Kazalec prikazuje gibanje izpustov toplogrednih plinov v Sloveniji in glavne vire teh izpustov. Izpusti so prikazani v kt CO₂ ekv., ki upošteva prispevke posameznih plinov glede na njihov toplogredni potencial.

Med toplogredne pline, ki jih spremljamo v okviru emisijskih evidenc uvrščamo ogljikov dioksid (CO₂), metan (CH₄), di-dušikov oksid (N₂O), F-pline, kot so delno fluorirani ogljikovodiki (HFC), popolno fluorirani ogljikovodiki (PFC) in žveplov heksafluorid (SF₆). Izpuste toplogrednih plinov izračunavamo v skladu z IPCC metodologijo, ki omogoča mednarodno primerljivost podatkov. Izpusti se računajo za naslednje vire: promet, energetika, industrijski procesi in uporaba proizvodov, goriva v industriji, goriva v gospodinjstvih in komercialni rabi, kmetijstvo in odpadki.  Posebno kategorijo predstavlja raba in spremembe rabe zemljišč in gozdarstvo (LULUCF).

Izpusti v letu 2022

Skupni izpusti toplogrednih plinov v Sloveniji brez LULUCF so bili leta 2022 15.615 kt CO₂ ekv., kar je  24,3 % pod vrednostjo v izhodiščnem letu 1986 in 2,9 % manj kot v letu 2021. Glede na leto 2005, ki je izhodiščno leto v okviru EU, so bili izpusti nižji za 24,2 %. Z upoštevanjem LULUCF so bili izpusti v državi v letu 2022 15.446 kt CO₂ ekv.. Do leta 2050 je naš cilj, da dosežemo podnebno nevtralnost, kar pomeni, da se izpusti izenačijo s ponori, torej da so naši skupni izpusti z LULUCF enaki nič.

V skupnem deležu izpustov TGP ima v Sloveniji največji prispevek CO₂ (v letu 2021 kar 81,3 %). CO₂ nastaja predvsem pri zgorevanju goriv in iz industrijskih procesov. Sledi metan (12,2 %), ki večinoma izvira iz odpadkov in kmetijstva, ter didušikov oksid (4,5 %), ki prav tako nastaja večinoma v kmetijstvu. Opazni so tudi izpusti didušikovega oksida iz cestnega prometa Izpusti F-plinov, med katere sodijo fluorirani ogljikovodiki (HFC), perfluorirani ogljikovodiki (PFC) in žveplov heksafluorid (SF₆), so zelo majhni, vendar zaradi visokega toplogrednega učinka njihov prispevek k segrevanju ozračja ni zanemarljiv (1,9 %).

Največ izpustov TGP povzroča kurjenje fosilnih goriv, pri čemer jih največ nastaja v  energetiki (proizvodnja elektrike in toplote) in prometu (cestni promet), ki skupaj prispevata skoraj 60 % slovenskih izpustov.

V preteklosti je največ izpustov nastajalo v energetiki, po letu 2014 pa so se ti postopno zmanjšali zaradi zaprtja termoelektrarne v Trbovljah, bolj učinkovite proizvodnje elektrike v termoelektrarni Šoštanj z zagonom bloka 6, ter večji uporabi biomase. Izpusti so bili tako v letu 2022 za 50,1 % nižji, kot v letu 1986 in 47 % nižji kot leta 2005.

Izpusti iz prometa, kjer z 99% prevladujejo izpusti iz cestnega prometa, so od leta 1986 v povprečju naraščali in sicer do leta 2008 za kar 200 %. Z nastopom gospodarske krize so v letu 2009 močno upadli v naslednjih letih pa trend ni bil konstanten, vendar izpustov, kot so bili leta 2008 nismo več dosegli. V letu 2020 so se izpusti iz prometa prehodno znižali zaradi sprejetih ukrepov ob epidemiji COVID-19 in sicer za kar 18,7 % glede na predhodno leto, že v letu 2021 pa so znova porasli. Rast se je nadaljevala tudi v letu 2022, ko so bili izpusti 182,5 % višji kot leta 1986 in 31,6 % višji kot v 2005.

