Kazalec predstavlja oceno kemijskega in ekološkega stanja površinskih voda podano v skladu z merili vodne direktive (Direktiva 2000/60/ES). V oceno so vključene vse površinske celinske vode, somornice in obalno morje, pri kemijskem stanju tudi teritorialno morje. Osnovna enota za oceno je vodno telo, ki je ločen in pomemben sestavni del površinske vode, kot na primer jezero, vodni zbiralnik, potok, reka ali kanal, del potoka, reke ali kanala ali del obalnega morja. V Sloveniji je v skladu s Pravilnikom o določitvi in razvrstitvi vodnih teles površinskih voda (Uradni list RS, št 63/05, 26/06, 32/11) določenih 155 vodnih teles površinskih voda. V skladu z vodno direktivo se ocene kemijskega in ekološkega stanja podaja za večletna obdobja. Kazalec prikazuje oceno za obdobje 2006 – 2008 in oceno za obdobje 2009 – 2015.

Kemijsko stanje predstavlja obremenjenost površinskih voda glede na vsebnost prednostnih in prednostno nevarnih snovi, za katere so na območju držav Evropske skupnosti postavljeni enotni okoljski standardi kakovosti. V vodno okolje se odvaja na tisoče različnih kemikalij, od katerih je bilo na Evropskem nivoju 33 snovi oziroma skupin snovi določenih kot prednostnih. Te snovi so bile izbrane kot relevantne za območje vseh držav Evropske skupnosti zaradi njihove razširjene uporabe in zaradi ugotovljenih povišanih koncentracij v površinskih vodah. Med te snovi spadajo npr. atrazin, benzen, kadmij, živo srebro, ogljikov tetraklorid, itd. Kemijsko stanje površinskih voda se oceni po dvostopenjski lestvici: dobro ali slabo kemijsko stanje.

Ekološko stanje

površinskih voda je izraz kakovosti strukture in delovanja vodnih ekosistemov, povezanih s površinskimi vodami. Za oceno ekološkega stanja se upošteva stanje združb vodnih rastlin, alg, nevretenčarjev in rib (t. i. biološki elementi kakovosti), s pomočjo katerih ovrednotimo različne obremenitve. Na podlagi združb vodnih rastlin in alg ovrednotimo trofično stanje vodnega ekosistema (stopnjo obremenjenosti s hranili), na podlagi združb alg in bentoških nevretenčarjev saprobno stanje vodnega ekosistema (stopnjo obremenjenosti z organskimi snovmi), na podlagi združb bentoških nevretenčarjev in rib pa hidromorfološko spremenjenost in splošno degradiranost vodnega ekosistema. V oceni ekološkega stanja so upoštevani tudi splošni fizikalno-kemijski elementi (hranila in parametri obremenjenosti z organsko snovjo), hidromorfološki elementi (hidrološki režim, kontinuiteta toka in morfološke razmere) ter posebna onesnaževala, ki se odvajajo v vodno okolje. Z oceno ekološkega stanja vodnih teles podajamo odmik ocenjevanega ekosistema od naravnega stanja, to je stanja, ki bi ga imel brez vpliva človekovih aktivnosti. Ekološko stanje ocenimo po petstopenjski lestvici: zelo dobro, dobro, zmerno, slabo ali zelo slabo ekološko stanje. Za namen ovrednotenja napredka v izboljšanju stanja v skladu s ciljem vodne direktive pa ocene združimo glede na to, ali vodno telo dosega dobro ekološko stanje (oceni zelo dobro in dobro) ali ne dosega dobrega ekološkega stanja (ocene zmerno, slabo in zelo slabo ekološko stanje). Skozi predstavljeno besedilo se izraz ekološko stanje uporablja enakovredno izrazu ekološki potencial, s katerim podajamo ocene za močno preoblikovana in umetna vodna telesa.

Kemijsko stanje vodnih teles površinskih voda je ocenjeno v skladu s kriteriji za oceno kemijskega stanja v Uredbi o stanju površinskih voda (Uradni list RS, št. 14/09, 98/10, 96/13). V oceni kemijskega stanja prikazani na karti VD12-2 so ovrednoteni parametri v vodi ter vsebnost heksaklorobenzena in heksaklorobutadiena v organizmih. Dobro kemijsko stanje je ugotovljeno za 149 (96 %) vodnih teles površinskih voda, za pet vodnih teles (3 %) je ugotovljeno slabo kemijsko stanje, eno vodno telo (Škocjanski zatok) ni ocenjeno. V primerjavi z oceno kemijskega stanja v obdobju 2006 – 2008 se je kemijsko stanje površinskih voda v obdobju 2009 – 2013 izboljšalo na dveh vodnih telesih, kar pomeni izboljšanje kemijskega stanja za 1% vodnih teles površinskih voda. Slabo kemijsko stanje imajo vsa vodna telesa obalnega morja in teritorialno morje, kar je bilo ugotovljeno že za obdobje 2006 – 2008. Razlog za slabo kemijsko stanje je preseganje okoljskega standarda kakovosti za tributilkositrove spojine, ki so se uporabljale kot biocidi v premazih za zaščito ladij pred obraščanjem z algami. Od leta 2003 so v državah Evropske skupnosti tributilkositrove spojine za ta namen prepovedane, razen za vojne ladje, plovne pripomočke ali druge ladje, ki so v lasti ali uporabi države in se uporabljajo za državne negospodarske namene. Čezmerna onesnaženost slovenskega morja s tributilkositrovimi spojinami je lahko posledica čezmejnega onesnaževanja in torej rabe teh snovi v drugih državah, ki ležijo ob Jadranskem morju ali pa prevelike rabe teh snovi v preteklosti. Za kakršnokoli natančnejšo interpretacijo bi vsekakor potrebovali tudi podatke o situaciji v drugih državah, ki ležijo ob Jadranskem morju.

