju ukrepov za zmanjšanje izpustov, učinkovitejšo rabo virov in krepitev odpornosti na podnebne spremembe.

Med statističnimi regijami ima največji ekološki odtis Osrednjeslovenska regija (3 156 951 gha). Sledijo ji Podravska (1 772 263 gha) ter Savinjska (1 303 247 gha). Najmanjšo vrednost pa imajo Primorsko-notranjska (258 035 gha), Zasavska (281 299 gha) in Koroška (372 220 gha). Skupen odtis vseh regij znaša 11 121 918 gha. Najvišje vrednosti biokapacitete imajo Jugovzhodna Slovenija (779 085 gha), Goriška (625 331 gha) in Osrednjeslovenska (611 747 gha). Najmanjša biokapaciteta pa je bila zabeležena v Zasavski (124 310 gha), Posavski (229 893 gha) in Pomurski regiji (280 950 gha). Med vsemi regijami imata zgolj Goriška ter Primorsko-notranjska ekološki presežek, ostale pa ekološki primanjkljaj. To pomeni, da ima večina regij večji ekološki odtis kot je biokapaciteta regije. Največji ekološki primanjkljaj ima Osrednjeslovenska regija.

Osrednjeslovenska regija ima tudi največji ekološki odtis na prebivalca, in sicer 5,80 gha na prebivalca. Sledijo ji Jugovzhodna Slovenija (5,61 gha/prebivalca) ter Podravska (5,50 gha/prebivalca). Najnižjo vrednost ima Goriška regija (4,79 gha/prebivalca). Do večjih razlik med regijami prihaja pri primerjavi biokapacitete na prebivalca. Tu ima najvišjo vrednost Primorsko-notranjska regija (8,02 gha/prebivalca), najnižjo pa Osrednjeslovenska (1,11 gha/prebivalca). Sestava ekološkega regija po tipu zemljišča je v vseh regijah podobna. Glede na zemljišča največji delež predstavljajo površine za absorpcijo ogljičnega odtisa (okrog 60 %), sledijo gozdni proizvodi (okrog 20 %) in kmetijska zemljišča (okrog 10 %). Pašniki, ribolovna območja in pozidana zemljišča imajo nižje deleži pri ekološkem odtisu.

Kategorija potrošnje z največjo povprečno vrednostjo med regijami je prevoz (1,45 gha/prebivalca). Sledijo stanovanje, voda, elektrika, plin in druga goriva (1,36 gha/prebivalca) ter hrana in brezalkoholne pijače (0,87 gha/prebivalca). Najmanjši ekološki odtis imajo kategorije izobraževanje (0,08 gha/prebivalca), restavracije in hoteli (0,11 gha/prebivalca) ter komunikacije (0,13 gha/prebivalca).

Ekološki odtis se je med regijami podobno spreminjal v obdobju med leti 2011 in 2018. Po letu 2011 je sledil upad do leta 2014. Najnižje vrednosti ekološkega odtisa so regije doživele v letu 2013. Po tem letu se je ekološki odtis večal in leta 2017 dosegel najvišjo raven. Pomurska, Podravska, Koroška, Posavska, Goriška in Obalno-kraška regija pa so svojo najvišjo vrednost doživele leta 2016.

Energetsko učinkovito urbanistično načrtovanje, vključno z nič-energijskimi stavbami, predstavlja enega izmed pomembnejših ukrepov za zmanjševanje ekološkega odtisa regij. Enako pomembno je načrtovanje trajnostne mobilnosti in javnega potniškega prometa, saj osebni prevoz prispeva največji delež ekološkega odtisa v slovenskih statističnih regijah. Stanovanjske stavbe in osebni prevoz skupaj predstavljata kategoriji, ki ustvarjata največji ekološki odtis. Za uspeh Slovenije pri znižanju ekološkega odtisa do leta 2030 bo še posebej pomembno ugotavljanje središč poseljenosti in območij hitrega razvoja. Skrbno načrtovanje infrastrukture, ki zmanjšuje povpraševanje po energiji v vsakdanjem življenju – od učinkovitega javnega potniškega prometa do skoraj nič-energijskih stavb – je ključna prvina za odporno Slovenijo, varčno z viri. To je prednostna naloga za statistične regije z največjim prometnim in stanovanjskim odtisom, kot so Koroška, Osrednjeslovenska in Obalno-kraška.

