Kazalec prikazuje deleže porabljenih denarnih sredstev za življenjske potrebščine, zmožnosti gospodinjstev za plačilo stanovanjskih stroškov, obremenjenost gospodinjstev z okoljskimi davki ter vlogo gospodinjstev pri izpustih onesnaževal v zrak v Sloveniji. Kazalec prikazuje tudi povprečno porabljena denarna sredstva za življenjske potrebščine v EU ter delež celotne porabe gospodinjstev EU za mobilnost po posameznih državah.

Enotne, mednarodno sprejete definicije energetske revščine še ni. Namen objave podatkov je oceniti razsežnost pojava energetske revščine v Sloveniji. Ključne statistike, ki jih SURS objavlja, so kazalniki, ki se nanašajo na dohodke gospodinjstev, njihove izdatke za energijo ter na stanovanjske razmere.

NAMEA je matrika nacionalnih računov, ki vključuje okoljske račune. Gre za izpuste v zrak, ki izhajajo iz nacionalnega gospodarstva, razdeljenega po gospodarskih dejavnostih glede na standardno klasifikacijo dejavnosti (SKD 2008) in gospodinjstev.

Izdatki gospodinjstev pomenijo znesek izdatkov za končno potrošnjo gospodinjstev za zadovoljitev njihovih vsakdanjih potreb, kot so: hrana, oblačila, stanovanja, energija, prevoz, zdravstveni stroški, prosti čas in razne druge storitve. Potrošniki lahko dosežejo velike spremembe, denimo z izbiro in nakupom določenih izdelkov in storitev, ki so za okolje manj obremenjujoči. Vse več je izdelkov, katerih proizvodnja manj obremenjuje okolje, imajo daljšo življenjsko dobo in je njihove dele po izrabi možno ponovno uporabiti ali reciklirati. Izdelke je mogoče tudi najeti ali si jih izposoditi. Podobno je pri storitvah.

Povprečno porabljena denarna sredstev gospodinjstev

Po podatkih SURS so gospodinjstva v letu 2018 porabila za življenjske potrebščine povprečno 19.560 EUR. Izdatki za življenjske potrebščine se ves čas višajo, saj so bili leta 2000 ocenjeni na 11.519 EUR. V povprečju se je najbolj znižal delež izdatkov za hrano in brezalkoholne pijače (iz 18,17 % leta 2000 na 13,19 % leta 2018), najbolj sta se povečala deleža za prevoz (iz 16,05 % leta 2000 na 19,59 % leta 2018) in stanovanja (iz 10,05 % leta 2000 na 12,81 % leta 2018). Izdatki za prevoz, hrano in brezalkoholno pijačo ter stanovanje, vodo, elektriko, plin in druga goriva  so predstavljali 45.59 % vseh izdatkov za življenjske potrebščine, to je zelo blizu  polovice stroškov. Nekoliko so se znižali tudi izdatki za obleko in obutev ter stanovanjsko in gospodinjsko opremo. Sicer že tako nizki izdatki so nekoliko porasli za zdravstvo in komunikacije ter hotele in restavracije. Najvišji delež izdatkov za življenjske potrebščine leta 2018 so imela gospodinjstva v prvem, drugem in tretjem dohodkovnem razredu. Gospodinjstva v prvem kvintilu so največ svojih izdatkov namenili za hrano in brezalkoholne pijače, 20,24 %, ter za stanovanja, 22,14 %. V enakem opazovanem obdobju pa je najvišjima dohodkovnima razredoma največji delež porabe pomenila komunikacija; četrti kvintil z 20,86 % in peti kvintil z 22,84 %.