Ocena kemijskega stanja površinskih voda glede na vsebnost živega srebra v organizmih je prikazana posebej (VD12-3). Živo srebro se prenaša na velike razdalje z atmosfersko depozicijo in je v Evropi splošno prisotno v organizmih v površinskih vodah v koncentracijah, ki presegajo okoljski standard za organizme. V Sloveniji smo spremljali živo srebro v organizmih na 26 merilnih mestih, tako na meddržavnih profilih, na območjih brez vpliva človekovega delovanja kot tudi na rudniških območjih. Preseganje okoljskega standarda smo ugotovili na 23 merilnih mestih, le na treh merilnih mestih okoljski standard 20 µg/kg ni bil presežen. Za vodna telesa površinskih voda, na katerih ni bil izveden monitoring vsebnosti živega srebra v organizmih, je bilo kemijsko stanje glede na vsebnost živega srebra v organizmih določeno ekspertno na podlagi rezultatov modeliranja atmosferske depozicije živega srebra EMEP (Convention on Long-Range Transboundary Air Pollution). Slabo kemijsko stanje glede na vsebnost živega srebra v organizmih je ocenjeno za 150 vodnih teles površinskih voda, dobro kemijsko stanje je ugotovljeno za 3 vodna telesa, 2 vodni telesi sta neocenjeni.

Ekološko stanje: v obdobju 2009 – 2015 je za 59 % vodnih teles površinskih voda ocenjeno, da dosegajo vsaj dobro ekološko stanje in s tem izpolnjujejo cilje vodne direktive, 38 % vodnih teles ne dosega dobrega ekološkega stanja, 3 % vodnih teles ostaja neocenjenih. Za vodna telesa, ki ne dosegajo dobrega ekološkega stanja, predstavljata najobsežnejšo obremenitev hidromorfološka spremenjenost skupaj s splošno degradiranostjo, ki je prepoznana, bodisi kot edini vzrok bodisi skupaj z drugimi obremenitvami, na 83 % vodnih teles, ki ne dosegajo dobrega ekološkega stanja. Hidromorfološka spremenjenost in splošna degradiranost sta široka in medsebojno povezana dejavnika, katerih vplivov na stanje združb rib in bentoških nevretenčarjev se ne da ločiti. Hidromorfološka spremenjenost vključuje neposredne antropogene spremembe vodotokov: regulacije, utrjevanje bregov, odstranjeno obrežno rastje, pregrade idr., splošna degradiranost pa spremembe v zaledju vodotoka zaradi poselitev, kmetijstva in industrije.

Obremenjenost s hranili in organskimi snovmi je v manjši meri vzrok za nedoseganje ciljev vodne direktive. V obdobju 2009 – 2015 18 % vodnih teles še ne dosega dobrega ekološkega stanja zaradi prekomerne obremenjenosti s hranili in 12 % vodnih teles zaradi obremenjenosti z organskimi snovmi. Glavni viri obremenitev vodotokov s hranili in organskimi snovmi so spiranje s kmetijskih površin ter izpusti komunalnih in industrijskih odpadnih voda.

V Sloveniji so najslabše ocenjena vodna telesa porečja Mure, kjer 86 % vodnih teles ne dosega dobrega ekološkega stanja, večinoma zaradi več obremenitev skupaj: prekomerne obremenjenosti s hranili in organskimi snovmi, hidromorfološke spremenjenosti in splošne degradiranosti. Pogost problem v tem delu Slovenije je preseganje mejnih vrednosti za nekatera posebna onesnaževala, saj je na nekaterih pritokih Mure določeno zmerno ekološko stanje tudi zaradi preseganja mejnih vrednosti za S-metolaklor, kobalt in terbutilazin, kar sovpada s kmetijsko dejavnostjo v tem delu Slovenije. Tudi v porečju Drave in na območju srednje Save več kot polovica vodnih teles ne dosega dobrega ekološkega stanja, vodilna vzroka sta hidromorfološka spremenjenost in splošna degradiranost skupaj z obremenjenostjo s hranili. V obdobju 2009 – 2015 je najbolje ocenjeno ekološko stanje jadranskih rek, vodotokov porečja Soče in zgornje Save, kjer več kot tri četrtine vodnih teles dosega vsaj dobro ekološko stanje.

V obdobju ocenjevanja ekološkega stanja 2009 – 2015 je narejen opazen napredek pri zmanjšanju deleža neocenjenih vodnih teles v primerjavi z obdobjem 2006 – 2008, tako da v zadnjem obdobju ostajajo neocenjena le umetna vodna telesa in kandidati za močno preoblikovana vodna telesa morja, za katere še nimamo razvitih metodologij vrednotenja. Poleg razvoja novih metodologij za ocenjevanje bioloških elementov kakovosti je v teku tudi nadgradnja obstoječih metodologij, kar pomeni, da v tem času še ne moremo primerjati ekološkega stanja med različnimi obdobji in ocenjevati napredka v ekološkem stanju za posamezna vodna telesa površinskih voda.