Intenzivnost kmetijstva je kazalec, ki odraža raven povečevanja produktivnosti kmetijske proizvodnje, ki jo izrazimo na enoto površine kmetijskih zemljišč v uporabi oziroma na glavo živali. Sestavljen je iz štirih kazalcev za izbrane ključne proizvodne usmeritve v Sloveniji. Za živinorejsko proizvodnjo je izračunan kot: število glav velike živine (GVŽ) na hektar kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU) in povprečne prireje mleka na kravo molznico. Za rastlinsko pridelavo pa je izračunan kot povprečen pridelek pšenice in pire na hektar KZU ter povprečni pridelek koruze na hektar KZU.

Po podatkih Popisa kmetijskih gospodarstev je bilo v letu 2020 v Sloveniji 68.331 kmetijskih gospodarstev. Od vseh kmetijskih gospodarstev jih je kar dve tretjini redila živino, pri čemer jih je bila več kot polovica (63 %) usmerjenih v govedorejo. Število živinorejskih kmetij, se je v obdobju 2000–2020 zmanjšalo skoraj za polovico (–42 %).

Povprečno slovensko kmetijsko gospodarstvo, usmerjeno v živinorejo je leta 2020 redilo 9,1 GVŽ, kar je 50 % več kakor na začetku obravnavanega obdobja. Podobno kakor v drugih državah EU se obtežba tudi v Sloveniji zmanjšuje, samo v obdobju 2000–2020, se je zmanjšala za petino. Prikaz števila glav velike živine na hektar kmetijskih zemljišč (slika KM04–8) v uporabi na občinski ravni v letu 2020 kaže na razmeroma netipično in razpršeno prostorsko porazdelitev območij z različno obtežbo, kar je v veliki meri posledica velikega deleža travinja v strukturi rabe kmetijskih zemljišč.

Kljub hitremu upadanju števila gospodarstev usmerjenih v prirejo mleka in upadanju števila krav molznic na teh gospodarstvih, se število krav na gospodarstvo povečuje. Vzrok za to je v prenehanju prireje mleka na manjših/samooskrbnih gospodarstvih. Povprečno število krav molznic na gospodarstvo se je v obdobju 2000–2020 močno povečalo, zaradi povečanja števila krav na specializiranih gospodarstvih, ki so usmerjena v prirejo mleka. Če so leta 2000 na kmetijskih gospodarstvih v povprečju redili 5 krav molznic, so  leta 2020 gospodarstva z molznicami v povprečju redila 18 krav molznic.  

Povprečna prireja mleka na kravo molznico (mlečnost) je v obdobju 2000–2023 v Sloveniji znašala 5.662 kg. V enakem obdobju je povprečna mlečnost na kravo molznico v Belgiji znašala 6.657 kg, v Avstriji 6.359 kg in v Grčiji 5.991 kg. Vidimo, da Slovenija še vedno izrazito zaostaja za izbranimi državami članicami Evropske unije, kjer procesi koncentracije in intenzifikacije proizvodnje potekajo bistveno hitreje.

Pšenica in koruza za zrnje sta najpomembnejši poljščini v Sloveniji, z njuno pridelavo pa se je v letu 2020 ukvarjalo 11.338 (pšenica in pira) in 27.286 (koruza) kmetijskih gospodarstev. V obdobju med leti 2000 in 2020 se je število kmetijskih gospodarstev, ki se ukvarjajo s pridelavo pšenice in pire zmanjšalo za 63 %, tistih, ki se ukvarjajo s pridelavo koruze pa za 58 %. Skupni obseg površin v obravnavanem obdobju pri pšenici je bil manjši za 29 % (pri koruzi so se površine zmanjšale za 17 %). Koncentracija pridelave na gospodarstvo se je tako močno povečala. Povprečna pridelovalna površina pšenice in pire ter koruze za zrnje na kmetijsko gospodarstvo, se je v obdobju 2000–2020 praktično podvojila.

Povprečni pridelek pšenice in pire je v obdobju med leti 2000 in 2023 znašal 4,8 t/ha. Najnižji je bil leta 2003, ko je znašal 3,5 t/ha, medtem ko je bil najvišji v letu 2020, ko je znašal 5,8 t/ha. V primerjavi z izbranimi evropskimi državami Slovenija zaostaja za Belgijo (8,5 t/ha) in Avstrijo (5,3 t/ha), medtem ko v Grčiji v povprečju pridelajo 2,7 t/ha pšenice in pire.

Povprečni pridelek koruze za zrnje, je v obravnavanem obdobju 2000–2023 znašal 7,9 t/ha. Tudi pri koruzi je bilo najslabše leto 2003, ko so pridelali 5,1 t/ha, medtem ko je bil največji hektarski pridelek koruze leta 2020, ko so v Sloveniji pridelali 10,8 t/ ha. Tudi pri pridelavi koruze Slovenija zaostaja za izbranimi državami EU. V obdobju 2000-2023 so v Grčiji v povprečju pridelali 10,4 t/ha, v Avstriji 10,0 t/ha in v Belgiji 9,2 tone koruze na hektar.

Medletna nihanja hektarskih pridelkov pšenice in pire ter koruze za zrnje so predvsem posledica vremenskih razmer.

Slovensko kmetijstvo se sooča z neugodno posestno in velikostno strukturo, kar v veliki meri onemogoča povečevanje intenzivnosti in konkurenčnosti kmetijske proizvodnje. Z nekaterimi ukrepi kmetijske politike in uporabo novih tehnoloških rešitev (zemljiške operacije, optimizacija krmnih obrokov, manjša poraba sredstev za varstvo rastlin, izboljšanje lastnosti tal in podobno) je mogoče prispevati k povečanju intenzivnosti, ob hkratnem zmanjšanju negativnih pritiskov na okolje.