Ključen ukrep je prehod na energetske sisteme z uporabo obnovljivih virov energije brez ogljika (zero carbon renewable energy systems). Stabilni in predvidljivi energetski sistemi so ključni za odpornost. Energetska politika mora biti usmerjena v prihodnost, ki temelji na obnovljivih virih energije. Ta okvir razmišljanja je potrebno vgraditi tudi v regionalno razvojno načrtovanje, saj bodo tako regije pripravljene na prihodnost.

Slovenija mora dati prednost gospodarjenju z gozdovi, s ciljem ohranjanja biokapacitete. Slovenski gozdovi so življenjsko pomembna naravna dobrina, saj predstavljajo več kot 75 odstotkov celotne biokapacitete Slovenije. Z vidika ekološkega odtisa je poraba gozdnih proizvodov na prebivalca med desetimi največjimi na svetu.

Na področju kmetijstva se je treba usmeriti k regenerativnemu kmetovanju, ki vpliva na povečanje biološke zmogljivosti. V severnih statističnih regijah, kjer je večina obdelovalnih površin, bo regenerativna praksa izboljšala biološko zmogljivost zemljišč. To bo v prihodnosti ključnega pomena, saj bodo biološke zmogljivosti bolj omejene, stroški naravnih virov pa bodo naraščali.

Podrobneje lahko ukrepe za zmanjševanje ekološkega odtisa razdelimo v tri kategorije. V prvi kategoriji so ukrepi na področju gozdarstva, kjer je pomembna nadgradnja gozdnih inventur in vzpostavitev monitoringa, saj to omogoča boljše upravljanje z viri in ohranjanje biokapacitete. Spodbujanje lokalne lesne industrije za izrabo obstoječega obsega sečnje lahko zmanjša uvoz in s tem povezane izpuste. Uvedba plačil za ponore ogljika v gozdovih neposredno prispeva k zmanjševanju ogljičnega odtisa. Prav tako je ključno dejavno spreminjati sestavo in strukturo gozdnih sestojev za prilagajanje na podnebne spremembe, kar dolgoročno krepi odpornost gozdov in ohranja njihovo sposobnost vezave ogljika.

Na področju prometa so predlagani naslednji ukrepi v okviru študije Ekološki odtis po statističnih regijah Slovenije s priporočili za ukrepe: povečanje deleža električnih vozil (15–20 % do leta 2030), ustavitev rasti stopnje motorizacije z ukrepi za nadgradnjo javnega potniškega prometa (npr. uvedba hitrih avtobusov na avtocestah) ter reforma nadomestil za prevoz na delo, ki bi zmanjšala spodbude za vožnjo z osebnimi vozili. Poleg tega so predlagani postopna podražitev in opuščanje fosilnih goriv ter njihovo nadomeščanje z alternativnimi, nizkoogljičnimi viri energije, spodbujanje trajnostne mobilnosti z razvojem kolesarske in peš infrastrukture ter prilagoditev delovnih praks (npr. delo od doma in souporaba vozil).

Na področju energetske učinkovitosti in uporabe obnovljivih virov energije pa so na voljo številni dopolnilni ukrepi, ki pomembno prispevajo k zmanjšanju ekološkega odtisa. Med njimi so gradnja novih sončnih elektrarn, širitev sistemov daljinskega ogrevanja, prenove starejših energetsko neučinkovitih stavb, finančne spodbude za energetsko učinkovitost, zelena davčna reforma ter ozaveščanje javnosti o možnostih in koristih prehoda na obnovljive vire energije.