Kazalec prikazuje pasme in rase posameznih vrst domačih živali, gibanje števila živali in rejcev, ki so vložili zahtevek za kmetijsko okoljska plačila – reja avtohtonih in tradicionalnih pasem domačih živali, pa tudi razdelitev pasem na avtohtone, tradicionalne in tujerodne. Pri govedu je stanje prikazano s številom prvih osemenitev z biki posameznih pasem, ki je dober kazalec števila plemenic in rabe plemenjakov. Glede porekla smo razdelili pasme in rase domačih živali na avtohtone, tradicionalne in tujerodne, glede ogroženosti pa na ogrožene in neogrožene.

Avtohtone so tiste pasme domačih živali, ki so nastale na območju Republike Slovenije. Avtohtona je tudi rasa kranjske čebele. Poimensko so avtohtone pasme navedene v Zakonu o živinoreji, ki določa tudi postopek njihovega priznavanja. Tradicionalne pasme so pasme domačih živali, ki so se prilagodile na podnebne in druge razmere nekega območja. V Republiki Sloveniji se štejejo za tradicionalne tiste pasme, ki so pod neprekinjenim rejskim in selekcijskim nadzorom najmanj petdeset let, če gre za konje, osle ali govedo, oziroma trideset let za druge vrste. Tujerodne pasme so pasme domačih živali, ki so nastale drugje in se še niso prilagodile na podnebne in druge razmere v Republiki Sloveniji ali niso pod neprekinjenim rejskim in selekcijskim nadzorom najmanj petdeset let, če gre za konje, osle ali govedo, oziroma trideset let za druge vrste. Stopnja ogroženosti pasem je bila zajeta iz registra pasem z zootehniško oceno.

Pasme domačih živali so del naravne in kulturne dediščine. Leta 1996 je Slovenija ratificirala Konvencijo o biološki raznovrstnosti (Rio de Janeiro, 1992), katere cilj je znatno zmanjšati stopnjo upadanja biotske raznovrstnosti na globalni, regionalni in nacionalni ravni. Posebno skrb moramo posvetiti lokalno prilagojenim pasmam, torej avtohtonim in tradicionalnim.

Zaradi velike konkurenčnosti na vse bolj odprtem trgu živinorejskih proizvodov postaja reja avtohtonih in tradicionalnih pasem goved, prašičev in perutnine vse manj privlačna. Dodaten pritisk povzroča globalizacija izbora komercialno najzanimivejših pasem. V Sloveniji se povečuje delež živali tujerodnih pasem in križancev s tujerodnimi pasmami. Poleg tega ima na lokalno prilagojene tradicionalne pasme velik vpliv dokup plemenskega materiala iz drugih populacij, s katerim vnašamo predvsem gene za zdaj komercialno najzanimivejše lastnosti, izgublja pa se prilagojenost teh pasem na lokalne razmere.

V Sloveniji smo leta 2024 redili eno raso in 393 različnih pasem ter linij lokalno prilagojenih tradicionalnih ter avtohtonih in tujerodnih domačih živali in sicer 16 pasem konj, 28 pasem goved, 7 pasem prašičev, 10 pasem ovc, 5 pasem koz, 51 pasem kokoši, 9 pasem pur, 15 pasem rac, 13 pasem gosi, 50 pasem ter dve liniji kuncev, 186 pasem psov in raso kranjske čebele. Med njimi je bilo le 15 avtohtonih in 14 tradicionalnih ter 1 ogrožena neopredeljena (istrsko govedo), ostale (362) so bile tujerodne pasme in linije. Največ tujerodnih pasem in linij je pri psih (185), kuncih (52) kokoših (46), in govedu (24). Tudi med številnimi tujerodnimi pasmami je ogroženih vsaj 18 pasem, 2 liniji kuncev, 10 pasem konj in 2 pasmi prašičev, pri katerih izvajamo slovensko selekcijo. Poleg prej omenjenih domačih živali smo redili tudi 1 avtohtono pasmo ter 185 tujerodnih pasem psov.

Stopnja ogroženosti lokalno prilagojenih pasem je velika in se povečuje. Ogroženih je 13 od skupno 14 tradicionalnih pasem. Med ogroženimi tradicionalnimi pasmami so bile 4 pasme kokoši, 3 pasme prašičev, 2 pasmi koz ter 2 pasmi konj. Stopnja ogroženosti avtohtonih pasem je enako resna. Od skupno 15 avtohtonih pasem domačih živali jih je bilo leta 2024 ogroženih 14, 5 pasem ovc, 4 pasme konj ter po 1 pasma kokoši, prašičev, govedi in koz. Ogrožena je tudi edina avtohtona pasma psov. Pritisku tujih pasem in rase čebel še najuspešneje kljubujejo pasme in rasa, pri katerih je zaradi načina reje pomen prilagojenosti na naravne razmere še posebno velik. Med avtohtonimi domačimi živalmi je neogrožena le kranjska čebela, ocena ogroženosti za jezersko-solčavsko ovco in oplemenjeno jezersko-solčavsko ovco pa se je v zadnjih letih poslabšala.

