Vodovarstvena območja so varovana z občinskimi odloki
in vladnimi uredbami. Določena so z namenom, da
se vodno telo, ki se uporablja ali je namenjeno za javno
oskrbo s pitno vodo, zavaruje pred onesnaževanjem ali
drugimi vrstami obremenjevanja, ki bi lahko vplivali na
zdravstveno ustreznost voda ali na njeno količino.

Velikost vodovarstvenega območja mora biti določena
tako, da predvideni zaščitni ukrepi učinkovito zagotavljajo
dolgoročno ohranjanje količine in kakovosti vode v zajetem
vodnem viru. Glede na oddaljenost in trajanje časa
dotoka do vodnega zajetja se vodovarstvena območja delijo
na območja treh stopenj strogosti režimov varovanja.

Skoraj petina ozemlja Slovenije, okoli 347.000 hektarov, je vodovarstveno območje, od tega je dobrih 8.000 hektarov v najstrožjem režimu varovanja.

Največ površin na vodovarstvenih območjih pokriva gozd (60 %), sledijo kmetijske površine (31 %), druge pretežno naravne površine zavzemajo 3 %, urbane pa
slabih 6 % površine. Takšno razmerje je zelo podobno strukturi rabe tal celotne Slovenije.

V obdobju 2009-2016 so bile spremembe v strukturi rabe tal na vodovarstvenih območjih majhne. Zmanjšala se je površina gozda (za 1,4 odstotne točke),
pretežno na račun povečanja kmetijskih zemljišč (1 odstotna točka), med katerimi pa so se povečale predvsem površine kmetijskih zemljišč poraslih z drevjem
in grmičevjem. Med kmetijskimi zemljišči na vodovarstvenih območjih slabo polovico predstavljajo trajni travniki in pašniki, njive predstavljajo 11 %
površin vodovarstvenih območij. Delež urbanih zemljišč na vodovarstvenih območjih se je v obdobju od 2009 do 2016 povečal relativno malo (za 0,2 odstotni
točki ali slabih 600 ha), vendar s stališča obremenjevanja voda to lahko opredelimo kot nezaželen pojav.