Stopnja samooskrbe pove, v kolikšnem obsegu je domača proizvodnja zmožna pokrivati domačo potrošnjo v državi (zajeta potrošnja za prehrano, krmo in potrošnjo v industriji). Samooskrba, ki je nižja od 100 %, pomeni primanjkljaj, ki ga je treba pokriti z uvozom, samooskrba nad 100 % pa presežek v ponudbi oziroma domači proizvodnji.

Kazalec prikazuje stopnjo samooskrbe v Sloveniji z naslednjimi osnovnimi kmetijskimi proizvodi: meso po glavnih vrstah in skupaj, jajca, krompir, žito po glavnih vrstah in skupaj, zelenjava, sadje, mleko in med. Kazalec prikazuje stopnjo samooskrbe le po posameznih proizvodih, ne pa tudi skupne stopnje samooskrbe s hrano. Dodatno sta prikazani tudi razpoložljiva količina kmetijskih proizvodov za prehrano na prebivalca ter primerjava stopnje samooskrbe z žiti med Slovenijo in nekaterimi državami.

Prehransko varnost lahko države dosegajo na dva načina: preko samooskrbe ali uvoza hrane. Stopnja samooskrbe prikazuje, v kolikšni meri je država samozadostna pri zagotavljanju potrebnih količin hrane, kar je zelo pomembno z vidika zagotavljanja dostopnosti hrane prebivalcem, še posebej v razmerah omejene mednarodne trgovine in večjih cenovnih nihanj na tujih trgih. Poleg tega, da predstavlja podlago za prehransko varnost, samooskrba omogoča uporabo lastnih proizvodnih virov, ohranjanje delovnih mest in obdelanost na podeželju, zmanjševanje revščine, pomembna pa je tudi z vidika zdravja in okolja. Višja stopnja samooskrbe namreč zmanjša potrebo po uvozu hrane, kar zaradi krajših transportnih poti prispeva tudi k zmanjšanju onesnaževanja okolja (Revizijsko poročilo …, 2021).

Slovenija spada med države, ki so neto uvoznice hrane, saj z domačo proizvodnjo večinoma ne pokriva svojih potreb. Višje stopnje samooskrbe kot pri rastlinskih dosega pri živalskih proizvodih, najnižje pa so v povprečju zabeležene pri zelenjavi, sadju, krompirju in prašičjem mesu. Za rastlinske pridelke so značilna precejšnja medletna nihanja stopenj samooskrbe, ki sledijo predvsem bolj ali manj obilnim letinam (skupne količine pridelka), na katere pa močno vplivajo tudi ekstremni vremenski pogoji, kot so suša, zmrzal in podobno (Zeleno poročilo …, 2022). Globalni megatrendi kažejo, da bo vse bolj spremenljivo podnebje v prihodnje lahko negativno vplivalo na kakovost in količino pridelane hrane ter s tem še povečalo odvisnost Slovenije od svetovnih trgov (Sadauskis in sod., 2019).

Stopnja samooskrbe in razpoložljiva količina kmetijskih proizvodov za prehrano sta primerjani med tremi obdobji: pred vstopom Slovenije v EU (2000–2003), po vstopu v EU (2004–2018) in obdobjem zadnjih nekaj let (2019–2023). Pred vstopom v EU je bila Slovenija v povprečju samooskrbna z mlekom in medom, skoraj popolnoma samooskrbna pa z jajci in mesom. Od posameznih vrst mesa je bila samooskrba dosežena pri govejem in perutninskem mesu, pri prašičjem mesu pa je znašala 81 %. Dokaj visoka je bila tudi povprečna samooskrba s krompirjem (78 %), medtem ko pri ostalih proizvodih, kot so žita, zelenjava in sadje ni presegala 60 %. V obdobju po vstopu v EU (2004–2018) se je opazneje znižala stopnja samooskrbe z mesom, krompirjem, sadjem in medom. Pri krompirju in sadju je vzrok v zmanjšanem obsegu pridelave in ekstremnih vremenskih razmerah, stopnja samooskrbe z mesom pa je bila nižja zaradi zmanjšanja proizvodnje prašičjega mesa. Ta je upadla zaradi počasnih strukturnih sprememb, nekonkurenčnosti ter cenovnega pritiska (cenejši uvoz prašičjega mesa). Leto zatem ko se je Slovenija pridružila EU, je bila sprejeta reforma trga sladkorja v EU, ki je povzročila zaprtje edine tovarne sladkorja. Od takrat se v Sloveniji sladkor več ne proizvaja, pred tem je bila stopnja samooskrbe s sladkorjem v povprečju 50–odstotna. V povprečju obdobja zadnjih nekaj let (2019–2023) je imela Slovenija presežke pri proizvodnji mleka, govejega in perutninskega mesa ter koruze za zrnje. Precej visoka stopnja samooskrbe je bila dosežena tudi pri jajcih (95 %). Največji primanjkljaj, ki ga je pokrival uvoz iz drugih držav, je bil pri sadju (stopnja samooskrbe: 25 %), zelenjavi (41 %), krompirju (45 %), prašičjem mesu (40 %) in medu (46 %). V primerjavi z obdobjem pred vstopom v EU (2000–2003), je stopnja samooskrbe v zadnjem obdobju opazneje nižja pri mesu, krompirju, sadju in medu. Najbolj sta se znižali stopnji samooskrbe z medom (za 59 odstotnih točk) in prašičjim mesom (za 40 odstotnih točk), stopnje samooskrbe z zelenjavo, govejim ter perutninskim mesom in jajci pa so ostale na podobni ravni. Višji sta le stopnji samooskrbe z žiti (za 31 odstotnih točk) in z mlekom (za 17 odstotnih točk). Pri žitih je skozi celotno analizirano obdobje na splošno opazen naraščajoč trend stopnje samooskrbe pri vseh glavnih vrstah (rž, ječmen in koruza), razen pri pšenici.