Izboljšanje ocene ogroženosti smo zabeležili pri kraškemu ovčarju ter tradicionalni oplemenjeni bovški ovci. Za ohranjanje ogroženih avtohtonih pasem sta odločilna usmerjeno rejsko delo in podpora reji plemenskih živali. Prelomno je bilo leto 1991, ko se je ustanovila genska banka, strokovne službe pa so se začele pospešeno prizadevati za ohranitev avtohtonih pasem. Še odločilnejše so bile ustanovitve rejskih organizacij, ki povezujejo rejce in ljubitelje posameznih pasem.

Gibanje in število rejcev ter živali avtohtonih pasem domačih živali smo ocenili na podlagi vloženih zahtevkov za kmetijsko okoljska plačila – reja avtohtonih in tradicionalnih pasem domačih živali. Leta 2024 je bilo v Sloveniji 15 avtohtonih pasem in ena rasa domačih živali in sicer 5 pasem ovc (11.073 živali), 4 pasme konj (3.004 živali) ter po ena pasma goveda (2.794 živali), kokoši (643 živali), koz (690 živali) in prašičev (1.074 živali) ter rasa kranjske čebele.

V obdobju 2019-2024 se je število avtohtonih domačih živali zvišalo pri govedu (+44 %), kozah (+52 %), konjih (+21 %), ovcah (+21 %), ter zmanjšalo pri populaciji bosanskega planinskega konja (-79 %), štajerske kokoši (-31 %), krškopoljskega prašiča (-19 %), belokranjske pramenke (-10 %) in bovške ovce (2 %).

Leta 2024 je največ rejcev avtohtonih domačih živali redilo cikasto pasmo goveda (436), najmanj pa istrsko pramenko ovac (8) in štajersko kokoš (8).

Število rejcev avtohtonih pasem domačih živali se je v obdobju 2019-2024 najbolj povečalo pri številu rejcev bosanskega planinskega konja, in sicer za 100 % (iz 6 na 12 rej), ter drežniške koze za 88 % (iz 24 na 45 rejcev). Zanimanje za rejo avtohtone pasme posavskega konja se je povečalo za 61 % (iz 101 na 163 rejcev), prav tako tudi število rejcev istrske pramenke, za 60 % (iz 5 na 8 rej). Povečalo se je tudi število rejcev cikastega goveda za 41 % (iz 310 na 436 rejcev), lipicanskega konja za 27 % (iz 48 na 61 rejcev) ter slovenskega hladnokrvnega konja za 26 % (iz 184 na 231 rejcev). Naraščanje je bilo zabeleženo tudi pri jezersko-solčavski ovci, za 9 % (iz 93 na 101 rejcev), medtem ko se je skupno število rejcev ovc povečalo za 3 %.

Po drugi strani je bil zabeležen upad pri več pasmah. Manjši upad za 1 % je bil pri oplemenjeni jezersko-solčavski ovci (iz 68 na 67 rejcev). Število rejcev belokranjske pramenke je vpadlo za 5 % (iz 19 na 18 rejcev), rejcev bovške ovce pa za 15 % (iz 20 na 17 rej). Upad je bil zabeležen tudi pri krškopoljskem prašiču, in sicer za 25 % (iz 55 na 41 rejcev). Največji upad pa beleži štajerska kokoš, kjer se je število rejcev zmanjšalo za 43 % (iz 14 na 8 rej). Majhno število rejcev posamezne pasme predstavlja enega največjih tveganj za izgubo pasme.

Slovenija je izvorno območje rase kranjske čebele. Rasa kranjske čebele ni ogrožena, prizadevamo pa si ohraniti njeno izvorno obliko. V Sloveniji je bilo po podatkih Uprave republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin leta 2023 registriranih več kot 11.000 čebelarjev, ki so v več kot 12.000 čebelnjakih gojili skupno 207.799 čebeljih družin.

V govedoreji, ki je najpomembnejša živinorejska panoga, se število osemenitev z biki tradicionalnih pasem lisaste in še bolj rjave hitro zmanjšuje, število osemenitev z biki tujerodne črno-bele pasme in tujerodnih mesnih pasem pa povečuje. Od leta 2000 do leta 2024 se je število prvih osemenitev z biki rjave pasme zmanjšalo za 83 %, lisaste za 58 %, biki črno-bele pasme pa je naraslo za 9 %.

Primer uspešnega rejskega dela je cikasta pasma govedi, pri kateri se je število prvih osemenitev plemenic od leta 1991 do 2024 povečalo za 68 krat, kljub temu pa je njihov delež okoli 1 %. Drugi primer doslednega rejskega dela pa je pasma krškopoljskega prašiča katerega populacija se je v obdobju od leta 2004 do 2024 povečala za 4 krat.

Z intenzivnejšim strokovnim delom pri ohranjanju pasem domačih živali, z ustanovitvijo genske banke in ustanovitvijo rejskih organizacij se je stanje pri ogroženih pasmah na splošno izboljšalo oziroma se vsaj ne poslabšuje tako hitro kot prej. Na drugi strani pa se slabša stanje pri razširjenih tradicionalnih pasmah, ki niso deležne posebnega varstvenega režima. Nekatere od njih ne morejo kljubovati pritisku ekonomsko konkurenčnejših svetovnih pasem, zato se njihovo število hitro zmanjšuje.