Izpusti iz rabe goriv v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu so bili v letu 2022 61,1 % nižji kot v izhodiščnem letu 1986 in 34,9 % nižji kot v letu 2005. Na zmanjšanje izpustov je v preteklosti imela največji vpliv zamenjava trdnih goriv z zemeljskim plinom, v kasnejšem obdobju pa so na znižanje teh izpustov vplivali izredni dogodki, kot je bila svetovna finančna kriza konec leta 2008 in epidemija v letu 2020.

Izpusti iz rabe goriv v ostalih sektorjih, ki večinoma predstavljajo izpuste iz stavb, se z leti spreminjajo zaradi nihanj temperature v zimskem času in sprememb rabe lesne biomase v gospodinjstvih.  Kljub razgibanemu medletnemu trendu lahko opazimo v opazovanem obdobju močan trend zmanjševanja; leta 2022 so bili izpusti glede na 1986 nižji za 51,7 % v primerjavi z letom 2005 pa za 53,6 %. Na to zmanjšanje v zadnjih letih precej vplivajo bolj mile zime, pa tudi izboljšana izolacija stavb in povečana raba lesa in toplotnih črpalk za ogrevanje.

Ubežni izpusti iz goriv so predstavljali le 2 % vseh izpustov  in so se zmanjšali za 52,5 % v primerjavi z letom 1986 in 45,9 % glede na leto 2005.

Izpusti iz industrijskih procesov in rabe proizvodov so v preteklosti sledili trendom izpustov iz industrije. Predvsem je bilo opazno znižanje po letu 2008 zaradi zmanjšanja proizvodnje kot posledice globalne finančne krize. V zadnjih letih pa se izpusti iz tega sektorja ne znižujejo več predvsem zaradi prispevka F-plinov, ki se uporabljajo v hladilnih aparatih ter klimah in za ogrevanje s toplotnimi  črpalkami.  Najpomembnejši toplogredni plin v tem sektorju je ogljikov dioksid s 64,9 % izpusti, sledijo pa mu HFC s 24,7 %, N₂O z 8,5 %, SF₆ z 1,5 % in PFC z 0,3 %. Glavni vir izpustov je ves čas proizvodnja mineralnih izdelkov, kjer je samo pri proizvodnji cementa v letu 2022 nastalo 41,9 % izpustov v tem sektorju. V letu 2022 so bili izpusti nižji za 28,2 % glede na 1986 in 18,3 % v primerjavi z letom 2005.

V kmetijstvu, ki je drugi najpomembnejši sektor, so izpusti leta 2022 znašali 1.706 kt CO₂ ekv., kar predstavlja 10,9 % vseh izpustov. Kmetijstvo je glavni vir metana in N₂O, saj prispeva 64,6 % vseh izpustov metana in 62,2 % vseh izpustov N₂O v državi. K izpustom iz kmetijstva prispeva CH₄ 72,5%, N₂O 25,6 %, medtem ko CO₂ predstavlja le 1,9 % izpustov. Leta 2022 so bili izpusti za 16.3 % nižji kot v letu 1986 in 3,6 % nižji kot leta 2005. Izpusti se zmanjšujejo v vseh ključnih kategorijah, največji vpliv na skupne izpuste pa ima zmanjšanje izpustov CH₄ iz ravnanja z gnojem zaradi zmanjšanja števila prašičev in izboljšanega upravljanja z gnojem na kmetijah. Izpusti iz črevesne fermentacije so se zmanjšali zaradi povečanja intenzivnosti prireje krav molznic, medtem ko so se izpusti iz kmetijskih zemljišč zmanjšali zaradi boljšega nadzora nad vnosom dušika v tla. Največ izpustov v kmetijstvu izvira iz črevesne fermentacije, ki prispeva 57,7 %. Sledijo jim izpusti iz kmetijskih zemljišč z 21,6 %, preostali delež pa prispevajo izpusti metana in N₂O, ki izvirajo iz živinskega gnoja (18,7 %) in izpusti CO₂ zaradi apnenja in uporabe sečnine, ki predstavljajo le 1,9 % izpustov  v tem sektorju.

