Raba zemljišč kot kazalec opisuje stanje krajine in gospodarjenja s prostorom in kot osnovnim naravnim virom. Raba zemljišč je rezultat naravnih danosti, zgodovinskih razmer. V zadnjih desetletjih pa je v bistveno večji meri odraz socio-ekonomskega razvoja oziroma prostorskega urejanja in administrativno-upravnih postopkov. Industrializacija ter spremembe na področju urbanizma in prometa se odražajo v vse večjih površinah, ki jih prostorsko ti sektorji zasedajo.

Spremembo rabe zemljišč prikazujemo s spremembo površin, ki so jih zavzemale kategorije rabe zemljišč v v letih 2002 in 2011 zajete v bazi Raba zemljišč (MKGP, november 2011), ki jo vodi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (slika KM10-1 in KM10-2). Poleg osnovnih kategorij (glej poglavje »Metodologija«) je bila narejena tudi analiza urbanizacije zemljišč – to je površin, ki so iz drugih kategorij prešle v kategorijo pozidana in sorodna zemljišča (slika KM10-3).

Kazalec (slika KM10-4) prikazuje kakovost tal, ki jih je degradirala urbanizacija. Pri degradaciji tal gre za zmanjšanje sposobnosti izvajanja vsaj ene od bistvenih okoljskih funkcij tal (rodovitnost in kroženje hranil, filtriranje/čiščenje površinskih in meteornih voda, vezava in transformacija onesnažil, zadrževanje in vezava atmosferskega CO2).

Kakovost tal je združen kazalec, ki v eni številki opredeljuje bistveno lastnost tal, ki omogoča nastanek in obstoj kopenskih ekosistemov - rodovitnost. Ta kakovost je opredeljena s povprečnim talnim številom (TS) izraženim v točkah med 1 (najslabša) in 100 (najboljša tla). Točke TS so odraz vrednotenja bistvenih kmetijskih in okoljskih kazalcev kakovosti tal saj dobro opredeljujejo ne samo rodovitnost pač pa tudi sposobnost tal izvajanja pomembnih okoljskih funkcij.

Tla oz. zemljišča so pomemben naravni vir ki omogoča nastanek/ obstoj kopenskih ekosistemov. Kakovostna tla oz. prostor z rodovitnimi tlemi in ustrezno klimo so dragocena naravna danost. Tla človeku omogočajo preživetje, posledično razvoj industrije, umetnosti in kulture. V preteklosti so tla ocenjevali predvsem skozi funkcijo pridelovanja hrane (v kmetijstvu) oz. biomase (gozdarstvu). Poleg teh (za kmetijstvo in gozdarstvo primarnih funkcij) opravljajo tla bistvene okoljske funkcije v ekosistemih (npr. filtriranje vode in napajanje podtalnice, razgradnjo /nevtralizacijo škodljivih izpustov prometa in industrije; vezave in kroženje CO2, kroženje snovi/hranil in energije). Pomen tal in njihove funkcije v okolju je izpostavljen v nekaterih nacionalnih in predvsem EU dokumentih ob hkratnem pozivu k varovanju tal. Tla kmetijskih zemljišč so, v primerjavi z drugimi manj kakovostnimi zemljišči (npr. plitva, skeletna oz. ruderalna zemljišča), zaradi svojih lastnost in vsestranskosti sposobna poleg pridelave hrane v največji meri opravljati tudi pomembne okoljske funkcije.

Podatki iz baze Raba zemljišč MKGP kažejo, da se je v Sloveniji med leti 2002 in 2011 zmanjšal predvsem skupni obseg njiv in vrtov za 15,7 %, hmeljišč za 16,6 %, zemljišč v zaraščanju za 7,3 %, vinogradov za 12,1 % ter druge rabe za 17,8 %. Skupni obseg gozdov se je povečal za 0,9 %, oljčnih nasadov za 40,2 %, travnikov za 7,3 % ter vseh vrst sadovnjakov za 2 %. (Slika in tabela KM10-2).

Površine, ki so bile opredeljene kot pozidana in sorodna zemljišča leta 2002 in leta 2011 zasedajo 5,3 % površine Slovenije. Natančnejša analiza sprememb rabe zemljišč, ki je zajela vse površine, ki so iz drugih kategorij prešle v kategorijo pozidana in sorodna zemljišča (tokovi sprememb) pokaže, da je bilo v obdobju 2002–2007 pozidanih oziroma urbaniziranih skupno 19.712 ha, kar predstavlja 22,5 % povečanje urbanih površin. V tem obdobju 2007 do 2011 se je površin urbanih zemljišč povečala za 372 ha so bila v Sloveniji najbolj urbanizirana kmetijska zemljišča (65,2 %) in gozdovi (24,4 %) (slika KM10-3).

Urbanizacija je v Sloveniji prostorsko zelo razpršen proces. Spremembe rabe večjih površin so opazne predvsem na obrobju naselij za potrebe industrije in trgovine ter ob trasah velikih infrastrukturnih objektov (avtocest). Skupaj zelo pomembne površine predstavljajo po obsegu majhne, a številne in zelo razpršene individualne gradnje, obnove, širitve in posodobitve objektov in manjše infrastrukture. Brez večjih in številnih sprememb je možno opredeliti samo sklenjena območja večjih gozdov.

Kakovost urbaniziranih tal
Pregled kakovostne sestave urbaniziranih tal kaže, da so bila v večji meri pozidana tla boljše kakovosti (slika KM10-4). Kakovost tal smo opredelili s talnim številom (TS) izraženim v točkah med 1 (najslabša) in 100 (najboljša tla). V vsej Sloveniji je približno polovica tal srednje kakovosti (29-53 TS), 29 % je kakovostnejših tal. Med površinami, urbaniziranimi v obdobju 2002-2007, pa je kar 43 % takih, ki so zasedle prej najkakovostnejša tla, 41 % urbaniziranih površin je izrinilo tla srednje kakovosti.

