Kazalec delež obnovljivih virov v bruto rabi končne energije prikazuje rabo obnovljivih virov v bruto rabi končne energije. Raba obnovljivih virov zajema rabo energije sonca, biomase (les, bioplin, biogoriva) in odpadkov, geotermalne energije, energije okolja, vode in vetra. Za hidroenergijo in vetrno energijo se uporablja normalizirane vrednosti proizvodnje električne energije – 15 letno povprečje.

Bruto raba končne energije pomeni energetski proizvod, dobavljen za energetske namene industriji, prometu, gospodinjstvom, storitvenemu sektorju, vključno z javnim sektorjem, kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu, poleg tega tudi električno energijo in toploto, ki jo porabi energetska panoga za proizvodnjo električne in toplotne energije, ter izgube električne energije in toplote pri distribuciji in prenosu.

Delež OVE v bruto rabi končne energije nakazuje napredek pri zmanjšanju vpliva rabe energije na okolje (npr. preko nižjih izpustov  TGP in onesnaževal zraka). Vendar se je treba zavedati, da tudi povečanje rabe OVE prispeva negativen vpliv na pokrajino (raba površja), habitate in ekosisteme  preko izgradnje dodatnih zmogljivosti, rabe vode, pridelave biogoriv, pridobivanja biomase ali pridobivanja surovin za proizvodnjo sončnih celic. Zamenjava fosilnih goriv z OVE vpliva na nižje izpuste TGP, vendar ti niso določeni z deležem OVE, temveč s porabo fosilnih goriv. Z okoljskega vidika torej doseganje ciljnega deleža OVE še ne pomeni, da bo dosežen tudi cilj na področju zmanjšanja izpustov TGP ali onesnaževal zraka. Raba gorljivih OVE (les, bioplin, biogoriva) lahko prispeva k višjim izpustom onesnaževal zraka kot sama poraba fosilnih goriv, zato je potrebno pri spodbujanju rabe OVE izvajati tudi ukrepe za zmanjšanje negativnega vpliva na onesnaževanje zraka.

Delež OVE v bruto rabi končne energije je leta 2020 znašal 25,0 %. Če statističnih prenosov ne upoštevamo je delež znašal 24,1 %. Glede na leto prej se je delež brez statističnih prenosov povečal za 2,1 odstotne točke, glede na leto 2005 pa je bil višji za 4,3 odstotne točke.

Od leta 2010, ko je bil sprejet Akcijski načrt za obnovljive vire energije, se je do leta 2013 delež OVE brez statističnih prenosov povečal za 2,1 odstotni točki. Po tem letu je delež padal, v letih 2019 in 2020 pa se je ponovno povečal in je v letu 2020 dosegel najvišjo vrednost v opazovanem obdobju. Leta 2020 je bila popravljena statistika rabe OVE v gospodinjstvih za obdobje 2000-2009, tako da so sedaj podatki primerljivi s tistimi od leta 2009 naprej.

Pri izpolnjevanju svojih nacionalnih ciljev glede obnovljive energije državam lahko pomaga tudi za ta namen oblikovan notranji evropski energetski trg, v katerem imajo države možnost izbire med tremi mehanizmi sodelovanja. Ti mehanizmi so: statistični prenosi, skupni projekti med državami EU ali državami EU in tretjimi državami ter skupne sheme podpore. Pri statističnem prenosu se količina obnovljive energije odšteje od napredka ene države pri doseganju cilja in se prišteje drugi. Za "predano" obnovljivo energijo država prejme plačilo. To je preprosto obračunski postopek, saj nobena dejanska energija ne preide v druge roke. Dve ali več držav EU lahko sofinancira projekt obnovljive energije na področju električne energije ali ogrevanja in hlajenja ter si delijo nastalo obnovljivo energijo, da bi dosegli svoje cilje. Ti projekti lahko vključujejo fizični prenos energije iz ene države v drugo, vendar ne nujno. Dve ali več držav EU lahko sofinancira skupno shemo podpor za spodbujanje proizvodnje obnovljive energije na enem ali obeh svojih ozemljih. Ta oblika sodelovanja lahko vključuje ukrepe, kot so skupna odkupna tarifa, skupna odkupna premija ali skupni režim trgovanja s kvotami in certifikati.

