Podatki za Slovenijo

Cilji so povzeti po: Programu ICP Forest, ki se izvaja v okviru Konvencije o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja, CLRTAP.
Izvorna baza podatkov oz. vir: Gozdarski inštitut Slovenije
Skrbnik podatkov: Gozdarski inštitut Slovenije
Datum zajema podatkov za kazalec: oktober 2009
Metodologija in pogostnost zbiranja podatkov za kazalec: Metoda, ki je bila poskusno uporabljena v okviru ICP-Forest se razlikuje od metode, ki jo je uporabila Biotehnična fakulteta za potrebe prikaza podatkov v tem kazalcu, saj temelji na popisu vrst.

Metoda popisa lišajev je modifikacija metode, ki jo je za popis stanja lišajev kot indikatorjev stanja okolja razvilo združenje nemških inženirjev (VDI 1995), in sicer v tem, da je prirejena za popis obrasti treh osnovnih rastnih tipov steljk epifitskih lišajev in da je ocena pokrovnosti vseh tipov znotraj popisne mreže natančnejša (Batič in Kastelec, 2007). Meritve pokrovnosti debel dreves z lišaji potekajo po celi Sloveniji v okviru popisa stanja gozdov v pravilni mreži opazovalnih ploskev z ločljivostjo 4 x 4 km. Na vsaki opazovalni ploskvi se izbere najmanj tri drevesa iz iste drevesne skupine. Pri izboru imajo prednost klimatozonalne, sestojetvorne drevesne vrste, ki jih na mestih popisa gozdov lahko dobimo v zadostnem številu, pravi starosti in primernem stanju za popis lišajev. Lišajska obrast gozdnega drevja je najboljša na drevesih, ki rastejo na svojih naravnih rastiščih. V nižinah so najprimernejši hrasti, v gorskem pasu bukev in jelka, v subalpinskem pasu pa smreka in macesen. Na izbrana drevesa se v višini 1 m, na stran debla, ki je najbolj obrasla z lišaji, položi mrežica velikosti 250 cm² s kvadratki velikosti 2 x 2 cm. Pokrovnost in pojavljanje treh osnovnih rastnih tipov lišajev se oceni s štetjem kvadratkov mreže, ki je nameščena na deblo 1 m nad tlemi, na delu, ki je najbolj obraslo z lišaji. Pogostost zbiranja podatkov je podobna kot popis stanja gozdov, na 5 do 10 let.

Metodologija obravnavanja podatkov: Na osnovi opazovanj na vsaj treh drevesih iste drevesne skupine se za vsak osnovni tip lišajev izračuna mediana pokrovnosti/obrasti debel z lišaji za posamezno drevesno skupino (na eni opazovalni ploskvi lišaje opazujemo na največ dveh drevesnih skupinah). Iz mediane pokrovnosti vseh treh lišajskih tipov se določijo kategorije pokrovnosti/obrasti debel z lišaji.

Informacije o kakovosti:
• Prednosti in slabosti kazalca:
Prednost - s pomočjo epifitskih lišajev lahko ocenimo stanje zraka tudi na območjih, kjer ni ustrezne infrastrukture za fizikalno kemične meritve onesnažil. Zajemanje podatkov je relativno poceni, metoda je enostavna in se je ni težko priučiti. Občutljivost epifitskih lišajev na onesnažen zrak je potrjena tudi s hkratnimi meritvami onesnažil in je bila v številnih državah že preizkušena. Uporaba epifitskih lišajev je poleg uporabe višjih rastlin primer biomonitoringa onesnaženega zraka. Biomonitoring stanja okolja je v Evropi v celoti implementiran pri spremljanju stanja voda. V kopenskih ekosistemih so te aktivnosti šele v razvoju.
• Slabost - metoda temelji na naključnem izboru popisnih ploskev in s tem povezanim naključnim izborom dreves. Pri tem lahko mikroklimatske razmere na ploskvi in stanje sestoja vplivajo bolj na obrast kot na onesnaženje zraka, ker iskanje idealnih dreves na ploskvi za popis lišajev ni dopustno. Druga slabost je popis rastnih tipov lišajev zgolj v okviru 250 cm² mrežice, ki se namesti s spodnjim robom na višino 1 m na deblu. Svetlobne razmere so v tej plasti gozda velikokrat preslabe za dobro uspevanje lišajev, včasih pa je v zelo starih sestojih na tem delu debla razvita že mahovna epifitska vegetacija, ki izrinja bolj heliofilne lišaje.
• Relevantnost, točnost, robustnost, negotovost :
Metoda je z vidika zbiranja podatkov natančna in ponovljiva. Pri oceni pokrovnosti skorjastih steljk lišajev lahko nastanejo težave z njihovim prepoznavanjem in ločevanjem od epifitskih alg, nekaterih saprofitskih gliv, včasih tudi zaradi barve skorje dreves. Napaka je pri zajemanju podatkov odpravljena s tem, da se epifitskim algam zelo podobne steljke skorjastih lišajev (predvsem indikatorja močno onesnaženega zraka, vrsto Scoliciosporum chlorococcum) pri popisu ne upošteva, s čemer se vsaj delno izognemo napaki v okviru ocenjevanja stanja zraka v zelo onesnaženih območjih.
Zanesljivost kazalca (arhivski podatki): zanesljivi
Negotovost kazalca (za scenarije/projekcije): ni projekcij/scenarijev
• Skupna ocena (1 = brez večjih pripomb, 3 = podatki z zadržkom):
Relevantnost: 1
Točnost: 2
Primerljivost (po času): 2
Primerljivost (glede na prostor): 2