Primerjava stopenj samooskrbe z žiti med Slovenijo in 15 članicami Evropske unije ter Turčijo nam pokaže veliko variabilnost med državami. Najvišjo stopnjo samooskrbe z žiti so imele v letu 2022 Baltske države: Litva (374 %), Latvija (348 %) in Estonija (286 %), katerim sta sledili Bolgarija (278 %) in Hrvaška (194 %). Samooskrbne so bile tudi Romunija, Slovaška, Poljska, Finska, Nemčija in Madžarska. Slovenija se glede samooskrbe z žiti uvršča v spodnjo tretjino (13. mesto) analiziranih držav (stopnja samooskrbe 75 %). Nižja stopnja samooskrbe kot v Sloveniji je bila v letu 2022 v Grčiji (67 %), na Irskem (51 %), v Italiji (46 %) in na Portugalskem (18 %).

Tako kot stopnja samooskrbe, tudi razpoložljiva količina kmetijskih proizvodov za prehrano v Sloveniji med leti nekoliko niha. Trend rasti razpoložljive količine za prehrano je najbolj opazen pri zelenjavi, saj se je v obdobju zadnjih nekaj let (2019–2023) v primerjavi z obdobjem pred vstopom v EU (2000–2003) ta povečala za 44 %, in sicer iz 78 na 112 kg na prebivalca. Povečala se je tudi razpoložljiva količina sadja (+27 %; na 126 kg na prebivalca) in jajc (+18 %; na 11 kg na prebivalca). Na drugi strani se je med analiziranima obdobjema relativno najbolj zmanjšala razpoložljiva količina krompirja (–17 %; iz 81 na 67 kg na prebivalca), količinsko pa razpoložljiva količina mleka; v obdobju zadnjih nekaj let je vsak prebivalec Slovenije v povprečju imel na voljo 207 kg mleka v vseh oblikah, kar je 24 kg manj kot v povprečju obdobja pred vstopom v EU. Zmanjšuje se tudi razpoložljiva količina žit za prehrano, ta znaša v povprečju zadnjih let 116 kg na prebivalca, kar je 12 kg manj kot v obdobju pred vstopom v EU. Povprečna razpoložljiva količina mesa se je med obema analiziranima obdobjema malce zmanjšala (–4 %; na 88 kg na prebivalca), in sicer predvsem zaradi manjše razpoložljive količine prašičjega mesa, medtem ko se razpoložljiva količina perutninskega mesa z leti povečuje in v zadnjem obdobju znaša 32 kg na prebivalca.

Predstavljeni podatki o samooskrbi kažejo, da Slovenija zastavljenih ciljev Strategije za izvajanje resolucije o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 ni dosegla. Stopnja samooskrbe z zelenjavo v zadnjem obdobju znaša v povprečju 41 % in ni presegla meje 50 %, medtem ko stopnja samooskrbe s prašičjim mesom v zadnjih letih ostaja v povprečju na 40 % in je daleč pod zastavljeno mejo 70 %.

Slovenija se pri doseganju primerne stopnje samooskrbe sooča s številnimi izzivi, kot so nižja produktivnost v kmetijstvu, slab dohodkovni položaj kmetij, staranje prebivalstva na podeželju, opuščanje kmetovanja, zaraščanje in trajna izguba kmetijskih zemljišč, velik delež območij z naravnimi omejitvami za kmetijstvo, podnebni in okoljski izzivi. Za prehransko samooskrbo države bo tako ključno ohranjanje obsega kmetijskih zemljišč in njihovega proizvodnega potenciala, izboljšanje dohodkovnega položaja kmetij, pa tudi naložbe v kmetijsko infrastrukturo in prilagajanje na podnebne spremembe. Glavni instrument kmetijske politike za doseganje teh ciljev so dohodkovne podpore kmetom (tudi mladim) in plačila za naravne ali druge omejitve (Poročilo …, 2023).