Kazalec prikazuje pasme in rase posameznih vrst domačih živali, gibanje števila živali in rejcev, ki so vložili zahtevek za kmetijsko okoljska plačila – reja avtohtonih in tradicionalnih pasem domačih živali, pa tudi razdelitev pasem na avtohtone, tradicionalne in tujerodne. Pri govedu je stanje prikazano s številom prvih osemenitev z biki posameznih pasem, ki je dober kazalec števila plemenic in rabe plemenjakov. Glede porekla smo razdelili pasme in rase domačih živali na avtohtone, tradicionalne in tujerodne, glede ogroženosti pa na ogrožene in neogrožene.

Avtohtone so tiste pasme domačih živali, ki so nastale na območju Republike Slovenije. Avtohtona je tudi rasa kranjske čebele. Poimensko so avtohtone pasme navedene v Zakonu o živinoreji, ki določa tudi postopek njihovega priznavanja. Tradicionalne pasme so pasme domačih živali, ki so se prilagodile na podnebne in druge razmere nekega območja. V Republiki Sloveniji se štejejo za tradicionalne tiste pasme, ki so pod neprekinjenim rejskim in selekcijskim nadzorom najmanj petdeset let, če gre za konje, osle ali govedo, oziroma trideset let za druge vrste. Tujerodne pasme so pasme domačih živali, ki so nastale drugje in se še niso prilagodile na podnebne in druge razmere v Republiki Sloveniji ali niso pod neprekinjenim rejskim in selekcijskim nadzorom najmanj petdeset let, če gre za konje, osle ali govedo, oziroma trideset let za druge vrste. Stopnja ogroženosti pasem je bila zajeta iz registra pasem z zootehniško oceno.

Pasme domačih živali so del naravne in kulturne dediščine. Leta 1996 je Slovenija ratificirala Konvencijo o biološki raznovrstnosti (Rio de Janeiro, 1992), katere cilj je znatno zmanjšati stopnjo upadanja biotske raznovrstnosti na globalni, regionalni in nacionalni ravni. Posebno skrb moramo posvetiti lokalno prilagojenim pasmam, torej avtohtonim in tradicionalnim.

Zaradi velike konkurenčnosti na vse bolj odprtem trgu živinorejskih proizvodov postaja reja avtohtonih in tradicionalnih pasem goved, prašičev in perutnine vse manj privlačna. Dodaten pritisk povzroča globalizacija izbora komercialno najzanimivejših pasem. V Sloveniji se povečuje delež živali tujerodnih pasem in križancev s tujerodnimi pasmami. Poleg tega ima na lokalno prilagojene tradicionalne pasme velik vpliv dokup plemenskega materiala iz drugih populacij, s katerim vnašamo predvsem gene za zdaj komercialno najzanimivejše lastnosti, izgublja pa se prilagojenost teh pasem na lokalne razmere.

V Sloveniji smo leta 2018 redili eno raso in 190 različnih pasem ter linij lokalno prilagojenih tradicionalnih ter avtohtonih in tujerodnih domačih živali in sicer 12 pasem konj, 26 pasem goved, 5 pasem prašičev, 6 pasem ovc, 4 pasme koz, 58 pasem kokoši, 3 pasme pur, 14 pasem rac, 9 pasem gosi, 50 pasem ter dve liniji kuncev in raso kranjske čebele. Med njimi je bilo le 12 avtohtonih in 14 tradicionalnih ter 3 ogrožene neopredeljene (bosanski planinski konj, istrsko govedo, oplemenjena bovška ovca), ostale (161) so bile tujerodne pasme in linije. Največ tujerodnih pasem in linij je pri kokoših (53), kuncih (52) in govedu (22). Tudi med številnimi tujerodnimi pasmami so ogrožene vsaj 4 pasme, 2 liniji kuncev, 1 pasma konj in 1 pasma prašičev, pri katerih izvajamo slovensko selekcijo. Poleg prej omenjenih domačih živali smo redili tudi 1 avtohtono pasmo ter številne tujerodne pasme psov.

