Kazalec prikazuje gibanje izpustov toplogrednih plinov v Sloveniji in glavne vire teh izpustov. Izpusti so prikazani v kt CO₂ ekv., ki upošteva prispevke posameznih plinov glede na njihov toplogredni potencial.

Med toplogredne pline, ki jih spremljamo v okviru emisijskih evidenc uvrščamo ogljikov dioksid (CO₂), metan (CH₄), di-dušikov oksid (N₂O), F-pline, kot so delno fluorirani ogljikovodiki (HFC), popolno fluorirani ogljikovodiki (PFC) in žveplov heksafluorid (SF₆). Izpuste toplogrednih plinov izračunavamo v skladu z IPCC metodologijo, ki omogoča mednarodno primerljivost podatkov. Izpusti se računajo za naslednje vire: promet, energetika, industrijski procesi in uporaba proizvodov, goriva v industriji, goriva v gospodinjstvih in komercialni rabi, kmetijstvo in odpadki.  Posebno kategorijo predstavlja raba in spremembe rabe zemljišč in gozdarstvo (LULUCF).

Izpusti v letu 2023

Skupni izpusti toplogrednih plinov (TGP) v Sloveniji brez upoštevanja rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF) so v letu 2023 znašali 14.804 kt CO₂ ekv., kar je 21,4 % manj kot v izhodiščnem letu 1990 in 4,8 % manj kot v letu 2022. Ob upoštevanju LULUCF so izpusti znašali 10.513 kt CO₂ ekv. Cilj Slovenije je doseči podnebno nevtralnost do leta 2050, kar pomeni, da se bodo izpusti izenačili s ponori, torej bodo neto izpusti (z upoštevanjem LULUCF) enaki nič.

Med vsemi TGP ima v Sloveniji največji delež ogljikov dioksid (CO₂), ki je v letu 2023 predstavljal 81,1 % vseh izpustov. CO₂ večinoma nastaja pri zgorevanju goriv in v industrijskih procesih. Sledita metan (CH₄) z 12,4 %, ki izvira predvsem iz kmetijstva in ravnanja z odpadki, ter didušikov oksid (N₂O) s 4,3 %, ki prav tako večinoma nastaja v kmetijstvu. Pomemben, čeprav količinsko majhen, delež imajo tudi izpusti fluoriranih plinov (t. i. F-plinov), med katere sodijo HFC, PFC in SF₆; zaradi visokega toplogrednega potenciala so prispevali 2,1 % vseh izpustov.

Največ izpustov TGP povzroča raba fosilnih goriv, predvsem v sektorjih energetike (proizvodnja elektrike in toplote) ter prometa (predvsem cestni promet), ki skupaj prispevata skoraj 60 % vseh izpustov.

V preteklosti je največ izpustov nastajalo v energetiki, a so se po letu 2014 postopoma zmanjševali zaradi zaprtja termoelektrarne Trbovlje, učinkovitejše proizvodnje v TEŠ z zagonom bloka 6 ter večje uporabe biomase. Izpusti iz energetike so bili leta 2023 za 48,1 % nižji kot leta 1990.

Izpusti iz prometa, kjer z 99 % prevladuje cestni promet, so se od leta 1986 do 2008 povečali za kar 200 %. Po gospodarski krizi leta 2009 so upadli, a se nato ponovno povečali, vendar niso več  dosegli ravni iz leta 2008. V letu 2020 so zaradi ukrepov ob epidemiji COVID-19 izpusti upadli za 18,7 %, nato pa znova narasli. Leta 2023 so bili 96 % višji kot leta 1990 in 21,9 % višji kot leta 2005, ki je izhodiščno leto za sektorje zunaj sistema emisijskega trgovanja (ne-ETS).

Izpusti iz rabe goriv v industriji in gradbeništvu so bili leta 2023 za 51 % nižji kot leta 1990. K zmanjšanju so prispevali prehod s trdnih goriv na zemeljski plin ter vpliv izrednih dogodkov, kot sta bila svetovna finančna kriza in pandemija.

Izpusti iz rabe goriv v ostalih sektorjih, ki večinoma predstavljajo izpuste iz stavb, se z leti spreminjajo zaradi nihanj temperature v zimskem času in sprememb rabe lesne biomase v gospodinjstvih.  Kljub letnim nihanjem je opazen dolgoročni trend zmanjševanja: leta 2023 so bili izpusti za 33,9 % nižji kot leta 1990 in za 53,6 % nižji kot leta 2005. K temu prispevajo mile zime, boljša toplotna izolacija in večja uporaba toplotnih črpalk ter lesa za ogrevanje.

