Kazalec skozi daljše časovno obdobje spremlja izvor razpoložljive hrane (domači ali tuji) in uvozne tokove hrane v Slovenijo. V okviru kazalca je podrobneje prikazana struktura uvoza hrane, in sicer po pomembnejših državah partnericah in skupinah držav, kot tudi struktura in količina uvoza po posameznih kmetijskih proizvodih. Kot hrana je definiran nabor naslednjih kmetijskih proizvodov v njihovi osnovni in predelani obliki: žito, meso, jajca, krompir, zelenjava, sadje, sladkor in riž.

Spremljanje tokov hrane je pomembno z vidika zagotavljanja prehranske varnosti in cenovne dostopnosti hrane v Sloveniji. Prehranska varnost pomeni, v kolikšni meri lahko država zadovolji svoje potrebe po hrani, to pa lahko doseže preko dveh različnih mehanizmov: lastne samooskrbe ali uvoza hrane iz drugih držav. Pri tem je visoka samozadostnost pri pridelavi hrane zelo pomembna, še posebej v razmerah omejene mednarodne trgovine in večjih cenovnih nihanj na tujih trgih, katerim smo priča v zadnjem obdobju. Globalni megatrendi kažejo, da bodo podnebne spremembe v prihodnje lahko dodatno ogrozile proizvodnjo hrane v Sloveniji in povečale prehransko odvisnost od svetovnega živilskega trga, kar bo lahko vplivalo tudi na dostop hrane.

Povprečno strukturo izvora in uvoznih tokov hrane bomo primerjali med obdobji pred vstopom v Evropsko unijo (EU; 2000–2003), po vstopu v EU (2004–2017) in obdobjem zadnjih nekaj let (2018–2022). Ocene izvora hrane kažejo, da je bila pred vstopom v EU (2000–2003) v povprečju nekaj več kot polovica (52 %) vse hrane, razpoložljive v Sloveniji, domačega izvora, manj kot polovica razpoložljive hrane pa je bilo uvožene oziroma tujega izvora. Po vstopu v EU (2004–2017) se je razmerje obrnilo, in sicer je bilo v povprečju 63 % razpoložljive hrane uvožene, 37 % pa domačega izvora. Ta razmik se je še stopnjeval, v obdobju zadnjih nekaj let (2018–2022) je bilo že 80 % razpoložljive hrane uvožene, 20 % hrane pa je bilo proizvedene v Sloveniji. Na takšno povečanje deleža uvoza hrane v zadnjih dveh desetletjih, je vplivalo več dejavnikov. Močno se namreč povečujeta tako uvoz kot izvoz hrane. Za primerjavo, v povprečju je bil izvoz hrane v obdobju zadnjih nekaj let količinsko skoraj 5-krat večji kot v obdobju pred vstopom v EU, medtem ko se uvoz hrane ni tako izrazito povečal (+65 %). Pri tem se je po vstopu v EU pomembno povečal izvoz surovin oziroma nepredelanih kmetijskih proizvodov, hkrati pa se je povečal uvoz predelanih proizvodov. Domača proizvodnja kmetijskih proizvodov medtem ostaja skozi celotno analizirano obdobje na podobni ravni, v povprečju zadnjih nekaj let (2018–2022) je bila le za 2 % večja v primerjavi s povprečjem obdobja pred vstopom v EU (2000–2003). Ker domača proizvodnja hrane ostaja na podobni ravni, hkrati pa se povečujeta njen uvoz in izvoz, je posledično ob upoštevanju naših predpostavk na domačem trgu na razpolago manj hrane slovenskega izvora.    

Struktura uvoznih tokov hrane po državah partnericah se med leti spreminja. Večino hrane tujega izvora je bilo v zadnjem obdobju v Slovenijo uvožene iz držav članic EU (85 %). Iz sosednjih držav (Avstrija, Hrvaška, Italija in Madžarska) je bilo uvoženih približno 60 % hrane, ta delež pa je med leti ostajal razmeroma stabilen. Če pogledamo posamezne države partnerice, se je v obdobju pred vstopom v EU (2000–2003) največ hrane v povprečju uvozilo iz Madžarske (38 %), Italije (13 %) in Avstrije (10 %), skupno nekaj več kot 60 %. To razmerje je v obdobju takoj po vstopu v EU ostalo na podobni ravni, večje spremembe pri strukturi uvoza hrane pa so se zgodile po letu 2014. V obdobju zadnjih nekaj let (2018–2022) se v povprečju največ hrane uvozi iz Hrvaške (19 %), sledijo Madžarska (14 %), Avstrija (13 %) in Italija (12 %). Uvoz hrane iz Hrvaške se je močno povečal po letu 2013, ko je Hrvaška postala članica EU, nekoliko večji je tudi delež uvoza iz Nemčije. Od držav EU–27 so poleg sosednjih držav pomembne uvozne partnerice tudi Nemčija, Nizozemska, Poljska, Španija, Slovaška in Belgija. Države izven EU, ki spadajo med pomembnejše uvoznice hrane so Srbija, Egipt, Kolumbija in Ekvador.

Tudi struktura uvoza hrane po kmetijskih proizvodih se med leti spreminja. V obdobju zadnjih nekaj let (2018–2022) se je v povprečju uvozilo največ žita (37 %), sadja (24 %), zelenjave (12 %) in sladkorja (10 %). V primerjavi z obdobjem pred vstopom v EU (2000–2003) se je zmanjšal delež uvoza žit (iz 56 % na 37 %), opazno pa se je povečal delež uvoza sadja (iz 17 % na 24 %). Po letu 2005, ko se je zaprla edina tovarna sladkorja v Sloveniji, se je opazno povečal tudi uvoz sladkorja (v povprečju obdobja 2018–2022 je bil uvoz sladkorja večji za 164 % v primerjavi s povprečjem obdobja pred vstopom v EU). V splošnem se je v celotnem analiziranem obdobju 2000–2022 količinski uvoz povečeval pri vseh kmetijskih proizvodih. Najbolj opazno se je od začetka 21. stoletja povečal letni uvoz sadja (za več kot 200 tisoč ton), sladkorja (za 90 tisoč ton) in mesa (za 80 tisoč ton).

Skupno se je v letu 2022 v Slovenijo uvozilo nekaj več kot 1.5 milijona ton hrane, od tega 56 % iz sosednjih držav. Največ, 521 tisoč ton, je bilo uvoženega žita (35 %), sledilo je 379 tisoč ton sadja (25 %), 188 tisoč ton zelenjave (12 %), 161 tisoč ton sladkorja (11 %), 122 tisoč ton krompirja (8 %), 117 tisoč ton mesa (8 %), 16 tisoč ton riža (1 %) in 4 tisoč ton jajc (0,3 %). Glavnino uvoza žita (86 %) je predstavljal uvoz koruze za zrnje in pšenice. Od sadja je bilo uvoženih največ banan in citrusov, kar je skupno približno 60 % celotnega uvoza sadja. Pri uvozu zelenjave je prevladoval uvoz paradižnika in čebulnic, kar je skupno 42 % celotnega uvoza zelenjadnic, od mesa pa je bilo uvoženega največ prašičjega mesa in perutnine (81 % celotnega uvoza mesa).