Kazalec prikazuje pasme in rase posameznih vrst domačih živali, gibanje števila plemenic in plemenjakov ter rejcev, vključenih v gensko banko, gibanje števila živali in rejcev, ki so vložili zahtevek za kmetijsko okoljska plačila – reja avtohtonih in tradicionalnih pasem domačih živali, pa tudi razdelitev pasem na avtohtone, tradicionalne in tujerodne. Pri govedu je stanje prikazano s številom prvih osemenitev z biki posameznih pasem, ki je dober kazalec števila plemenic in rabe plemenjakov. Glede porekla smo razdelili pasme in rase domačih živali na avtohtone, tradicionalne in tujerodne, glede ogroženosti pa na ogrožene in neogrožene.

Avtohtone so tiste pasme domačih živali, ki so nastale na območju Republike Slovenije. Avtohtona je tudi rasa kranjske čebele. Poimensko so avtohtone pasme navedene v Zakonu o živinoreji, ki določa tudi postopek njihovega priznavanja. Tradicionalne pasme so pasme domačih živali, ki so se prilagodile na podnebne in druge razmere nekega območja. V Republiki Sloveniji se štejejo za tradicionalne tiste pasme, ki so pod neprekinjenim rejskim in selekcijskim nadzorom najmanj petdeset let, če gre za konje, osle ali govedo, oziroma trideset let za druge vrste. Tujerodne pasme so pasme domačih živali, ki so nastale drugje in se še niso prilagodile na podnebne in druge razmere v Republiki Sloveniji ali niso pod neprekinjenim rejskim in selekcijskim nadzorom najmanj petdeset let, če gre za konje, osle ali govedo, oziroma trideset let za druge vrste. Stopnja ogroženosti pasem je bila zajeta iz registra pasem z zootehniško oceno.

Pasme domačih živali so del naravne in kulturne dediščine. Leta 1996 je Slovenija ratificirala Konvencijo o biološki raznovrstnosti (Rio de Janeiro, 1992), katere cilj je do leta 2010 znatno zmanjšati stopnjo upadanja biotske raznovrstnosti na globalni, regionalni in nacionalni ravni. Posebno skrb moramo posvetiti lokalno prilagojenim pasmam, torej avtohtonim in tradicionalnim.

Zaradi velike konkurenčnosti na vse bolj odprtem trgu živinorejskih proizvodov postaja reja avtohtonih in tradicionalnih pasem goved, prašičev in perutnine vse manj privlačna. Dodaten pritisk povzroča globalizacija izbora komercialno najzanimivejših pasem. V Sloveniji se povečuje delež živali tujerodnih pasem in križancev s tujerodnimi pasmami. Poleg tega ima na lokalno prilagojene tradicionalne pasme velik vpliv dokup plemenskega materiala iz drugih populacij, s katerim vnašamo predvsem gene za zdaj komercialno najzanimivejše lastnosti, izgublja pa se prilagojenost teh pasem na lokalne razmere.

V Sloveniji smo leta 2008 redili eno raso in 177 različnih pasem lokalno prilagojenih tradicionalnih ter, avtohtonih in tujerodnih domačih živali in sicer 11 pasem konj, 17 pasem goved, 6 pasem prašičev, 6 pasem ovc, 4 pasme koz, 67 pasem kokoši, 3 pasme pur, 11 pasem rac, 7 pasem gosi, 45 pasem kuncev in raso kranjske čebele. Med njimi je bilo le 12 avtohtonih in 16 tradicionalnih pasem, ostale (150) so bile tujerodne. Največ tujerodnih pasem je pri kokoših (60), kuncih (45) in govedu (14). Tudi med številnimi tujerodnimi pasmami so ogrožene vsaj 3 pasme, 2 pasmi kuncev in 1 pasma konj, pri katerih izvajamo slovensko selekcijo.