Izpusti metana iz sektorja odpadkov so drugi največji vir metana in so leta 2022 predstavljali 17,1 % vseh izpustov metana v Sloveniji. Metan v sektorju predstavlja 85,8 %, preostali del pa so izpusti N₂O (10,5 %) in CO₂ (3,7 %). Ravnanje s trdnimi odpadki je prispevalo 48,9 % k skupnim izpustom iz tega sektorja, ravnanje z odpadno vodo 44,9 %, kompostiranje  5 % in sežiganje odpadkov 3,3 %. Leta 2022 so bili izpusti za 45,5 % nižji kot leta 1986 in 54,1 % nižji kot leta 2005.  Izpusti iz komunalnih odlagališč so se začeli zmanjševati leta 2005 in do leta 2022 so se zmanjšali za 68,4 %, kot posledica občutnega zmanjšanja količine odloženih biorazgradljivih odpadkov in povečanega zajema odlagališčnega plina. Izpusti iz odpadnih voda, kot druge najpomembnejše kategorije v tem sektorju, so bili glede na izhodiščno leto nižji za 48,9 %, kar je v glavnem posledica zajema plina iz naprav za čiščenje odpadnih voda ter zmanjšanja industrijske proizvodnje.

V Sloveniji so v letu 2022 gozdovi prekrivali več kakor 58 % površine in so pomemben vir zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov. Skupni neto ponori v sektorju LULUCF so leta 2022 znašali le -174 kt CO₂ ekv. in so bili  96,5 % manjši kot v izhodiščnem letu 1986. Najvišji neto ponori so bili doseženi leta 2007. Od takrat so se zmanjševali sprva zaradi sprememb v nacionalni gozdarski politiki (sprejem Nacionalnega gozdarskega programa), po letu 2014 pa so slovenske gozdove prizadele naravne nesreče. Sanitarna sečnja v poškodovanih gozdovih se je v obdobju 2014-2018 povečala za približno 50 %, kar je vplivalo na to, da je sektor LULUCF postal vir izpustov TGP. V zadnjih treh letih se je stanje gozdov le nekoliko izboljšalo, vendar so bili odvzemi zaradi gospodarjenja z gozdom v 2022 še vedno manjši od referenčne vrednosti, –3.270 kt CO₂ ekv., ki velja le za obdobje od 2021 do 2025, potem pa referenčne vrednosti za obračunavanje ne bo več potrebno upoštevati.

Za doseganje ciljev glede izpustov TGP v EU je pomembna delitev na izpuste, ki so vključeni v sistem trgovanja z izpusti (ETS) in na tiste izven ETS. Izpusti znotraj ETS, kamor so vključeni vsi večji proizvajalci elektrike in toplote ter vsa energetsko potratna industrija, se nižajo zaradi zmanjševanja razpoložljivih emisijskih kuponov, ki so vsako leto na razpolago na dražbah. V letu 2022 so se izpusti iz teh naprav v Sloveniji znižali za 14,4 % glede na predhodno leto.

Slovenijo ima nacionalni cilj za izpuste, ki niso vključeni v emisijsko trgovanje in na katere države zato lahko vplivajo z ukrepi in politikami na teh področjih. Ti izpusti do leta 2025 ne smejo preseči dodeljenih količin izpustov iz Izvedbenega sklepa komisije 2023/1319. Za Slovenijo je ta omejitev v letu 2022 11.108 kt CO₂ ekv.. Slovenski izpusti v tem letu brez obračunanih izpustov iz LULUCF in brez izpustov iz domačega letalskega prometa so bili 10.752 kt CO₂ ekv., kar je 3,2 % manj od najvišjih dovoljenih izpustov za to leto. Z vključitvijo obračunanih izpustov iz LULUCF pa smo to mejo močno presegli.

Podrobnejši podatki o izpustih izven ETS so v kazalcu PO01 v okviru Podnebnega ogledala.