Ubežni izpusti iz goriv so predstavljali le 2 % vseh izpustov in so bili v primerjavi z letom 1990 nižji za 40,4 %, glede na leto 2005 pa za 41,3 %.

Izpusti iz industrijskih procesov in rabe proizvodov so se po letu 2008 zmanjšali zaradi upada industrijske proizvodnje v času finančne krize. V zadnjih letih pa se ne zmanjšujejo več, predvsem zaradi rasti izpustov F-plinov iz hladilnih naprav, klimatskih sistemov in toplotnih črpalk. Leta 2023 je največji delež izpustov v tem sektorju predstavljal CO₂ (63,7 %), sledili so HFC (29,5 %), N₂O (5,1 %), SF₆ (1,7 %) in PFC (0,1 %). Najpomembnejši vir izpustov ostaja proizvodnja cementa, ki je leta 2023 predstavljala 43,1 % vseh izpustov v tem sektorju. Skupno so bili izpusti leta 2023 za 26,5 % nižji kot leta 1990 in za 27,9 % nižji kot leta 2005.

V kmetijstvu so izpusti leta 2023 znašali 1.632 kt CO₂ ekv., kar predstavlja 11,0 % vseh izpustov. Kmetijstvo je glavni vir CH₄ in N₂O: prispeva 63,4 % vseh izpustov metana in 66,6 % vseh izpustov didušikovega oksida. Po sestavi izpustov v kmetijstvu prevladuje CH₄ (71,6 %), sledita N₂O (25,9 %) in CO₂ (2,5 %). Leta 2023 so bili izpusti iz kmetijstva za 17,7 % nižji kot leta 1990 in za 7,4 % nižji kot leta 2005. K zmanjšanju so prispevali predvsem: manjše število prašičev, izboljšano ravnanje z gnojem, intenzivnejša prireja krav molznic in boljši nadzor nad vnosom dušika na kmetijska zemljišča. Največ izpustov nastane zaradi črevesne fermentacije (59,8 %), sledijo izpusti s kmetijskih zemljišč (22,4 %) ter iz gnoja (15,2 %), CO₂ iz apnenja in sečnine pa predstavlja 2,5 %.

Izpusti iz sektorja odpadkov so drugi največji vir metana (17,4 % vseh izpustov CH₄). V tem sektorju prevladuje CH₄ (85,2 %), sledita N₂O (10,4 %) in CO₂ (4,5 %). Leta 2023 so največ prispevali odlaganje odpadkov (45,7 %), odpadne vode (45,1 %), kompostiranje (4,7 %) in sežiganje odpadkov (4,5 %). Skupni izpusti iz tega sektorja so bili leta 2023 za 51,0 % nižji kot leta 1990 in za 54,5 % nižji kot leta 2005. Zmanjšanje izpustov iz odlagališč po letu 2005 je posledica manjših količin odloženih biološko razgradljivih odpadkov in boljšega zajema odlagališčnega plina. Tudi izpusti iz odpadnih voda so bili v letu 2023 glede na izhodiščno leto nižji za 51,4 %, kar je posledica zajema bioplina in zmanjšane industrijske proizvodnje.

Gozdovi so v Sloveniji leta 2023 pokrivali več kot 58 % površine države in so pomemben ponor TGP. Neto ponori iz sektorja LULUCF so znašali –4.291 kt CO₂ ekv., kar je 1,6 % manj kot leta 1990. Najvišji neto ponori so bili doseženi leta 2007, nato pa so se po letu 2014 zmanjševali zaradi odpravljanja škode in sanitarne sečnje po naravnih ujmah. Med letoma 2014 in 2018 se je sečnja povečala za 50 %, kar je povzročilo, da je sektor LULUCF postal vir izpustov. V zadnjih petih letih se je stanje izboljšalo; leta 2023 so bili odvzemi ponovno višji od referenčne vrednosti –3.270 kt CO₂ ekv., ki velja za obdobje 2021–2025. Po letu 2026 se ta referenčna vrednost ne bo več uporabljala in se bo v obračunu upošteval celotni prispevek sektorja LULUCF.

Za dosego ciljev zmanjševanja TGP v EU je pomembno razlikovati med emisijami v sistemu trgovanja z izpusti (ETS) in tistimi izven ETS. V sistem ETS so vključeni največji proizvajalci elektrike in toplote ter energetsko intenzivna industrija. Njihovi izpusti se zmanjšujejo zaradi vedno manjše količine razpoložljivih emisijskih kuponov. Leta 2023 so se ti izpusti v Sloveniji, v primerjavi z letom 2022 zmanjšali za 5,7 %.