Stopnja ogroženosti lokalno prilagojenih pasem je velika in se povečuje. Ogroženih je 11 od skupno 14 tradicionalnih pasem. Med ogroženimi tradicionalnimi pasmami so bile 4 pasme kokoši, 3 pasme prašičev, 2 pasmi koz ter po 1 pasma konj in ovc. Stopnja ogroženosti avtohtonih pasem je še večja. Od skupno 12 avtohtonih pasem domačih živali jih je bilo leta 2018 ogroženih 11, 4 pasme ovc, 3 pasme konj ter po 1 pasma kokoši, goveda, prašičev in koz. Ogrožena je tudi edina avtohtona pasma psov. Pritisku tujih pasem in rase čebel še najuspešneje kljubujejo pasme in rasa, pri katerih je zaradi načina reje pomen prilagojenosti na naravne razmere še posebno velik. Med avtohtonimi domačimi živalmi je neogrožena le kranjska čebela, ocena ogroženosti za jezersko-solčavsko ovco, ki je bila ob prejšnji osvežitvi kazalca še neogrožena, se je v zadnjih letih poslabšala. Za ohranjanje ogroženih avtohtonih pasem sta odločilna usmerjeno rejsko delo in podpora reji plemenskih živali. Prelomno je bilo leto 1991, ko se je ustanovila genska banka, strokovne službe pa so se začele pospešeno prizadevati za ohranitev avtohtonih pasem. Še odločilnejše so bile ustanovitve rejskih organizacij, ki povezujejo rejce in ljubitelje posameznih pasem.

Gibanje in število rejcev ter živali avtohtonih pasem domačih živali smo ocenili na podlagi vloženih zahtevkov za kmetijsko okoljska plačila – reja avtohtonih in tradicionalnih pasem domačih živali. Leta 2019 je bilo v Sloveniji 11 avtohtonih pasem in ena rasa domačih živali in sicer 4 pasme ovc (6.589 živali), 3 pasme konj (2.336 živali) ter po ena pasma goveda (1.993 živali), kokoši (929 živali), koz (457 živali) in prašičev (1.365 živali) ter rasa kranjske čebele. V obdobju 2008-2019 se je število avtohtonih domačih živali zvišalo pri kokoših (+158 %), prašičih (+141 %), govedu (+140 %) in kozah (+59 %), ter zmanjšalo pri konjih (-27 %) in ovcah (-14 %). Leta 2019 je največ rejcev avtohtonih domačih živali redilo cikasto pasmo goveda (312), najmanj pa istrsko pramenko ovac (5). Število rejcev avtohtonih pasem domačih živali se je v obdobju 2008-2019 zmanjšalo, največ rejcev slovenske hladnokrvne pasme konj (-70 %). Zanimanje za rejo avtohtone pasme štajerske kokoši se je v primerjavi z letom 2008 nekoliko povečalo (iz 2 na 14 rej). Majhno število rejcev posamezne pasme predstavlja enega največjih tveganj za izgubo pasme.

Slovenija je izvorno območje rase kranjske čebele. Rasa kranjske čebele ni ogrožena, prizadevamo pa si ohraniti njeno izvorno obliko. V Sloveniji je bilo po podatkih SURS v obdobju 2017-2019 več kot 10.000 čebelarjev in v letu 2016 167.000 čebeljih družin.

V govedoreji, ki je najpomembnejša živinorejska panoga, se število osemenitev z biki tradicionalnih pasem lisaste in še bolj rjave hitro zmanjšuje, število osemenitev z biki tujerodne črno-bele pasme in tujerodnih mesnih pasem pa povečuje. Od leta 1991 do leta 2018 se je število prvih osemenitev z biki rjave pasme zmanjšalo za 73 % in lisaste za 46 %.

Primer uspešnega rejskega dela je cikasta pasma govedi, pri kateri se je število prvih osemenitev plemenic od leta 1991 do 2018 povečalo za 65-krat, kljub temu pa je njihov delež še vedno manjši od 1 %.

Z intenzivnejšim strokovnim delom pri ohranjanju pasem domačih živali, z ustanovitvijo genske banke in ustanovitvijo rejskih organizacij se je stanje pri ogroženih pasmah na splošno izboljšalo oziroma se vsaj ne poslabšuje tako hitro kot prej. Na drugi strani pa se slabša stanje pri razširjenih tradicionalnih pasmah, ki niso deležne posebnega varstvenega režima. Nekatere od njih ne morejo kljubovati pritisku ekonomsko konkurenčnejših svetovnih pasem, zato se njihovo število hitro zmanjšuje.