Podnebna politika

Že leta 1992, ko se je le malokdo zavedal vpliva izpustov TGP na podnebje, je bila v Rio de Janeiru sprejeta Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), ki jo je Slovenija ratificirala leta 1995. Ena izmed sprejetih obveznosti je redno poročanje, in sicer o stanju izpustov, ukrepih za njihovo zmanjševanje ter o spremljanju podnebnih sprememb in ukrepih za zmanjševanje posledic sprememb. Slovenija je julija 2002 ratificirala tudi Kjotski protokol, s katerim je prevzela obveznost 8 % zmanjšanja izpustov TGP v prvem ciljnem obdobju 2008-2012 glede na izhodiščno leto 1986. Slovenija je z uveljavljanjem največjih dovoljenih ponorov cilj za leto 2012 presegla za 3 %. V obdobju 2013-2020 svetovnega sporazuma ni bilo, so se pa EU, nekatere druge evropske države in Avstralija dogovorile da bodo skupaj dosegle 20-odstotno zmanjšanja v primerjavi z letom 1990. Slovenija je svoj cilj dosegla v okviru EU.

Pomemben mejnik v zvezi z ukrepi proti podnebnim spremembam je nastopil leta 2015, ko je bil na podnebni konferenci Združenih narodov v Parizu sprejet Pariški sporazum. To je prvi univerzalen in pravno zavezujoč globalni podnebni sporazum. Ključni cilj Pariškega sporazuma je, da se s primernimi ukrepi zmanjšajo izpusti toplogrednih plinov in odvisnost od fosilnih goriv ter da se s tem rast globalne temperature omeji na manj kot dve stopinji Celzija glede na predindustrijsko raven. Posamezne države podpisnice sporazuma so predložile, skladno s svojimi specifikami, cilje in načrte ukrepov ter aktivnosti za dosego skupnega cilja.

Cilj EU je, da zmanjša svoje neto izpuste toplogrednih plinov do leta 2030 za 55 % glede na leto 1990. V letu 2022 so bili ti izpusti nižji za 32 %. Neto izpusti vključujejo izpuste iz mednarodnega letalstva in iz sektorja rabe zemljišč, sprememb rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF).

Prvotni cilj  Evropske unije je bil, da do leta 2030 zmanjša izpuste toplogrednih plinov iz sektorjev, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami za 30 % glede na leto 2005. Zmanjšanje bo dosegla s porazdelitvijo prizadevanj med države članice v obliki državnih ciljnih vrednosti. Te so bile za države članice določene ob upoštevanju predvsem njihove gospodarske razvitosti.

Slovenija se po vrednosti kazalnika bruto domačega proizvoda na prebivalca uvršča malo pod povprečje Evropske unije, kar se odraža tudi v nekoliko blažjem cilju za Slovenijo. Do leta 2030 je bil prvotni cilj Slovenije, da zniža izpuste iz sektorjev, ki niso vključeni v sistem trgovanja za najmanj 15 % glede na leto 2005 do leta 2050 pa mora doseči podnebno nevtralnost. Glavni dokument v katerem je zastavljen cilj do leta 2030 je Nacionalni energetski in podnebni načrt Republike Slovenije (NEPN), ki ga je Vlada RS sprejela februarja 2020. V tem dokumentu si je Slovenija zadala strožji cilj, od tega, ki nam ga določa EU in sicer znižanje izpustov iz sektorjev izven ETS za najmanj 20%, indikativni cilj za skupne izpuste TGP pa je znižanje za 36% do leta 2030 glede na 2005. V dokumentu Dolgoročna podnebna strategija (ReDPS50) pa je opredeljena podnebno nevtralnost do sredine tega stoletja.

Evropska komisija (EK) je v začetku julija 2021 objavila Evropski podnebni zakon, ki obveznost zmanjšanja izpustov TGP do leta 2030 še zaostruje in sicer na vsaj 55 % v primerjavi z letom 1990. Za ukrepanje je bil pripravljen sveženj predlogov predpisov Pripravljeni na 55 (»Fit for 55«), ki spreminja že veljavne predpise, sprejete za doseganje ciljev do 2030, med drugim tudi na področjih zmanjševanja izpustov TGP v ETS in ne-ETS sektorjih, energetske učinkovitosti in rabe OVE. V skladu z novim ciljem EU se je zaostril tudi cilj, ki ga ima Slovenija in sicer mora do leta 2030 doseči najmanj 27 % zmanjšanje izpustov iz ne-ETS sektorjev glede na leto 2005 in skladno s tem ciljem tudi posodobiti NEPN ter ga do sredine leta 2024 posredovati EK