Energetska revščina

Po podatkih SURS je bila leta 2022 energetska revščina gospodinjstev 7,2-odstotna in se je v primerjavi z letom prej zvišala za 0,7 odstotne točke. Energetsko revnih je bilo približno 62.000 gospodinjstev, v njih je živelo okoli 102.000 prebivalcev Slovenije. Primerjava v daljšem časovnem obdobju kaže, da se energetska revščina postopno zmanjšuje; med letoma 2014 in 2022 se je delež energetsko revnih gospodinjstev zmanjšal približno za tretjino ali za 26.000 gospodinjstev. Leta 2022 je bil delež energetsko revnih gospodinjstev največji med enočlanskimi gospodinjstvi (15,1 %). Med gospodinjstvi z vzdrževanimi otroki je bil ta delež največji pri enostarševskih gospodinjstvih z vsaj enim vzdrževanim otrokom.
Kot energetsko revna so opredeljena gospodinjstva, ki imajo dohodek, nižji od praga tveganja revščine, in izpolnjujejo vsaj enega izmed naslednjih treh pogojev: finančno niso bila zmožna zagotoviti primerno ogrevanega stanovanja; zaradi finančne stiske so  zamujala s plačili stanovanjskih stroškov (komunalnih storitev, vode, elektrike, stroškov za ogrevanje ipd.); živela so v stanovanjih, v katerih so imela težave s puščajočo streho, z vlažnimi stenami/tlemi/temelji ali trhlimi okenskimi okvirji/tlemi  (Uredba o merilih…, 2022)

Kolikšno breme predstavljajo stanovanjski stroški za gospodinjstva

Pomemben vidik kakovosti bivanja je tudi to, kako ljudje subjektivno dojemajo svoj finančni položaj. Podatki so povzeti po SURS. Delež gospodinjstev, ki so ocenila, da so s svojimi dohodki mesec preživela lahko oz. zelo lahko, se je leta 2022 v primerjavi z letom 2021 zmanjšal za 4 odstotne točke, na 24 %. Delež gospodinjstev, ki so s svojimi dohodki težko oz. zelo težko preživela mesec, pa se je povečal za dve odstotni točki, na 16 %. Z manjšimi težavami je mesec preživelo 30 % gospodinjstev, 31 % pa dokaj lahko.  Stopnja preobremenjenosti s stanovanjskimi stroški je daleč najvišja v gospodinjstvih, ki sodijo v prvi razred najnižje dohodkovne skupine. Hkrati pa stanovanjski stroški v največji meri obremenjuje enočlanska gospodinjstva.

NAMEA izpusti v zrak po dejavnostih, 2020

NAMEA je matrika nacionalnih računov, ki vključuje okoljske račune. Podatki so predstavljeni za leta 2018 – 2020 in prikazujejo izpuste v zrak za dvanajst parametrov: CO2, biomasa, N20, CH4, HFC, NOx, SOx, NH3, NMVOC, CO, PM10 in PM2,5.

Po podatkih SURS so izpusti v zrak pri različnih dejavnostih različni in se pri večini dejavnostih z leti nekoliko nižajo. Kot kaže so gospodinjstva velik onesnaževalec, saj pri večjem številu onesnaževal dosegajo od vseh dejavnosti najvišje vrednosti izpustov v zrak; npr. za CO2, pri biomasi, PM10 in PM2,5, CO, NOx, HFC ter NMVOC. Med ostalimi dejavnostmi imajo visoke izpuste v zrak nekaterih onesnaževal še: kmetijstvo (predvsem CH4 in NH3 ter N20, tudi NMVOC), predelovalne dejavnosti (zlasti CO2, biomaso, HFC, NOx, SOx in NMVOC, PM10 in PM2,5 ter CO). Oskrba z električno energijo ima velike izpuste NOx, CH4 in SOx ter predvsem CO2. Prašni delci so močno prisotni v gradbeništvu, zraven pa še NOx in CO2. Pri prometu sta v največji meri izpostavljena zlasti COx, NOx in CO2. Gostinstvo ima od vseh onesnaževal najvišje HFC izpuste. Zanimivo, da imajo zelo velike izpuste HFC v strokovnih, znanstvenih in tehničnih dejavnostih, podobno tudi v javni upravi, izobraževanju in zdravstvu; to gre zelo verjetno na račun velike uporabe klimatskih in hladilnih naprav ter IKT.

