Kazalec predstavlja oceno kemijskega in ekološkega stanja površinskih voda, podano v skladu z merili vodne direktive (Direktiva 2000/60/ES). V oceno so vključene površinske celinske vode in obalno morje, pri kemijskem stanju tudi teritorialno morje. Osnovna enota za oceno je vodno telo, ki je ločen in pomemben sestavni del površinske vode, kot na primer jezero, vodni zadrževalnik, potok, reka ali kanal, del potoka, reke ali kanala ali del obalnega morja. V skladu z vodno direktivo se ocene kemijskega in ekološkega stanja podaja za večletna obdobja za načrte upravljanja voda. Kazalec prikazuje ocene, podane za Načrt upravljanja voda 2009–2015, Načrt upravljanja voda 2016–2021 in Načrt upravljanja voda 2022–2027.

Kemijsko stanje predstavlja obremenjenost površinskih voda glede na vsebnost prednostnih in prednostno nevarnih snovi, za katere so na območju držav Evropske skupnosti postavljeni enotni okoljski standardi kakovosti. V vodno okolje se odvaja na tisoče različnih kemikalij, od katerih je bilo v letu 2008 na Evropskem nivoju 33 snovi oziroma skupin snovi določenih kot prednostnih. Te snovi so bile izbrane kot relevantne za območje vseh držav Evropske skupnosti zaradi njihove razširjene uporabe in zaradi ugotovljenih povišanih koncentracij v površinskih vodah. Med te snovi spadajo npr. atrazin, benzen, kadmij, živo srebro, bromirani difeniletri, itd. V letu 2013 je Evropska komisija listo prednostnih snovi povečala, dodanih je bilo 12 prednostnih snovi, nekateri okoljski standardi kakovosti so bili spremenjeni oziroma na novo določeni. Izrazito je bilo povečanje okoljskih standardov kakovosti za organizme (bioto) z namenom, da se zagotovi spremljanje snovi, ki se kopičijo v organizmih. Zaradi sprememb liste prednostnih snovi, ki so se spremljale in ocenjevale v posameznem načrtu upravljanja voda in spremenjenih okoljskih standardov kakovosti, ocene za posamezna obdobja niso primerljive. Kemijsko stanje površinskih voda se oceni po dvostopenjski lestvici: dobro ali slabo kemijsko stanje.

Ekološko stanje površinskih voda je izraz kakovosti strukture in delovanja vodnih ekosistemov površinskih voda. Ekološko stanje se oceni na podlagi stanja združb vodnih rastlin, alg, nevretenčarjev in rib (t. i. biološki elementi kakovosti), s pomočjo katerih ovrednotimo različne obremenitve. Na podlagi združb vodnih rastlin in alg ovrednotimo trofično stanje (obremenjenost s hranili), na podlagi združb alg in bentoških nevretenčarjev saprobno stanje (obremenjenost z organskimi snovmi) in na podlagi združb bentoških nevretenčarjev in rib hidromorfološko spremenjenost in splošno degradiranost vodnega ekosistema. V oceni ekološkega stanja so upoštevani tudi splošni fizikalno-kemijski elementi kakovosti (hranila in parametri obremenjenosti z organsko snovjo), hidromorfološki elementi kakovosti (hidrološki režim, kontinuiteta toka in morfološke razmere) ter posebna onesnaževala, ki se odvajajo v vodno okolje. Posebna onesnaževala so snovi, ki so na seznam spremljanja uvrščene na nacionalnem nivoju zaradi njihove prisotnosti in razširjenosti uporabe ter s tem povezanega tveganja za vodno okolje.

Z oceno ekološkega stanja vodnih teles podajamo odmik od naravnega stanja, ki bi ga vodno telo imelo brez prisotnih človekovih aktivnosti. Ekološko stanje ocenimo s petstopenjsko lestvico: zelo dobro, dobro, zmerno, slabo ali zelo slabo. Za namen ovrednotenja napredka v izboljšanju stanja v skladu s cilji vodne direktive združimo ocene glede na to, ali vodno telo dosega (oceni zelo dobro in dobro) ali ne dosega dobrega ekološkega stanja (ocene zmerno, slabo in zelo slabo). V tem besedilu se izraz ekološko stanje uporablja enakovredno izrazu ekološki potencial, s katerim podajamo ocene za močno preoblikovana in umetna vodna telesa.