Slovenija ima določen nacionalni cilj za sektorje zunaj ETS, kjer lahko z ukrepi in politikami neposredno vpliva na količino izpustov. Ti ne smejo preseči dodeljenih količin iz Izvedbenega sklepa Komisije (EU) 2023/1319. Za leto 2023 je bila določena meja 10.814 kt CO₂ ekv. Izpusti v Sloveniji (brez LULUCF in domačega letalskega prometa) so znašali 10.221 kt CO₂ ekv., kar je 5,5 % pod to mejo. Z vključitvijo LULUCF so bili izpusti celo 11,5 % nižji od dovoljene vrednosti.

Podrobnejši podatki o emisijah zunaj ETS so objavljeni v kazalcu PO01 v okviru Podnebnega ogledala.

Podnebna politika

Že leta 1992, ko so se le redki zavedali vpliva toplogrednih plinov (TGP) na podnebje, je bila v Riu de Janeiru sprejeta Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), ki jo je Slovenija ratificirala leta 1995. Ena od njenih temeljnih obveznosti je redno poročanje o izpustih TGP, ukrepih za njihovo zmanjšanje, spremljanju podnebnih sprememb ter prilagajanju nanje.

Julija 2002 je Slovenija ratificirala tudi Kjotski protokol, s katerim se je zavezala k 8-odstotnemu zmanjšanju izpustov TGP v prvem ciljnem obdobju 2008–2012 glede na izhodiščno leto 1986. Cilj je Slovenija presegla za 3 %, predvsem z uveljavljanjem največjih dovoljenih ponorov. V obdobju 2013–2020 svetovnega sporazuma sicer ni bilo, so se pa EU, nekatere druge evropske države in Avstralija dogovorile za skupno zmanjšanje izpustov za 20 % glede na leto 1990. Slovenija je ta cilj dosegla v okviru skupnih prizadevanj EU.

Pomemben mejnik v globalnem boju proti podnebnim spremembam je predstavljal Pariški sporazum, sprejet leta 2015 na podnebni konferenci ZN. Gre za prvi univerzalni in pravno zavezujoči globalni podnebni sporazum. Njegov ključni cilj je zmanjšanje izpustov TGP in odvisnosti od fosilnih goriv ter omejitev rasti globalne temperature na manj kot 2 °C glede na predindustrijsko obdobje. Države podpisnice so skladno s svojimi razmerami opredelile nacionalne cilje in načrte ukrepov.

Evropska unija si je zadala cilj, da do leta 2030 zmanjša svoje neto izpuste TGP za 55 % glede na leto 1990. Leta 2022 so bili ti izpusti že za 32 % nižji. Neto izpusti vključujejo tudi izpuste iz mednarodnega letalstva in sektorja rabe zemljišč, sprememb rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF).

Prvotni cilj EU za ne-ETS sektorje (sektorji, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami) je bilo 30-odstotno zmanjšanje izpustov do leta 2030 glede na leto 2005. To bo doseženo z delitvijo prizadevanj med države članice, pri čemer so bile nacionalne ciljne vrednosti določene ob upoštevanju gospodarske razvitosti posamezne države.

Slovenija, ki se po BDP na prebivalca uvršča nekoliko pod povprečje EU, je imela sprva določen blažji cilj: najmanj 15-odstotno zmanjšanje izpustov iz ne-ETS sektorjev do leta 2030 glede na leto 2005. Do leta 2050 pa mora doseči podnebno nevtralnost. Ključni strateški dokument za doseganje teh ciljev je Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN), ki ga je Vlada RS sprejela februarja 2020. V njem si je Slovenija zadala ambicioznejši cilj, kot ga zahteva EU – najmanj 20-odstotno zmanjšanje izpustov v ne-ETS sektorjih in indikativno 36-odstotno zmanjšanje skupnih emisij TGP do leta 2030 v primerjavi z letom 2005. Vizija podnebne nevtralnosti do sredine stoletja pa je podrobneje opredeljena v Dolgoročni podnebni strategiji (ReDPS50).

Julija 2021 je Evropska komisija sprejela Evropski podnebni zakon, ki zavezuje k najmanj 55-odstotnemu zmanjšanju izpustov TGP do leta 2030 v primerjavi z letom 1990. Za uresničitev ciljev je bil pripravljen obsežen zakonodajni sveženj »Pripravljeni na 55« (Fit for 55), ki med drugim zajema spremembe že veljavnih predpisov na področjih ETS, ne-ETS, energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije.

V skladu z novim ciljem EU je bil zaostren tudi slovenski cilj: najmanj 27-odstotno zmanjšanje izpustov iz ne-ETS sektorjev do leta 2030 v primerjavi z letom 2005. Konec decembra 2024 je Vlada RS zato sprejela posodobljen Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN) ter ga predložila Evropski komisiji.