Stopnja ogroženosti lokalno prilagojenih pasem je velika. Ogroženih je devet od skupno 16 tradicionalnih pasem. Med ogroženimi tradicionalnimi pasmami so bile 4 pasme kokoši, 2 pasmi konj, 2 pasmi koz ter 1 pasma prašičev. Stopnja ogroženosti avtohtonih pasem je še večja. Od skupno 12 avtohtonih pasem domačih živali jih je bilo leta 2008 ogroženih deset, po tri pasme konj in ovc ter po ena pasma kokoši, goveda, prašičev in koz. Pritisku tujih pasem in rase čebel uspešno kljubujejo predvsem pasme in rasa, pri katerih je zaradi načina reje pomen prilagojenosti na naravne razmere še posebno velik. To sta kranjska čebela in jezersko-solčavska ovca, deloma pa tudi bovška ovca. Za ohranjanje ogroženih avtohtonih pasem sta odločilna usmerjeno rejsko delo in podpora reji plemenskih živali. Prelomno je bilo leto 1991, ko se je ustanovila genska banka, strokovne službe pa so se začele pospešeno prizadevati za ohranitev avtohtonih pasem. Še odločilnejše so bile ustanovitve rejskih organizacij, ki povezujejo rejce in ljubitelje posameznih pasem.

Gibanje in število rejcev ter živali avtohtonih pasem domačih živali smo ocenili na podlagi vloženih zahtevkov za kmetijsko okoljska plačila – reja avtohtonih in tradicionalnih pasem domačih živali. Leta 2008 je bilo v Sloveniji 11 avtohtonih pasem in ena rasa domačih živali in sicer 4 pasme ovc (7.693 živali), 3 pasme konj (3.207 živali) ter po ena pasma goveda (829 živali), kokoši (360 živali), koz (288 živali) in prašičev (566 živali) ter rasa kranjske čebele. V obdobju 2004-2008 se je število avtohtonih domačih živali pri skoraj vseh pasmah zvišalo, najbolj pri govedu in prašičih (več kot 90 %), medtem ko se je število koz zmanjšalo za 12 %. Leta 2008 je bilo v Sloveniji 1.336 rejcev avtohtonih domačih živali, največ jih je redilo konje (860). Število rejcev se je v obdobju 2004-2008 povečalo za skoraj vse avtohtone pasme, najbolj za krškopoljske prašiče, kjer je bilo leta 2008 kar 60 % več rejcev. Hkrati se je najbolj izrazito zmanjšalo zanimanje za rejo avtohtone pasme štajerske kokoši, kjer sta leta 2008 bila le še dva rejca, kar je 78 % manj kot leta 2004.

Slovenija je izvorno območje rase kranjske čebele. Leta 2008 je bilo 7.475 čebelarjev, ki so redili 137.211 čebeljih družin. Rasa kranjske čebele ni ogrožena, prizadevamo pa si ohraniti njeno izvorno obliko.

V govedoreji, ki je najpomembnejša živinorejska panoga, se število osemenitev z biki tradicionalne rjave pasme hitro zmanjšuje, število osemenitev z biki tujerodne črno-bele pasme in tujerodnih mesnih pasem pa povečuje. Od leta 1991 do leta 2008 se je število prvih osemenitev z biki rjave pasme zmanjšalo za 73 %.

Primer uspešnega rejskega dela je cikasta pasma govedi, pri kateri se je število prvih osemenitev plemenic od leta 1991 do 2008 povečalo za 46-krat.

Z intenzivnejšim strokovnim delom pri ohranjanju pasem domačih živali, z ustanovitvijo genske banke in ustanovitvijo rejskih organizacij se stanje pri ogroženih pasmah na splošno izboljšuje. Na drugi strani pa se slabša stanje pri razširjenih tradicionalnih pasmah, ki niso deležne posebnega varstvenega režima. Nekatere od njih ne morejo kljubovati pritisku ekonomsko konkurenčnejših svetovnih pasem, zato se njihovo število zmanjšuje.