Okoljski davki po dejavnostih, 2021

Pri plačevanju različnih mesečnih položnic gospodinjstva plačujejo tudi okoljske davke. Okoljski davek so dolžni plačati poslovni subjekti in gospodinjstva zaradi onesnaževanja okolja. Iz podatkov opazovanega obdobja 2008 – 2021 je razvidno, da z leti naraščajo. Po podatkih SURS so daleč največji plačniki okoljskih davkov gospodinjstva; leta 2021 so plačala 831,58 mio €. Sledijo jim predelovalne dejavnosti (217,68 mio  €); oskrba z električno energijo, plinom in paro (132,04 mio €); trgovina, vzdrževanje in popravila motornih vozil (42,6 mio €) ter promet (116,32 mio €). Toda skupna vsota plačanih davkov teh štirih dejavnosti predstavlja le slabi dve tretjini vsote okoljskih davkov, ki jih plačujejo gospodinjstva.

Ti podatki lahko navedejo k naslednjemu razmisleku. Po eni strani si gospodinjstva ta plačila lahko zmanjšajo z bolj učinkovito rabo vseh virov in z bolj trajnostnim načinom življenja. Po drugi strani pa nizki okoljski davki pri dejavnostih, ki imajo poznano velik vpliv na okolje z nekaterimi onesnaževali, kažejo, da bi bilo dobro ponovno razmisliti o davčnem sistemu oziroma podeljevanju okolju škodljivih subvencij.

Ločimo štiri skupine okoljskih davkov: davki na energijo (upoštevajo se goriva - med davke na energijo so vključeni davki zaradi onesnaževanja z izpusti CO2.), davki na promet (lastništvo vozil in letne cestne dajatve), davki na onesnaževanje (povezani z obremenjevanjem ali oceno izpustov škodljivih snovi v zrak ali odpadnih voda v vode ter z upravljanjem trdnih odpadkov in hrupa) in davki na rabo naravnih virov (vodna povračila). Obstaja razlika med okoljskimi davki in dajatvami. Okoljske dajatve plačujejo zavezanci zaradi onesnaževanja okolja z izrabljenimi in odpadnimi proizvodi ter zaradi uporabe nekaterih snovi, ki so okolju ali zraku škodljive.

Poraba sredstev v gospodinjstvih EU za življenjske potrebščine, 2021

Leta 2021 so se izdatki za potrošnjo gospodinjstev v EU v primerjavi z letom 2020 povečali za 4,2 %, vendar so bili še vedno za 4,1 % nižji kot pred pandemijo COVID-19 leta 2019. V primerjavi z letom 2020 so se najbolj povečali izdatki za 'Restavracije in hoteli' (+15,5 %), 'Oblačila in obutev' (+8,6 %), 'Zdravje' (+8,3 %) in 'Rekreacija in kultura' (+7,3 %). ), Četrtina izdatkov gospodinjstev EU (25,0 % skupnih ali 12,5 % BDP) je bila namenjena „stanovanju, vodi, elektriki, plinu in drugim gorivom“. Druge velike deleže opazimo pri 'Hrana in brezalkoholne pijače' (14,3 %), 'Promet' (12,1 %) in 'Razno blago in storitve' (11,5 %). Torej več kot polovico vseh izdatkov gospodinjstev predstavljajo 'stanovanje, voda, elektrika, plin in druga goriva', 'hrana in brezalkoholne pijače' ter 'transport' (51,4 %). V EU kot celoti, pa tudi v skoraj vseh državah članicah EU, je bila 'stanovanje, voda, elektrika, plin in druga goriva' najpomembnejša postavka izdatkov gospodinjstev, sledili sta 'Hrana in brezalkoholne pijače' in ' Prevoz'. Kar zadeva izdatke za stanovanje, vodo, elektriko, plin in druga goriva, so bile najvišje ravni izdatkov gospodinjstev ugotovljene na Slovaškem (31,3 %), Finskem (29,8 %), Danskem in Irskem (obe 28,7 %), medtem ko so bile najnižje ravni so bile opažene na Malti (15,2 %), v Litvi (15,8 %) in na Hrvaškem (16,2 %). Pri izdatkih za „Hrano in brezalkoholne pijače“ so bili najvišji deleži v Romuniji (25,2 %), Litvi (20,4 %), Bolgariji (20,1 %) in Estoniji (19,9 %), medtem ko so bili najnižji deleži na Irskem. (8,3 %), v Luksemburgu (9,0 %) in Avstriji (10,9 %).

