Vodovarstvena območja so območja, na katerih z izvajanjem ukrepov vodovarstvenih režimov varujemo pitno vodo, namenjeno javni oskrbi prebivalcev, pred onesnaževanjem ali drugimi vrstami obremenjevanja, ki bi lahko vplivalo na zdravstveno ustreznost voda ali na njeno količino.

Meje in ukrepe na vodovarstvenih območjih določi vlada z aktom (uredbo) na podlagi predpisanih kriterijev. V veljavi so še vedno tudi odloki lokalnih skupnosti, ki so določili vodovarstvena območja (pred spremembo zakonodaje s tega področja). Meje vodovarstvenih območij so objavljene v elektronskem Vodnem katastru in prikazane na spletnem pregledovalniku Atlas voda.

Kazalec prikazuje skupno površino območij s predpisanim vodovarstvenim režimom po vrsti režima in vrsti predpisa.

Vodovarstvena območja so določena za varovanje vodnih teles, ki so namenjena odvzemu vode za javno oskrbo s pitno vodo.  Določena so na podlagi naravnih in drugih danosti vodnega telesa in njegovega napajalnega območja. Preverjene so lastnosti, ki vplivajo na možnost onesnaženja, pomen za lokalni in regionalni razvoj, oceno stroškov za vzpostavitev vodovarstvenega režima in oceno stroškov za uvedbo potrebne tehnologije priprave in čiščenja vode, zajete iz vodnega telesa.

Vodovarstveni režimi predpisujejo različne prepovedi, omejitve in zaščitne ukrepe npr. omejitve poseganja z gradnjami ali omejevanje dejavnosti na teh območjih zato, da je manj možnosti za morebitno poslabšanje kakovosti pitne vode, in tako zagotovljene zadostne količine zdravstveno ustrezne vode.

Po podatkih Vodnega katastra so vodovarstvena območja v Sloveniji leta 2021 obsegala 3.532 km².  1.509 km² je bilo določenih z vladnimi uredbami in 2.024 km² z občinskimi odloki (to je 57 % površine vseh vodovarstvenih območij). V letu 2017 je bila skupna površina nekoliko nižja (3.493 km²), nekoliko manjši je bil delež območij določenih z vladno uredbo (40,8%). Skupna površina vodovarstvenih območij tako pokriva 17,4% kopne površine Slovenije, kar je nekoliko več kot v letu 2017, ko je bil ta delež 17,2 %.

Zaradi različnih stopenj varovanja se vodovarstveno območje lahko deli na notranja območja z različno strogimi režimi.  Najožje vodovarstveno območje (VVO I), je območje v bližini zajetja. kjer je glede na naravne danosti razredčenje majhno, onesnaževala pa hitro dospejo do zajetja. Tako je zaradi nevarnosti mikrobiološkega onesnaženja pitne vode s patogenimi organizmi na kmetijskih zemljiščih na najožjih vodovarstvenih območjih (VVO I) prepovedano gnojenje z gnojnico in gnojevko. Prav tako je omejena uporaba fitofarmacevtskih sredstev. Z uredbo na državni ravni je določenih 305 območij zajetij, ki skupaj obsegajo 1,3 km², ter 52 km² najožjih vodovarstvenih območij. Z občinskimi odloki je določenih še 35 km² območij s 1. varstvenim režimom, ki je podoben režimu na VVO I.

Na ožjem vodovarstvenem območju (VVO II) mora biti glede na hidrološke razmere in dinamiko vode zagotovljen dovolj dolg zadrževalni čas in dovolj veliko razredčenje onesnaževal ter s tem sprejemljivo tveganje za onesnaženje vode v zajetju z onesnaževali, ki počasi razpadejo. Hkrati mora biti zagotovljen tudi dovolj dolg čas za morebitno ukrepanje v primeru razlitij oziroma izpustov nevarnih snovi.  Območja VVO II pokrivajo 302 km² in območja 2. varstvenega režima po odlokih lokalnih skupnosti 416 km².

Širše vodovarstveno območje (VVO III) zajema celotno napajalno območje zajetja in je namenjeno dolgoročnemu zagotavljanju zdravstvene ustreznosti pitne vode. Na tem območju mora vodovarstveni režim zagotavljati sprejemljivo tveganje za onesnaženje vodnega telesa z radioaktivnimi snovmi ali snovmi, ki so obstojne ali pa se razgrajujejo zelo počasi. Na veliki večini – 68 % vseh območij zavarovanih za varovanje pitne vode velja ta režim – 1152 km² VVO III po vladnih uredbah in 1267 km² območij s 3. varstvenim režimom po občinskih odlokih. Poleg tega je 304 km² zavarovano še s posebnim 4. varstvenim režimom, predvsem so to obsežnejša območja ranljivih kraških vodonosnikov.

Velikost notranjih območij se določi predvsem na podlagi predvidenega časa zadrževanja onesnaževala in možnosti razredčenja onesnaževala od mesta vnosa do zajetja, torej časa za ukrepanje ob morebitnih onesnaženjih. Ta je odvisen od hitrosti pretakanja vode skozi vodno telo, ugotavlja pa se na podlagi ocene časa dotoka vode iz poljubne točke v napajalnem območju do zajetja, ki je ugotovljena na podlagi podatkov o meritvah in modelnih izračunov.  Zaradi razlik v poroznosti vodonosnika in zaradi posebnih značilnosti toka podzemne vode se uporabljajo različne metode za vodna telesa z medzrnskim, kraškim ali razpoklinskim vodonosnikom.

Določanje vodovarstvenih območij predpisuje Zakon o vodah (ZV-1) , kriteriji so natančneje opredeljeni v Pravilniku o kriterijih za določitev vodovarstvenega območja .