Kmetijska suša v prvi vrsti pomeni težave z izsušenimi tlemi in posledično sušni stres kmetijskih rastlin. Za detekcijo tega tipa suše je najprimernejši tisti kazalec, ki meri stopnjo izsušenosti tal. Operativno se za njeno oceno na Agenciji RS za okolje kot kazalec uporablja meteorološka vodna bilanca, ki predstavlja razliko med v določenem obdobju prejeto količino padavin in potencialno izgubo vode iz površja zaradi izhlapevanja in dihanja rastlin (potencialno evapotranspiracijo). Meteorološka vodna bilanca tako podaja informacijo o okvirni preskrbljenosti tal z vodo, zato je primerna osnova za oceno pojava kmetijske suše (ARSO, 2017). Ob tem je sicer poleg skupne količine padavin ključnega pomena tudi njihova razporeditev v opazovanem obdobju. Največjo škodo v kmetijstvu povzroča suša v poletnih mesecih, zato je kazalec kmetijske suše tu opredeljen s poletno meteorološko vodno bilanco, t. j. za obdobje od junija do avgusta.  

Kazalec kmetijske suše je v prvem delu grafa prikazan v obliki časovnega sosledja vrednosti povprečne poletne meteorološke vodne bilance za Slovenijo v preteklih desetletjih s pripadajočo prostorsko razsežnostjo izjemne suše prek števila regij, ki so jo v tistem letu beležile, v drugem delu pa se za dano leto jakost poletne kmetijske suše prikazuje po posameznih regijah Slovenije[1].

[1] Razmejitev in poimenovanje regij ter pripadajoče reprezentativne postaje sledijo ARSO prognostični razdelitvi Slovenije, razvidni na http://meteo.arso.gov.si/met/sl/agromet/forecast/.

V Evropi že od zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja nenehno narašča razsežnost območij, ki jih prizadene suša. S tem so povezani tudi pogostejši vročinski valovi, sušna obdobja, gozdni požari ter obsežne škode, predvsem v ranljivih sektorjih gospodarstva kot so kmetijstvo, vodooskrba, energetika in vodni promet. Razsežnost in pogostost sušnih dogodkov sta v zadnjih desetletjih v porastu predvsem v državah južne, jugovzhodne in zahodne Evrope, prav tako pa tudi v klimatološko padavinsko bogatih regijah, kot je na primer alpski prostor, kjer težave s sušo v preteklosti niso bile značilne (Sušnik, 2014; Spinoni, 2015; European Environment Agency, 2017).

Slovenija se nahaja na stičišču zgoraj navedenih, k suši nagnjenih območij Evrope. Po letu 1990 beležimo vse več let, ko je na nivoju države letno izhlapelo več vode kot smo je s padavinami prejeli, zgoščena pa so predvsem po letu 2000. Za primerjavo: poletij, ko je v Sloveniji v povprečju izhlapelo vsaj 100 mm več vode, kot so jo prinesle padavine, je bilo po letu 2000 enajst, v štirih desetletjih pred tem pa le ena, leta 1992. Dodatno je v Sloveniji nastopilo več suš lokalne in regionalne razsežnosti, ki so se pred letom 1990 na Slovenskem pojavile le izjemoma.