Na sliki VD12-1 so prikazani deleži vodnih teles površinskih voda v posameznih razredih kemijskega stanja za matriks voda v posameznih ocenjevalnih obdobjih. V obdobju 2014–2019 je dobro kemijsko stanje ugotovljeno za 153 (98,7 %) vodnih teles površinskih voda, za dve vodni telesi (1,3 %) je ugotovljeno slabo kemijsko stanje. Slabo kemijsko stanje v matriksu vodi je ocenjeno na Meži zaradi preseganja okoljskega standarda kakovosti za kadmij in svinec ter na Iščici zaradi preseganja okoljskega standarda kakovosti za nikelj. V primerjavi z oceno kemijskega stanja v obdobju 2009–2013 se je kemijsko stanje površinskih voda v obdobju 2014–2019 izboljšalo na petih vodnih telesih morja, ki so bila v preteklih obdobjih uvrščena v slabo kemijsko stanje zaradi preseganj okoljskega standarda kakovosti za tributilkositrove spojine in poslabšalo na dveh vodnih telesih vodotokov.

Ocene kemijskega stanja površinskih voda za matriks biota (VD12-2) kažejo, da sta najbolj problematični snovi, ki povzročata slabo kemijsko stanje v vseh vodnih telesih površinskih voda v bioti, živo srebro in bromirani difeniletri. To sta snovi, ki spadata med vsesplošno prisotna onesnaževala (PBT) in se akumulirata v organizmih. Podobno stanje se kaže v vseh evropskih državah, ki so že izvedle analize teh snovi v ribah.

Evropa je v zadnjih desetletjih naredila pomemben korak pri omejevanju emisij živega srebra. Največji uporabnik živega srebra je Azija, Evropski delež znaša le 5 % svetovne rabe. Živo srebro je zelo obstojno in ostane v okolju še mnogo let potem, ko je bilo emitirano. Ko se emitira v zrak, se lahko prenaša na velike razdalje, kar pomeni, da imajo emisije živega srebra globalni vpliv.

Bromirani difeniletri (BDE) so se v preteklosti uporabljali kot zaviralci gorenja v široki paleti izdelkov: v plastiki, pohištvu, električni opremi, elektronskih napravah, tapetništvu, tekstilni industriji in drugih gospodinjskih izdelkih. BDE lahko uhajajo iz proizvodov že med njihovo proizvodnjo, med uporabo in tudi ko jih zavržemo. Tako prehajajo v okolje, kjer so obstojni, se bioakumulirajo ter prenašajo po prehranski verigi. Kljub prepovedi proizvodnje in uporabe tehničnih mešanic penta-BDE, okta-BDE in deca-BDE v Evropski uniji, se nadaljuje njihovo sproščanje v okolje iz obstoječih proizvodov. Potencialno emisije BDE še vedno izvirajo iz starih izdelkov široke potrošnje kot tudi iz odlagališč, pomemben vir so tudi sežigalnice. V svetu so BDE detektirali v zraku, površinskih vodah, sedimentih, ribah in morskih živalih. Po znanih podatkih je v Evropi izmerjeno preseganje okoljskega standarda kakovosti v ribah v vseh državah, kjer so se do sedaj te analize izvajale.

Na sliki VD12-3 je prikazano kemijsko stanje za vodo in bioto skupaj brez splošno prisotnih snovi (Persistent, bioaccumulative and toxic substances - PBT snovi: bromirani difeniletri, živo srebro, poliaromatski ogljikovodiki, tributilkositrove spojine, perfluorooktan sulfonska kislina in njeni derivati, dioksini in dioksinom podobne spojine, heksabromociklododekan, heptaklor + heptaklorepoksid) z namenom prikaza kemijskega stanja za ostale prednostne snovi, za katere lahko sprejmemo učinkovite ukrepe na nacionalni ravni. Slabo kemijsko stanje površinskih voda brez splošno prisotnih snovi v obdobju 2014–2019 je določeno za:

• vodno telo na Meži zaradi preseganja standarda kakovosti za kadmij in svinec v vodi,
• vodno telo na Iščici zaradi preseganja standarda kakovosti za nikelj v vodi.

Na sliki VD12-4 so prikazani deleži vodnih teles površinskih voda v posameznih razredih ekološkega stanja v posameznih ocenjevalnih obdobjih. Za obdobje 2014–2019 je za 76 vodnih teles površinskih voda (49 %) ocenjeno, da dosegajo vsaj dobro ekološko stanje in s tem izpolnjujejo cilje vodne direktive, 78 vodnih teles (51 %) ne dosega dobrega ekološkega stanja. Za vodna telesa, ki ne dosegajo dobrega ekološkega stanja, predstavlja najobsežnejšo obremenitev hidromorfološka spremenjenost skupaj s splošno degradiranostjo, ki je prepoznana, bodisi kot edini vzrok bodisi skupaj z drugimi obremenitvami, na 82 % vodnih teles, ki ne dosegajo dobrega ekološkega stanja.