Podatki za druge države

V drugih državah poteka biomonitoring onesnaženosti zunanjega zraka z uporabo epifitskih lišajev v glavnem s kartiranjem vrst, pri čemer je v ospredju način ugotavljanja diverzitete in frekvence posameznih vrst, ne pa ocena obrasti treh rastnih tipov, kot je to v našem primeru. Kartiranja vrst imajo veliko večji razpon vrednosti ocenitve stanja zraka na račun številčnosti vrst, vendar naša metoda to delno kompenzira z natančno oceno pokrovnosti rastnih tipov steljk. Najbolj pogosto so epifitski lišaji uporabljeni kot bioindikatorji stanja okolja in zraka v urbanem in odprtem prostoru, za kar imamo tudi v Sloveniji nekaj podatkov. Na osnovi kartiranja vrst na območju Ljubljane in Maribora in na osnovi tega izračunanih indeksov, smo lahko primerjali preprosto metodo, ki jo uporabljamo v okviru popisa gozdov z vrstnimi kartiranji in ugotovili pričakovane rezultate. Ugotovili smo izboljšanje stanja zaradi zmanjšanja onesnaženja zraka z žveplovimi spojinami in porast nitrofilnih vrst, ki kaže na še vedno veliko onesnaženje zraka z dušikovimi spojinami. Veliko manj je raziskav, ki bi ugotavljale stanje zraka s kartiranjem epifitskih lišajev v gozdovih, za kar je bilo opravljenih največ raziskav v Švici. Ta kartiranja so bila istočasno spremljana z meritvami onesnažil v zraku. Nekaj tovrstnih raziskav je bilo opravljenih še v Italiji, Veliki Britaniji, Nizozemski, Estoniji, Kanadi, skandinavskih državah in še kje. V vseh primerih so se epifitski lišaji izkazali kot dobri indikatorji stanja zraka. Zaradi tega poteka sedaj standardizacija uporabe epifitskih lišajev kot tovrstnih indikatorjev v okviru EU, kjer sodelujemo tudi predstavniki iz Slovenije.

Drugi podatki in literatura
ARNDT, U., NOBEL, W. & B. SCHWEIZER, 1987. Bioindikatoren. Möglichkeiten, Grenzen und neue Erkenntnisse. Ulmer, 388.s.
BATIČ, F. 1991. Bioindikacija onesnaženosti zraka z epifitskimi lišaji. Gozdarski vestnik 49: 248-254.
BATIČ, F. / KRALJ, A. 1995. Bioindikacija onesnaženosti ozračja v gozdovih z epifitskimi lišaji. Zbornik gozdarstva in lesarstva 47: 5-56.
BATIČ, F. / KRALJ, T. 1989. Bioinidkacija onesnžaenosti zraka z epifitsko lišajsko vegetacijo pri inventurah propadanja gozdov. Ljubljana, Zbornik gozdarstva in lesarstva 34: 51-70.
BATIČ, F., MAYRHOFER, H., 1996. Bioindication of air pollution by epiphytic lichens in forest decline studies in Slovenia. Phyton (Horn, Austria), Special Issue: Bioindication,36: 85-90.
BATIČ, F. & KASTELEC, D., 2007. Popis epifitskih lišajev.V: KOVAČ, Marko, ur.:Popis poškodovanosti gozdov in gozdnih ekosistemov : priročnik za terensko snemanje podatkov /Ljubljana : Gozdarski inštitut Slovenije, str.36-42.
FERRY, B. W. / BADDELEY, M. S. / HAWKSWORTH, D. L. 1973. Air pollution and lichens. The Athlone Press, London, 389 str.
HAWKSWORTH, D. L. & ROSE, F. 1976. Lichens as pollution monitors. London, Edward Arnold: 1-60.
NIMIS, P. L., SCHEIDEGGER, C., WOLSELEY, P. (Eds.), 2002. Monitoring with Lichens – Monitoring Lichens, Kluwer Academics, Dordrecht.
STOFER, S. / KELLER, C. / FISCHER, R. / SCHEIDEGGER, C. Lichen monitoring within the EU/ICP Forests Biodiversity Test-Phase on Level II plots.
VDI 3799, 1995. Measurement of Immission Effects. Measurement and Evaluation of Phytotoxic Effects of Ambient Air Pollutants (Immissions) with Lichens. Mapping of Lichens for Assessment of the Air Quality.