Medletna spremenljivost količine padavin, porast povprečne letne temperature zraka ter z njo povezana večja evapotranspiracija od leta 1961 so spremenili značilnosti suše v Sloveniji v zadnjih desetletjih, predvsem na račun sprememb podnebnih dejavnikov spomladi in poleti. Suše se v splošnem pojavljajo pogosteje in z večjo jakostjo. Ob tem njihova pojavnost ni več omejena le na poletne mesece. Težave naravne oskrbe rastlin z vodo se v kmetijstvu pogosteje pojavljajo že v spomladanskem času ter v regijah, kjer v preteklosti takšnih težav niso zaznavali (Sušnik, 2014). Analize suš za Slovenijo kažejo, da postaja suša stalna spremljevalka kmetijske pridelave, saj se že skoraj vsako leto v vegetacijski dobi pojavljajo krajša ali daljša sušna obdobja, ko so zaradi neugodne količine ali razporeditve padavin kmetijske rastline v sušnem stresu (Sušnik in Gregorič, 2017). Največjo škodo v kmetijstvu povzroča suša poleti, saj so rastline v tem obdobju v fazah intenzivne rasti in razvoja plodov, zato lahko že kratkotrajna obdobja brez padavin v kombinaciji z visokimi temperaturami in intenzivnejšim izhlapevanjem (sušni in vročinski stres) pustijo posledice ali povzročijo škodo na pridelku. Dodatno tveganje za nastanek škode v kmetijstvu predstavljajo t. i. »rapidne suše«, katerih glavna značilnost je njihov hiter razvoj, ko se sušnim obdobjem pridružijo še vročinski valovi, in posledično hitro poslabšanje stanja rastlin[1].

Suša v Sloveniji povzroča nezanemarljivo gospodarsko škodo, predvsem v kmetijstvu, ki je v najbolj sušnih letih presegla 100 mio EUR. Pogoj za razglasitev kmetijske suše kot naravne nesreče je, da škoda zaradi suše na območjih z vsaj 30 % izpadom pridelka preseže 0,3 promila načrtovanih prihodkov državnega proračuna (ZOPNN, 2003). Podatki o škodah v primeru naravne nesreče se sistematično beležijo v sistem AJDA Uprave RS za zaščito in reševanje. Med sušami, ki so v preteklosti presegle mejo za razglasitev naravne nesreče, so se najbolj obsežne zgodile v letih 2022, 2003 in 2013; prva je v kmetijstvu povzročila za 148 mio EUR škode, druga za 121 mio EUR in tretja za 106 mio EUR škode. Z intenzivno sušo se je Slovenija soočila tudi v letu 2017, ko je škoda v kmetijstvu presegla 65 mio EUR, ter v letu 2012, ko je škoda znašala 56 mio EUR. V Sloveniji suše najpogosteje prizadenejo vzhodni, južni in jugozahodni del.

Projekcije za prihodnost kažejo, da se bodo pogostost, trajanje in jakost kmetijske suše skladno z naraščanjem temperature zraka in povečani medletni spremenljivosti količine padavin v 21. stoletju v večjem delu Evrope še naprej povečevali. Hkrati se bo znatno povečala verjetnost vročinskih valov, kar bo dodatno prispevalo k pogostejšim in izrazitejšim poletnim sušam. Posebej velja izpostaviti južno Evropo oziroma območje Sredozemlja, kamor delno spada tudi Slovenija, kjer bo čedalje pogostejša suša povečevala napetosti med različnimi porabniki vode kot so kmetijstvo, industrija, turizem in gospodinjstva (EEA, 2021). Vse izrazitejše negativne vrednosti meteorološke vodne bilance oz. povečanje vodnega primanjkljaja v vegetacijski sezoni predvidevajo tudi podnebne projekcije za Slovenijo. Za zmerno optimistični scenarij izpustov RCP4.5 se sredi 21. stoletja nad jugozahodno Slovenijo kaže povečanje največjega 60-dnevnega vodnega primanjkljaja poleti za do 40 mm, jeseni (ob koncu vegetacijske sezone) pa nad nekoliko širšim območjem tudi za do 70 mm. Za pesimistični scenarij RCP8.5 se povečanje največjega 60-dnevnega vodnega primanjkljaja kaže predvsem za konec stoletja, prav tako poleti in jeseni, ko bodo spremembe glede na obstoječe največje 60-dnevne vrednosti primanjkljaja ponekod presegle 70 mm (ARSO, 2018).

[1] Več o sovpadanju obeh pojavov na https://cordis.europa.eu/article/id/436228-droughts-and-heat-waves-happening-together-it-depends-on-the-rain