Kazalec prikazuje deleže porabljenih denarnih sredstev za življenjske potrebščine, zmožnosti gospodinjstev za plačilo stanovanjskih stroškov, obremenjenost gospodinjstev z okoljskimi davki ter vlogo gospodinjstev pri izpustih onesnaževal v zrak v Sloveniji. Kazalec prikazuje tudi povprečno porabljena denarna sredstva za življenjske potrebščine v EU ter delež celotne porabe gospodinjstev EU za mobilnost po posameznih državah.

Gospodinjstva so razvrščena v pet kvintilov glede na skupna razpoložljiva sredstva gospodinjstva. V prvem kvintilu je razvrščenih 20 % gospodinjstev z najnižjimi dohodki, v petem kvintilu pa 20 % gospodinjstev z najvišjimi dohodki.

Enotne mednarodne opredelitve energetske revščine ni, se pa običajno najpogosteje navaja slednja: energetsko revna so tista gospodinjstva, ki za zagotavljanje primerno toplega stanovanja in druge energetske storitve porabijo več kot 10 % svojih dohodkov.

NAMEA je matrika nacionalnih računov, ki vključuje okoljske račune. Gre za izpuste v zrak, ki izhajajo iz nacionalnega gospodarstva, razdeljenega po gospodarskih dejavnostih glede na standardno klasifikacijo dejavnosti (SKD 2008) in gospodinjstev.

Izdatki gospodinjstev pomenijo znesek izdatkov za končno potrošnjo gospodinjstev za zadovoljitev njihovih vsakdanjih potreb, kot so: hrana, oblačila, stanovanja, energija, prevoz, zdravstveni stroški, prosti čas in razne druge storitve. Potrošniki lahko dosežejo velike spremembe, denimo z izbiro in nakupom določenih izdelkov in storitev, ki so za okolje manj obremenjujoče. Vse več je izdelkov, katerih proizvodnja manj obremenjuje okolje, imajo daljšo življenjsko dobo in je njihove dele po izrabi možno ponovno uporabiti ali reciklirati. Izdelke je mogoče tudi najeti ali si jih izposoditi. Podobno je pri storitvah.

Povprečno porabljena denarna sredstev gospodinjstev

Po podatkih SURS so gospodinjstva v letu 2018 porabila za življenjske potrebščine povprečno 19.560 EUR. Izdatki za življenjske potrebščine se ves čas višajo, saj so bili leta 2000 ocenjeni na 11.519 EUR. V povprečju se je najbolj znižal delež izdatkov za hrano in brezalkoholne pijače (iz 18,17 % leta 2000 na 13,19 % leta 2018), najbolj sta se povečala deleža za prevoz (iz 16,05 % leta 2000 na 19,59 % leta 2018) in stanovanja (iz 10,05 % leta 2000 na 12,81 % leta 2018). Izdatki za prevoz, hrano in brezalkoholno pijačo ter stanovanje, vodo, elektriko, plin in druga goriva  so predstavljali 45.59 % vseh izdatkov za življenjske potrebščine, to je zelo blizu  polovice stroškov. Nekoliko so se znižali tudi izdatki za obleko in obutev ter stanovanjsko in gospodinjsko opremo. Sicer že tako nizki izdatki so nekoliko porasli za zdravstvo in komunikacije ter hotele in restavracije.

Najvišji delež izdatkov za življenjske potrebščine leta 2018 so imela gospodinjstva v prvem, drugem in tretjem dohodkovnem razredu. Gospodinjstva v prvem kvintilu so največ svojih izdatkov namenili za hrano in brezalkoholne pijače - 20,24 %- ter za stanovanja, 22,14 %. V enakem opazovanem obdobju pa je najvišjima dohodkovnima razredoma največji delež porabe pomenila komunikacija; četrti kvintil z 20,86 % in peti kvintil z 22,84 %.