Delež celotne porabe gospodinjstev za prevoz v državah EU, 2021

Pri izdatkih za promet so bili leta 2021 najvišji deleži izdatkov gospodinjstev v Sloveniji glede na vse izdatke (16,9 %), Litvi (15,3 %) in Luksemburgu (14,2 %), najnižji pa na Slovaškem (5,4 %), Hrvaškem (7,6 %). %), pa tudi Češki, Belgiji in Irski (vse 9,6 %).

Politični okvir

- Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri (2011) pod naslovom rajnostna potrošnja in proizvodnja izpostavlja med drugim izboljšanje izdelkov in spreminjanje vzorcev potrošnje: »Sprememba vzorcev potrošnje zasebnih in javnih kupcev bo pomagala spodbuditi učinkovitost rabe virov ter  ustvarila neposredne neto prihranke pri stroških. Za pomoč pri usmerjanju odločitev potrošnikov so potrebne točne informacije, ki temeljijo na vplivih življenjske dobe in stroških. Potrošniki lahko prihranijo stroške s »pridelavo« manjših količin odpadkov in kupovanjem izdelkov, ki imajo dolgo življenjsko dobo ali jih je mogoče hitro popraviti ali reciklirati. Novi podjetniški modeli, pri katerih se izdelki najamejo in ne kupijo, lahko zadovoljijo potrebe potrošnikov z manjšo rabo virov v življenjski dobi.«

- Maja 2022 je začel veljati 8. okoljski akcijski program kot pravno dogovorjena skupna agenda EU za okoljsko politiko do leta 2030. Akcijski program ponavlja dolgoročno vizijo EU do leta 2050 o dobrem življenju znotraj meja planeta. Določa prednostne cilje za leto 2030 in pogoje, potrebne za njihovo doseganje. Cilj akcijskega programa, ki temelji na evropskem zelenem dogovoru, je pospešiti prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo, gospodarno z viri, ob priznavanju, da sta dobro počutje in blaginja ljudi odvisna od zdravih ekosistemov. 

Do leta 2030 ima okoljski program šest prednostnih ciljev

• doseganje cilja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 in podnebne nevtralnosti do leta 2050
• krepitev sposobnosti prilagajanja, krepitev odpornosti in zmanjšanje občutljivosti na podnebne spremembe
• napredovanje k modelu regenerativne rasti, ločevanje gospodarske rasti od rabe virov in degradacije okolja ter pospeševanje prehoda v krožno gospodarstvo
• prizadevanje za ničelno onesnaževanje, vključno z zrakom, vodo in prstjo, ter varovanje zdravja in dobrega počutja Evropejcev
• varovanje, ohranjanje in obnavljanje biotske raznovrstnosti ter krepitev naravnega kapitala
• zmanjšanje okoljskih in podnebnih pritiskov, povezanih s proizvodnjo in potrošnjo (zlasti na področju energetike, industrije, zgradb in infrastrukture, mobilnosti, turizma, mednarodne trgovine in prehranskega sistema)

- Globalni cilji trajnostnega razvoja. V okviru 1. cilja globalnih ciljev trajnostnega razvoja so se države zavezale izkoreniniti skrajno revščino, prepoloviti število ljudi, ki živijo pod pragom revščine, in krepiti socialnovarstvene sisteme, dostop do dobrin ter poskrbeti za večjo vzdržljivost najrevnejšega prebivalstva.

- Okoljski dolg. Slovenija je že 18. aprila dosegla dan okoljskega ali ekološkega dolga, kar pomeni, da smo do tega dne porabili vse vire in ekosistemske storitve, ki jih lahko Zemlja obnovi v enem letu. Zato bomo več kot osem mesecev živeli v t. i. ekološkem dolgu. Slovenija nenehno povečuje svoj dolg, vsako leto dan ekološkega dolga dosežemo prej. Če bi vsi živeli kot Slovenci, bi potrebovali 3,4 planeta v velikosti Zemlje. Okoljski dolg se računa na podlagi okoljskega (ekološkega) odtisa. Kazalec o okoljskem odtisu sodi med najbolj razširjene in priznane integrirane kazalce trajnosti. Okoljski odtis je bil sprejet kot strateški kazalec tako v Strategiji razvoja Slovenije kot v Resoluciji o nacionalnem programu varstva okolja. Do leta 2030 je cilj Slovenije zmanjšanje okoljskega odtisa za 20 %.