Kazalec prikazuje gibanje izpustov metana (CH₄), didušikovega oksida (N₂O) in ogljikovega dioksida (CO₂) iz kmetijstva v obdobju 1986–2022. Gre za toplogredne pline, ki povečujejo temperaturo površja in povzročajo globalne spremembe podnebja. Te vplivajo na naravno okolje in povzročajo veliko škodo gospodarstvu, predvsem kmetijstvu.

Podatki so prikazani sorazmerno glede na izhodiščno leto 1986, ki je po Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja za Slovenijo izhodiščno leto za oceno uspešnosti zmanjševanja izpustov. Metan in didušikov oksid sta poglavitna toplogredna plina, ki ju spremljamo v zvezi z izpusti v kmetijstvu. Ogljikov dioksid, ki se sprosti zaradi apnenja kmetijskih tal in zaradi gnojenja s sečnino in kalcijevim amonijevim nitratom, predstavlja manj kot 2 % skupnega učinka toplogrednih plinov v kmetijstvu. Zaradi razlik v toplogrednem učinku, izpuste metana in didušikovega oksida preračunamo v ekvivalente ogljikovega dioksida. Metan ima 28-krat, didušikov oksid pa 265-krat močnejši toplogredni učinek od ogljikovega dioksida. Metan je v ozračju kratko-obstojen plin in novejše raziskave kažejo, da je v uradnih evidencah izpustov njegov pomen precenjen. Ne glede na to, ga v tem kazalcu obravnavamo kot je trenutno uveljavljeno. Ogljikovega dioksida, ki nastane zaradi rabe fosilnih goriv v kmetijstvu, po metodah IPCC (2006) ne spremljamo v kmetijskem okviru. Zato ga tudi ne obravnavamo pri tem kazalcu.

Za kmetijstvo so značilni veliki izpusti ne-CO₂ toplogrednih plinov, metana in didušikovega oksida. Je vir neposrednih in posrednih izpustov. Neposredni izpusti nastajajo v hlevih, skladiščih živinskih gnojil in na kmetijskih zemljiščih. Posredni izpusti nastajajo v naravnem okolju kot posledica uhajanja dušikovih spojin iz kmetijstva.

Metan nastaja pri fermentaciji krme v prebavilih domačih živali in med skladiščenjem živinskih gnojil. Zaradi relativno velike črede in zaradi posebnosti v prebavi, prispeva v Sloveniji prek 90 % izpustov metana govedoreja.

Največ didušikovega oksida nastane zaradi gnojenja kmetijskih rastlin z živinskimi in mineralnimi gnojili. Zelo veliko didušikovega oksida prispevajo tudi posredni izpusti, ki so posledica izpiranja dušikovih spojin v podtalnico in vodotoke in uhajanja amonijaka v zrak. Pomemben vir didušikovega oksida je tudi skladiščenje živinskih gnojil.

V skladu z IPCC (2006) metodologijo poročamo v sklopu kmetijstva tudi del izpustov CO₂. V slovenskem kmetijstvu upoštevamo dva manjša vira izpustov CO₂ in sicer uporaba sečnine in kalcijevega amonijevega nitrata (KAN) za gnojenje ter apnenje tal. K skupnim izpustom v slovenskem kmetijstvu v letu 2022 sta prispevala manj kot 2 %.

Letni izpusti metana v kmetijstvu so se od leta 1986 do leta 2022 zmanjšali iz 52.869 na 44.162 ton ali za 16,5 %, izpusti didušikovega oksida pa iz 1.891 na 1.650 ton ali za 12,8 %. Toplogredni učinek vseh plinov, izražen v ekvivalentih CO₂, se je v tem času zmanjšal od 2.038.447 t na 1.706.328 t ali za 16,3 %. Hitro zmanjševanje izpustov je bilo značilno za prva leta tega obdobja do leta 2013. Od leta 2013 do leta 2016 so se izpusti povečali. Med letoma 2016 in 2021 so bili enakomerni ter se zmanjšali v letu 2022. V letu 2022 je Slovenija dosegla cilj, ki ga določa Celoviti nacionalni energetski podnebni načrt Republike Slovenije do leta 2030 (zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov v kmetijstvu za 1 % do leta 2030 glede na leto 2005). Pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov je Slovenija primerljiva z državami Zahodne Evrope. Zmanjšanje pa je bilo precej manjše kot v večini držav Višegrajske skupine in Jugovzhodne Evrope, kjer so zaradi težav v sektorju živinoreje izpuste v povprečju zmanjšali za približno 50 %.

V absolutnem smislu je k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov največ prispevala prašičereja, pri kateri so se precej zmanjšali izpusti metana zaradi fermentacije v prebavilih ter pri skladiščenju živinskih gnojil. Zmanjšanje izpustov po letu 1990 pripisujemo predvsem izboljšanim načinom ravnanja z gnojevko, v zadnjih 15 letih pa zmanjšanju števila živali, ki je bilo posledica težav v panogi. Precej so se zmanjšali tudi izpusti metana iz prebavil goved, predvsem krav molznic. To je bilo predvsem posledica izboljšanja učinkovitosti reje, saj dosegamo podobno prirejo mleka z bistveno manjšo čredo molznic kot nekoč. K zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov so prispevali tudi izboljšani načini gnojenja. Kljub manjši porabi dušika iz živinskih in mineralnih gnojil so se pridelki kmetijskih rastlin znatno povečali.

Izpusti toplogrednih plinov so se povečali pri reji na paši in pri reji drobnice. Povečanje izpustov na paši ni problematično, saj so se zaradi preusmeritve v pašno rejo zmanjšali izpusti iz hlevov in gnojišč.

Slovenska zakonodaja na splošno ne obravnava izpustov toplogrednih plinov v kmetijstvu. Izjema so velike prašičje in perutninske farme, ki so dolžne po Uredbi o vrsti dejavnosti in naprav, ki povzročajo industrijske emisije (UL RS, št. 68/22), delovati po načelu »najboljših razpoložljivih postopkov«. Posredno zmanjšujejo izpuste nekateri predpisi, ki so namenjeni varovanju voda in tal, predvsem Uredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (UL RS, št. 113/09, 5/13, 22/15, 12/17 in 44/22). K zmanjšanju izpustov didušikovega oksida posredno prispevajo tudi kmetijsko okoljski ukrepi, ki smo jih začeli izvajati leta 2001 v okviru Slovenskega kmetijsko okoljskega programa in so bili vključeni v Programe razvoja podeželja 2004–2006, 2007–2013, 2014–2020 ter Strateški načrt skupne kmetijske politike 2023–2027 (SN SKP 2023–2027). Pretekli programi razvoja podeželja niso vsebovali ukrepov, ki bi znatneje prispevali z zmanjšanju izpustov metana. SN SKP 2023–2027 pa vključuje ukrepe kot so optimiranje krmnih obrokov za rejne živali in krmljenje dodatkov za zmanjšanje izpustov metana iz prebavil. K manjšim izpustom metana in didušikovega oksida so posredno prispevale tudi strokovne naloge v živinoreji in Javna služba kmetijskega svetovanja, ki jih financira Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.