Intenzifikacija kmetijstva je proces, ki posledično zmanjšuje proizvodne stroške na enoto kmetijskega proizvoda. Proizvodni stroški so funkcija stroškov dela, zemljišč in kapitala. Kapitalsko intenzivno kmetijstvo se razvije tam, kjer je razpoložljivost dela in predvsem zemljišč omejena (Belgija, Nizozemska). Kjer sta omejena kapital in zemljišča, se je razvilo delovno intenzivno kmetijstvo (Indija, Kitajska), kjer pa sta omejena kapital in delo, se je razvilo kmetijstvo, ki za svoj razvoj potrebuje veliko zemljišč (Argentina). Vsaka od teh treh oblik intenzifikacije ima različne vplive na okolje, naravo in socialno sestavo podeželskih območij.

Kazalec za opredelitev intenzivnosti kmetijstva je prikazan z:
- deležem in trendom kmetijskih gospodarstev, ki se ukvarjajo z živinorejo oziroma s pridelavo pšenice in koruze,
- obtežbo oziroma številom glav velike živine (GVŽ) na hektar kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU),
- gibanjem proizvodnje mleka oziroma pšenice in koruze za zrnje na hektar.

Kazalec je opredeljen in izračunan tako, da dopolnjuje kazalec specializacija in diverzifikacija kmetijstva. Zaradi pomanjkljivih in neustreznih podatkov o višini neposrednih stroškov (za gnojila, zaščitna sredstva) pri posamezni proizvodni usmeritvi (knjigovodski podatki FADN) ni bilo mogoče prikazati sestave in razvojnega gibanja gospodarstev in njihovih površin po stroškovnih tipih.

Več kot 84% vseh kmetijskih gospodarstev v Sloveniji se ukvarja z raznimi živinorejskimi proizvodnimi usmeritvami, od tega kar 60 % z govedorejo. Število tistih, ki se ukvarjajo z živinorejo, se je samo v obdobju 2000 –2007 zmanjšalo za skoraj 18 %.

Povprečno slovensko kmetijsko gospodarstvo, usmerjeno v živinorejo, po zadnjih podatkih redi skoraj 7 glav velike živine, kar je dobrih 11% več kakor na začetku obravnavanega obdobja. Strukturne spremembe so, zaradi hitre dinamike sprememb pri skupnem številu glav velike živine, še bolj pa pri skupni površini kmetijskih zemljišč v uporabi, zelo neizrazite pri t. i. obtežbi (število glav velike živine na hektar kmetijskih zemljišč v uporabi predstavlja enega od najbolj agregiranih kazalcev obremenjevanja okolja). Podobno kakor v drugih državah EU se obtežba tudi v Sloveniji zmanjšuje, samo v obdobju 2000 - 2007 za skoraj 10 %. Prikaz števila glav velike živine na hektar kmetijskih zemljišč v uporabi na občinski ravni kaže na razmeroma netipično in razpršeno prostorsko porazdelitev območij z različno obtežbo.

Navkljub zelo hitremu upadanju gospodarstev, usmerjenih v prirejo mleka, in nekoliko manj izrazitemu nazadovanju števila krav molznic na teh gospodarstvih skupni obseg proizvodnje z rednim letnim nihanjem še vedno raste. Vzrok je izrazito povečanje koncentracije prireje mleka – povprečno število krav na gospodarstvo se je v obdobju 2000 - 2007 povečalo za več kot 30%, hkrati pa se je povečala intenzivnost prireje.

Povprečna prireja mleka na kravo molznico (mlečnost) se je v sedmih letih povečala za dobrih 1.500 kg ali za 36%. Z več kot 5.000 kg na kravo je Slovenija primerljiva s sosednjo Avstrijo in nekaterimi drugimi državami članicami Evropske unije.

Pšenica in koruza za zrnje sta najpomembnejši poljščini v Sloveniji, z njuno pridelavo pa se je v letu 2007 ukvarjalo 20.917 (pšenica) in 28.844 (koruza) kmetijskih gospodarstev. Ob zmanjševanju števila gospodarstev, ki se ukvarjajo s pridelavo omenjenih poljščin in razmeroma nespremenljivem obsegu skupne pridelave se izrazito povečuje koncentracija pridelave (povprečna površina pšenice in koruze na gospodarstvo).

Intenzivnost pridelave pšenice, merjena s količino pridelka na hektar, je v Sloveniji na ravni dolgoročnega povprečja za skoraj 1,4 t manjša kakor v EU. Hektarski pridelek se v Sloveniji že več let ne spreminja bistveno. Podobno je pri koruzi, le da je letno nihanje zaradi podnebnih dejavnikov nekoliko izrazitejše.