Na sliki VD12-5 so prikazani deleži vodnih teles površinskih voda, ki dosegajo oz. ne dosegajo dobrega ekološkega stanja po posameznih oblikah obremenitev v posameznih ocenjevalnih obdobjih. V obdobju 2014–2019 29 vodnih teles (19 %) ne dosega dobrega ekološkega stanja zaradi obremenjenosti s hranili, 18 vodnih teles (13 %) ne dosega dobrega ekološkega stanja zaradi obremenjenosti z organskimi snovmi in 64 vodnih teles (42 %) ne dosega dobrega ekološkega stanja zaradi hidromorfološke spremenjenosti in splošne degradiranosti.

Iz slike VD12-5 je razvidno, da glede na obremenjenost s hranili dosega dobro ekološko stanje v primerjavi s prejšnjim ocenjevalnim obdobjem 6 % več vodnih teles in v primerjavi z obdobjem 2006–2008 3 % več vodnih teles. Glede na obremenjenost z organskimi snovmi dosega dobro ekološko stanje v primerjavi s prejšnjim ocenjevalnim obdobjem 4 % več vodnih teles in glede na obdobje 2006–2008 5 % več vodnih teles. Glavni viri obremenitev vodotokov s hranili in organskimi snovmi so spiranje s kmetijskih površin ter izpusti komunalnih in industrijskih odpadnih voda. Preobremenjenost s hranili je še vedno glavni problem jezer in zadrževalnikov, saj v obdobju ocenjevanja 2014–2019 od skupno 11 vodnih teles v kategoriji jezer 7 vodnih teles (64 %) ne dosega dobrega trofičnega stanja. Poleg Blejskega jezera so to še močno preoblikovana vodna telesa Perniško, Ledavsko, Gajševsko, Slivniško in Šmartinsko jezero ter umetno vodno telo Velenjsko jezero. Trofično stanje jezer je podrobneje predstavljeno v kazalcu VD07 Fosfor v jezerih.

Glede na hidromorfološko spremenjenost in splošno degradiranost dosega dobro ekološko stanje v primerjavi s prejšnjim ocenjevalnim obdobjem 10 % manj vodnih teles in v primerjavi z obdobjem 2006–2008 10 % več vodnih teles. Vodilni razlog za razlike v ocenah stanja vodnih teles glede na hidromorfološko spremenjenost in splošno degradiranost med ocenjevalnimi obdobji so ocene ekološkega stanja, pridobljene na podlagi novih metodologij za vrednotenje ekološkega stanja vodotokov z vidika hidromorfološke spremenjenosti in splošne degradiranosti, s čimer se je zmanjšal delež neocenjenih vodnih teles. Hidromorfološka spremenjenost predstavlja neposredne antropogene spremembe vodotokov, kot so regulacije, utrjevanje bregov, odstranjevanje obrežnega rastja, pregrade idr. Splošna degradiranost je širši pojem, ki zajema vse spremembe na vodah, vključno s hidromorfološkimi spremembami zaradi poselitve, kmetijstva in industrije in drugih vplivov v zaledju voda.

V obdobju 2014–2019 14 vodnih teles (9 %) ne dosega dobrega ekološkega stanja zaradi obremenjenosti s posebnimi onesnaževali (slika VD12-5). V vodotokih je presežen okoljski standard kakovosti za metolaklor, terbutilazin, kobalt, cink, molibden, sulfat in poliklorirane bifenile (PCB). Jezera so prekomerno obremenjena z metolaklorom, molibdenom in sulfatom. Glede na posebna onesnaževala dosega dobro ekološko stanje v primerjavi s prejšnjim ocenjevalnim obdobjem 3 % več vodnih teles in glede na obdobje 2006–2008 4 % več vodnih teles. Glavni viri obremenitev površinskih voda s posebnimi onesnaževali so kmetijstvo in komunalni ter industrijski izpusti odpadnih voda. 

V Sloveniji so najslabše ocenjena vodna telesa v porečju Mure (slika VD12-6), kjer 11 vodnih teles (79 %) ne dosega dobrega ekološkega stanja, večinoma zaradi obremenjenosti s hranili ter hidromorfološke spremenjenosti in splošne degradiranosti. Pogost problem v porečju Mure je tudi obremenitev z organskimi snovmi ter preseganje mejnih vrednosti za nekatera posebna onesnaževala, kot so metolaklor, kobalt in terbutilazin, kar sovpada s kmetijsko dejavnostjo v tem delu Slovenije. Tudi v porečju Drave in na območju zgornje in srednje Save več kot polovica vodnih teles ne dosega dobrega ekološkega stanja, vodilni vzrok je hidromorfološka spremenjenost in splošna degradiranost. V obdobju 2014–2019 je najbolje ocenjeno ekološko stanje jadranskih rek z obalnim morjem, kjer več kot 90 % vodnih teles dosega dobro ekološko stanje.