Gibanje deleža OVE brez statističnih prenosov je odvisno od gibanja rabe obnovljivih virov energije – števca ter bruto rabe končne energije – imenovalca (Slika EN24-2). Bruto raba končne energije se je po zmanjševanju v letih 2010 - 2014, povečevala od 2015 – 2018, v letu 2019 in še posebej v letu 2020 pa ponovno zmanjšala na najnižjo raven v opazovanem obdobju. Raba OVE se od leta 2010 ni bistveno spremenila.

Bruto rabo končne energije sestavljajo raba končne energije v sektorjih industrija, promet, gospodinjstva in ostala raba ter lastna raba elektrarn, raba energetskega sektorja in izgube pri prenosu toplote in električne energije. Raba končne energije prispeva k bruto rabi 96 %. Za več informacij o rabi končne energije glej kazalec EN10.

Največ OVE je bilo leta 2020 porabljeno za proizvodnjo toplote in hladu (578 ktoe oz. 51,6 %) in proizvodnjo električne energije (450 ktoe oz. 40,1 %). Raba biogoriv v prometu je k skupni rabi prispevala 93 ktoe oz. 8,3 %. Raba OVE za ogrevanje in hlajenje se je glede na leto prej zmanjšala za 1,5 %, za proizvodnjo električne energije pa se je povečala za 2,8 %. Proizvodnja električne energije iz OVE se je leta 2020 povečala zlasti zaradi povečanja proizvodnje električne energije iz fotovoltaike ter normalizirane proizvodnje v HE.

K bruto rabi končne energije sta leta 2020 največ prispevali raba energije za ogrevanje in hlajenje (38,7 %) ter raba energije v prometu (33,7 %). Raba električne energije je predstavljala 27,6 %. Glede na leto prej se je delež prometa pomembno zmanjšal (za 4 % točke). Delež sektorjev v bruto rabi končne energije je pomemben, ker imajo sektorji različne deleže OVE in sektorji z več bruto rabe končne energije na povprečje bolj vplivajo. Delež OVE v prometu je mnogo nižji od skupnega deleža, delež OVE v toploti in hladu ter električni energiji pa je višji od skupnega deleža. Iz tega sledi, da zmanjševanje rabe energije za ogrevanje in hlajenje, zaradi izvajanja ukrepov učinkovite rabe energije ter tudi toplejših zim, ob povečevanju rabe energije v prometu negativno vpliva na skupni delež OVE, kljub temu, da se sektorski deleži višajo. To se je lepo pokazalo leta 2014, ko se je zaradi izrazito tople zime raba energije za ogrevanje in hlajenje znižala, kar je ob nespremenjeni rabi energije v prometu prispevalo k znižanju skupnega deleža OVE. Leta 2020 se je zgodil obraten slučaj, ko je raba energije v prometu močno padla, kar je pripomoglo k povečanju skupnega deleža OVE brez statističnih prenosov.

Sektorski delež OVE v bruto rabi energije za ogrevanje in hlajenje je leta 2020 znašal 32,2 %, kar je enako kot leto prej (Slika EN24-3). Sektorski delež je višji od cilja postavljenega v AN OVE, kar je v največji meri posledica tega, da je bila raba lesa v gospodinjstvih v času priprave AN OVE močno podcenjena. Sektorski delež od leta 2015 pada, kar je v popolnem neskladju s trajektorijo iz AN OVE. Delež energije iz OVE v bruto rabi električne energije je leta 2020 znašal 35,1 %, kar je 2,5 odstotne točke več kot leto prej in dobre 4 odstotne točke manj od cilja za leto 2020. Odstopanje od trajektorije je zlasti posledica zastoja realizacije projektov v okviru podporne sheme za OVE elektriko ter počasnejše gradnje hidroelektrarn. Negativno na delež vpliva tudi rast bruto rabe električne energije. Delež OVE v prometu je znašal 10,9 %, kar je 2,9 odstotne točke več kot leto prej in 0,9 – odstotnih točk čez zastavljeni AN OVE cilj za leto 2020. Povečanje je posledica večjega primešavanja biodizla, zlasti frakcij, ki se upoštevajo s faktorjem 2, medtem ko je primešavanje bioetanola še možno povečati.

Za leto 2030 je bil na ravni EU določen cilj v višini 32 %, kar je 12 odstotnih točk več kot leta 2020. Cilje na ravni držav članic so si države določile same v Nacionalnih energetsko podnebnih načrtih. Slovenija je v Celovitem nacionalnem energetsko podnebnem načrtu (NEPN) določila skupni cilj 27 %, ciljni sektorski deleži pa so: električna energija 43 %, toplota in hlajenje 41 % ter promet 21 % (ob 11-odstotnem deležu biogoriv).