Energetska revščina - Povprečna razpoložljiva sredstva gospodinjstev porabljena za elektriko, plin in druga goriva v stanovanjih

Energetska revščina se pojavi takrat, ko si gospodinjstvo ni zmožno zagotoviti primerno toplega stanovanja in drugih energetskih storitev (tople sanitarne vode, razsvetljave ipd.) po sprejemljivi ceni. Vzrok je torej finančna nezmožnost investicije v primerno izolacijo ali kurišča z boljšim izkoristkom oz. virom goriva.

Podatki iz opazovanega obdobja 2000 – 2015 kažejo, da je energetska revščina ves čas prisotna pri najnižji dohodkovni skupini. Leta 2015 je bil delež najnižje dohodkovne skupine 17,7 % in delež skupine nad njo 10,1 % (za ta razred se je dvignila nad deset po letu 2009), kar je skupaj nekaj več kot četrtina. Pri ostalih treh skupinah (3., 4. in 5. kvintil) pa je energetska revščina relativno nizka in »stabilna« oziroma se rahlo niža.

Na pojav energetske revščine najbolj vplivajo dohodki, cene energentov in njihova poraba; ta pa je odvisna od ravnanja stanovalcev in energetske učinkovitosti stanovanj. 

Eko sklad nudi več ukrepov izrecno za zmanjševanje energetske revščine, ki zmanjšujejo stroške za energijo in izboljšujejo kvaliteto bivanja, denimo 100 % subvencije za določene naložbe pri obnovi stanovanjskih stavb.  

Kolikšno breme predstavljajo stanovanjski stroški za gospodinjstva

Pomemben vidik kakovosti bivanja je tudi to, kako ljudje subjektivno dojemajo svoj položaj. Podatki so povzeti po SURS. Gospodinjstev, ki so ocenila, da so stanovanjski stroški srednje veliko breme, je bilo leta 2019 približno 53 %; ta delež je precej konstanten skozi vsa leta opazovanja. Tistih, ki so menili, da jim to predstavlja veliko breme, je bilo 32 % - to je skoraj tretjina gospodinjstev; v glavnem se ta delež rahlo znižuje, je pa leta 2011 bil najvišji s 40 %. Da jim stanovanjski stroški ne predstavljajo nikakršnega bremena trdi 15%  anketiranih gospodinjstev. Stopnja preobremenjenosti s stanovanjskimi stroški je daleč najvišja v gospodinjstvih, ki sodijo v prvi razred najnižje dohodkovne skupine in je znašala 16,3 %. Hkrati pa stanovanjski stroški v največji meri obremenjuje enočlanska gospodinjstva.

NAMEA izpusti v zrak po dejavnostih

NAMEA je matrika nacionalnih računov, ki vključuje okoljske račune. Podatki so predstavljeni za leta 2018 – 2018 in prikazujejo izpuste v zrak za dvanajst parametrov:

CO2, biomasa, N20, CH4, HFC, NOx, SOx, NH3, NMVOC, CO, PM10 in PM2,5.

Po podatkih SURS so izpusti v zrak pri različnih dejavnostih različni in se pri večini dejavnostih z leti nekoliko nižajo. Kot kaže so gospodinjstva velik onesnaževalec, saj pri več onesnaževalih dosegajo od vseh dejavnosti najvišje vrednosti izpustov v zrak; npr. za CO2, pri biomasi, PM10 in PM2,5, CO, HFC ter NMVOC. Med ostalimi dejavnostmi imajo visoke izpuste v zrak nekaterih onesnaževal še: kmetijstvo (predvsem CH4 in NH3 ter N20), predelovalne dejavnosti (zlasti CO2, biomaso, HFC, NOx, SOx in NMVOC, PM10 in PM2,5 ter CO). Oskrba z električno energijo ima velike izpuste NOx in SOx ter predvsem CO2. Prašni delci so močno prisotni v gradbeništvu, zraven pa še NOx in Co2.  Pri prometu sta v največji meri izpostavljena zlasti NOx in CO2. Gostinstvo ima od vseh onesnaževal najvišje HFC izpuste. Zanimivo, da imajo zelo velike izpuste HFC v strokovnih, znanstvenih in tehničnih dejavnostih, podobno tudi v javni upravi, izobraževanju in zdravstvu; to gre zelo verjetno na račun velike uporabe klimatskih in hladilnih naprav.