Smeri spremembe rabe zemljišč se nadaljujejo v treh bistvenih smereh:

- Negospodarna ter kmetijsko in okoljsko nevzdržna raba in degradacija naravnega vira: V smeri intenzivne pozidave, glede na okoljske funkcije visoko vrednih zemljišč. Nadaljuje se najbolj negativen trend pozidave visoko sposobnih tal oz. najboljših kmetijskih zemljišč. Proces poteka predvsem na dnu dolin in ob glavnih prometnih koridorjih ter ob širitvi naselij za potrebe trgovine industrije in stanovanjske gradnje.

- Zaraščanje kmetijskih zemljišč se nadaljuje. Proces je najbolj intenziven v hribovskih območjih z manj ugodnim reliefom ali manj kakovostnimi tlemi.

- Degradacija kulturne krajine, ki je vzpostavljena v stoletjih in je posledica vzdržne rabe naravnih virov, se nadaljuje. Značilna pestrost rabe prostora Slovenije (preplet njivske in travniške rabe ter gozda in druge (semi) naravne krajine) se z zaraščanjem, intenzivno in razpršeno pozidavo izgublja. Ocenjujemo, da Slovenija s tem izgublja svojo značilno prostorsko identiteto.

Urbanizacija je širjenje urbanih območij na sosednje, kmetijske ali (semi) naravne vrste rabe tal, ki zajema celoten spekter vplivov na tla (popolne pozidave, mešanja, zbijanja, onesnaževanja). Ti tla zelo spreminjajo, zmanjšujejo sposobnost tal opravljanja kmetijskih in okoljskih funkcij, vplivajo na kroženje snovi in energije v okolju in prestavljajo tveganje za zdravje prebivalcev. Fizična odstranitev oz. pokritje tal predstavlja uničenje in trajno zmanjšanje / odpravljanje bistvenih okoljskih funkcij tal. Kot urbanizirana štejemo predvsem: i) vsa v celoti pozidana tla (prekrita z zgradbo ali infrastrukturnim objektom - tla opravljajo samo funkcijo nosilnega medija); ii) tla odstranjena do matične podlage (kamnolomi, gramoznice, glinokopi); iii) tla ob zgradbah, ki so bolj ali manj spremenjena med samo gradnjo (npr. odstranjeni gornji A horizonti ali pomešani horizonti - kakovost takih tal je največkrat bistveno zmanjšana); in iv) »zastrta« tla z npr. nadstreški in mostovi, ki zmanjšujejo izvajanje okoljskih funkcij tal.

Zaraščanje oz. sprememba kmetijskih zemljišč v gozdna zemljišča z vidika tal kot dela okolja ne predstavlja nepovratne degradacije, saj gre za povratno rabo prostora. Gledano ozko okoljsko in predvsem z ne-kmetijskega vidika, ga lahko ocenjujemo kot pozitiven kazalec. Skozi celovit pogled na spremembe rabe zemljišč in njihove deleže v slovenskem prostoru pa zaraščanje ocenjujemo kot negativen trend prostorskega razvoja. Podatki o deležu gozdov uvrščajo Slovenijo med najbolj gozdnate evropske države. Nadaljnje intenzivno zaraščanje kmetijskih zemljišč je negativen proces, saj ima za posledico propadanje kulturne krajine in siromašenje pestrih semi-naravnih habitatov, ki nastajajo z izmenjavo kmetijske in gozdne rabe ali ob ekstenzivni kmetijski rabi tal.

Spremembe rabe tal so povratne in bistveno ne vplivajo na kakovost oz. zmanjševanja obsega talnega vira. Povratne spremembe iz različnih kmetijskih, pa tudi zaraščajočih oz. celo gozdnih površin, so možne.

Za razliko od teh predstavlja urbanizacija zemljišč negativen trend, saj gre za nepovratno uničenje naravnega vira vsaj za dobo človeške civilizacije. Slovenija je država s skromnimi naravnimi viri, zato je obseg urbanizacije tal v zadnjem desetletju zaskrbljujoč, še posebej, ker v večji meri urbaniziramo kakovostnejša kmetijska zemljišča. Glede na čas nastanka podatkov in povprečnega trajanja obdobja lahko grobo ocenimo izgube zemljišč na približno 11 ha dnevno. Izgube tako močno presegajo urbanizacijo zemljišč v npr. Nemčiji, ki je v podobnem obdobju izgubljala zaradi urbanizacije približno 90 ha dnevno (European Soil and Land Alliance, 2005), a je po površini 17,6 krat večja. Ob dodatnem dejstvu, da je precejšen delež Slovenije gorat in da je kakovostnih tal in kmetijskih zemljišč zelo malo, so te številke toliko bolj zaskrbljujoče.

Urbanizacija v Sloveniji ima za Slovenijo značilen razpršen vzorec, ki je posledica slabo vodenega in celo stihijskega prostorskega urejanja. Zaraščanje kmetijskih zemljišč predstavlja poleg degradacije kulturne krajine in krajinske identitete Slovenije še grožnjo zmanjševanja obsega bivalnega prostora. Predstavlja tudi ekonomsko škodo, saj je povratna sprememba gozdnih zemljišč v kmetijska povezana z večjimi stroški urejanja zemljišč. Sprememba kmetijskih v gozdna zemljišča pogojno predstavlja izboljšavo kakovosti tal le v ozkem okoljskem smislu.