Okoljski davki po dejavnostih

Pri plačevanju različnih mesečnih položnic gospodinjstva plačujejo tudi okoljske davke. Okoljski davek so dolžni plačati poslovni subjekti in gospodinjstva zaradi onesnaževanja okolja. Iz podatkov opazovanega obdobja 2008 – 2019 je razvidno, da z leti naraščajo. Po podatkih SURS so daleč največji plačniki okoljskih davkov gospodinjstva; leta 2019 so plačala 973.05 mio €. Sledijo jim predelovalne dejavnosti (246.49 mio  €); oskrba z električno energijo, plinom in paro (126.61 mio €); trgovina, vzdrževanje in popravila motornih vozil ( 87.53 mio €) ter promet (83.75 mio €); pri slednjem so se okoljski davki znižali za več kot polovico v zadnjih treh letih). Toda skupna vsota plačanih davkov teh štirih dejavnosti predstavlja le polovico vsote okoljskih davkov, ki jih plačujejo gospodinjstva.

Ločimo štiri skupine okoljskih davkov: davki na energijo (upoštevajo se goriva - med davke na energijo so vključeni davki zaradi onesnaževanja z izpusti CO2.), davki na promet (lastništvo vozil in letne cestne dajatve), davki na onesnaževanje (povezani z obremenjevanjem ali oceno izpustov škodljivih snovi v zrak ali odpadnih voda v vode ter z upravljanjem trdnih odpadkov in hrupa) in davki na rabo naravnih virov (vodna povračila).

Po podatkih SURS so v letu 2019 vse dejavnosti skupaj plačala 23.62 mio € davkov za onesnaževanje; od te vsote pa so gospodinjstva prispevala 22.21 mio €.

Ti podatki lahko navedejo k naslednjemu razmisleku. Po eni strani si gospodinjstva ta plačila lahko zmanjšajo z bolj učinkovito rabo vseh virov in z bolj trajnostnim načinom življenja. Po drugi strani pa nizki okoljski davki pri dejavnostih, ki imajo poznano velik vpliv na okolje, kažejo, da bi bilo dobro ponovno razmisliti o davčnem sistemu oziroma podeljevanju okolju škodljivih subvencij.

Poraba sredstev v gospodinjstvih EU za življenjske potrebščine, 2019

Če pogledamo sestavo izdatkov gospodinjstev EU-27 glede na namen porabe po glavnih 10 kategorijah COICOP na podlagi trenutnih cenovnih številk, je bilo skoraj četrtina izdatkov gospodinjstev EU-27 (23,5 % vseh oz. 12,3 % BDP) namenjeno za „stanovanja, voda, elektrika, plin in druga goriva“. Drugi veliki deleži so opaženi pri „Prevozu“ (13,1 % celotnega ali 6,9 % BDP), „Hrani in brezalkoholnih pijačah“ (13,0 % celotnega ali 6,8 % BDP) in „Razni proizvodi in storitve“ (11,2 % celotnega ali 5,9 % BDP). „Stanovanja, voda, elektrika, plin in druga goriva“, „Promet“ in „Hrana in brezalkoholne pijače“ predstavljajo skoraj polovico vseh izdatkov gospodinjstev (49,6 %) (Eurostat).

Delež celotne porabe gospodinjstev za prevoz v državah EU, 2019

Po podatkih Eurostat za leto 2019 so največji delež izdatkov gospodinjstev za »promet« ugotovili v Sloveniji (17,0 %), Luksemburgu (16,0 %) in Litvi (15,8 %), najnižje pa na Slovaškem (6,5 %), na Hrvaškem (9,4 %) in Češki (10,0 %).

Politični okvir

- Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri pod naslovom Trajnostna potrošnja in proizvodnja izpostavlja med drugim izboljšanje izdelkov in spreminjanje vzorcev potrošnje. Sprememba vzorcev potrošnje zasebnih in javnih kupcev bo pomagala spodbuditi učinkovitost rabe virov ter  ustvarila neposredne neto prihranke pri stroških. Za pomoč pri usmerjanju odločitev potrošnikov so potrebne točne informacije, ki temeljijo na vplivih življenjske dobe in stroških. Potrošniki lahko prihranijo stroške s »pridelavo« manjših količin odpadkov in kupovanjem izdelkov, ki imajo dolgo življenjsko dobo ali jih je mogoče hitro popraviti ali reciklirati. Novi podjetniški modeli, pri katerih se izdelki najamejo in ne kupijo, lahko zadovoljijo potrebe potrošnikov z manjšo rabo virov v življenjski dobi.«

- Sedmi okoljski akcijski program do 2020 (7 EAP) – „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“ med ukrepi predlaga: oblikovanje skladnejšega političnega okvira za trajnostno proizvodnjo in potrošnjo, po potrebi tudi z združitvijo obstoječih instrumentov v skladen zakonski okvir; spodbujanje povpraševanja potrošnikov po okoljsko trajnostnih proizvodih in storitvah s politikami, ki spodbujajo njihovo dostopnost, cenovno ugodnost, funkcionalnost in privlačnost; razvoj kazalnikov in realističnih ter dosegljivih ciljev za zmanjšanje splošnega vpliva potrošnje; in da bodo določeni cilji za zmanjšanje okoljskega vpliva potrošnje za celotno življenjsko dobo, zlasti v sektorjih prehrane, stanovanj in mobilnosti.

- Predlagani cilji osmega okoljskega akcijskega programa EU je pospešiti prehod na podnebno nevtralno, z viri učinkovito in regenerativno gospodarstvo, ki planetu vrne več, kot je treba. Priznava, da so blaginja in blaginja človeka odvisni od zdravih ekosistemov, v katerih delujemo. Na podlagi evropskega zelenega dogovora ima naslednjih šest prednostnih ciljev:

• doseganje cilja zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov do leta 2030 in podnebne nevtralnosti do leta 2050;
• povečanje prilagoditvenih zmogljivosti, krepitev odpornosti in zmanjšanje ranljivosti na podnebne spremembe;
• napredovanje k modelu regenerativne rasti, ločitev gospodarske rasti od rabe virov in degradacije okolja ter pospešitev prehoda v krožno gospodarstvo;
• zasledovanje ambicije brez onesnaževanja, vključno z zrakom, vodo in tlemi, ter varovanje zdravja in dobrega počutja Evropejcev;
• zaščita, ohranjanje in obnavljanje biotske raznovrstnosti ter krepitev naravnega kapitala (zlasti zraka, vode, tal in gozdov, sladkovodnih, mokriščnih in morskih ekosistemov);
• zmanjšanje okoljskih in podnebnih pritiskov, povezanih s proizvodnjo in potrošnjo (zlasti na področju energetike, industrijskega razvoja, stavb in infrastrukture, mobilnosti in prehranskega sistema).

- Cilji trajnostnega razvoja. V okviru 1. cilja globalnih ciljev trajnostnega razvoja so se države zavezale izkoreniniti skrajno revščino, prepoloviti število ljudi, ki živijo pod pragom revščine, in krepiti socialnovarstvene sisteme, dostop do dobrin ter poskrbeti za večjo vzdržljivost najrevnejšega prebivalstva.

- Okoljski dolg

Dan globalnega okoljskega dolga za leto 2019 je bil 29. julija, za EU 10. maja, za Slovenijo že 27. aprila. To je dan v letu, ko človeška poraba že preseže količino naravnih virov, kot bi jih lahko Zemlja obnovila v obdobju dvanajstih mesecev. Okoljski dolg se računa na podlagi okoljskega (ekološkega) odtisa. Kazalec o okoljskem odtisu sodi med najbolj razširjene in priznane integrirane kazalce trajnosti. Okoljski odtis je bil sprejet kot strateški kazalec tako v Strategiji razvoja Slovenije kot v Resoluciji o nacionalnem programu varstva okolja. Do leta 2030 je cilj Slovenije zmanjšanje okoljskega odtisa za 20 %.