Raba zemljišč kot kazalec predstavlja rabo in gospodarjenje s prostorom in tlemi kot osnovnim naravnim virom. Raba zemljišč je rezultat naravnih danosti, potreb, socio-ekonomskega razvoja družbe in zgodovinskih razmer. Tako se v zadnjih dveh do treh desetletjih v prostoru Slovenije odražata razvoj družbe in vpetost države v EU. Industrializacija ter spremembe na področju prostorskega razvoja, predvsem spremembe v urbanizmu in prometu, se odražajo v vse večjih površinah, ki jih sektorja zasedata v prostoru Slovenije.

Spremembo rabe zemljišč prikazujemo s spremembo površin, ki so jih zavzemale kategorije rabe zemljišč v letih 2002 in 2020, zajete v redno osveženi bazi Raba zemljišč, ki jo vodi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP, 2002–2020).

Kazalec prikazuje:

• Strukturo rabe kmetijskih zemljišč v Sloveniji v letu 2020 (KM10-1)
• Spremembe površin kmetijskih zemljišč glede na rabo v obdobju 2018–2020(KM10-2)
• Urbanizacijo zemljišč glede na vrsto rabe v obdobjih med 2009–2020 (KM10-3)
• Kakovost tal urbaniziranih območij v obdobju 2002–2020 (KM10-4)

Poleg osnovnih kategorij (glej poglavje »Metodologija«) je narejena tudi analiza urbanizacije zemljišč – to je površin, ki so iz drugih vrst rab (predvsem kmetijskih, pa tudi gozdnih) spremenjene v urbana, t.j. pozidana in sorodna zemljišča (slika KM10-3).

Izraz urbanizacija zemljišč označuje širjenje urbanih območij na sosednje, kmetijske, gozdne ali (pol) naravne rabe tal. Urbanizacija je za tla večinoma negativen proces. Zajema širok nabor degradacij tal (popolne pozidave površine tal, mešanja, zbijanja in onesnaževanja), ki tla spreminjajo, zmanjšujejo njihovo sposobnost opravljanja kmetijskih in okoljskih funkcij, vplivajo na kroženje snovi in energije v okolju in s svojo pogosto onesnaženostjo prestavljajo tveganje za zdravje prebivalcev. Fizična odstranitev oz. pokritje/pozidava tal (En. sealing) predstavlja uničenje tal in s tem trajno zmanjšanje okoljskih funkcij tal. Za urbanizirana štejemo predvsem:    
I) tla ob zgradbah, ki so bolj ali manj spremenjena med samo gradnjo (npr. odstranjeni gornji A horizonti ali pomešani horizonti - kakovost takih tal je največkrat bistveno zmanjšana)
II) »zastrta« tla z npr. nadstreški in mostovi, ki zmanjšujejo izvajanje okoljskih funkcij tal.

Za pozidana štejemo v celoti pozidana tla (prekrita z zgradbo ali infrastrukturnim objektom - tla opravljajo samo funkcijo nosilnega medija) in tla, odstranjena do matične podlage (kamnolomi, gramoznice, glinokopi).

Pri urbanizaciji tal gre za zmanjšanje sposobnosti izvajanja vsaj ene od bistvenih okoljskih storitev tal (pridelava biomase in kroženje hranil, filtriranje/čiščenje površinskih in meteornih voda, razgradnja in vezava onesnaževal, zadrževanje in vezava atmosferskega CO₂), pri pozidavi pa praviloma za prenehanje teh storitev.

Kakovost tal je kompleksen kazalec, ki številsko opredeljuje bistveno lastnost tal - rodovitnost in hkrati sposobnost izvajanja ekosistemskih storitev tal. Kakovost tal številsko izražamo s povprečnim talnim številom (TŠ) oz. točkami, ki obsegajo teoretične vrednosti med 1 (najslabša) in 100 (najboljša tla). Točke TŠ so torej odraz vrednotenja kmetijske in tudi okoljske kakovosti tal.

Tla so pomemben naravni vir, ki omogoča nastanek in življenje kopenskih ekosistemov. Tla človeku omogočajo življenje in bivanje. V preteklosti so tla ocenjevali predvsem skozi funkcijo pridelovanja hrane v kmetijstvu oz. prirasta lesa v gozdarstvu. Vendar poleg teh primarnih funkcij tla opravljajo tudi pomembne ekosistemske storitve (npr. filtriranje vode in napajanje podzemnih voda, razgradnjo/nevtralizacijo onesnaževal; vezave in kroženje CO₂, kroženje snovi/hranil in energije, itd.). Tla kmetijskih zemljišč so bolj kakovostna od tal ostalih rab in so zaradi svojih lastnosti in vsestranskosti sposobna poleg pridelave hrane opravljati tudi okoljske funkcije oz. ekosistemske storitve.

V strukturi kmetijskih zemljišč (Slika KM10-1) v letu 2020 še vedno daleč prevladuje travinje (trajni in barjanski travniki) (53,5 %) nato njive z vrtovi (27,4 %), intenzivni in ekstenzivni sadovnjaki (4,9 %), vinogradi (2,8 %) oljčniki (0,4 %) in hmeljišča (0,3 %): v pomembnem deležu je prisotna mešana raba zemljišč (5,2 %) ter kmetijska zemljišča v zaraščanju (3,7 %). Dne 1. 1. 2020 je imela Slovenija 2.095.861 prebivalcev (SURS, 2021), kar pomeni, da pride na prebivalca Slovenije 853 m² njiv in vrtov, kar je izrazito malo v primerjavi s podatki primerljivo razvitih držav, ki imajo 3.200 m² njiv in vrtov na prebivalca (World Bank, 2018) in oceno, da za ustrezno prehransko varnost in stopnjo samooskrbe zadošča cca 2.500 m² njiv in vrtov na prebivalca.

Analiza podatkov baze Raba zemljišč MKGP v letih 2018–2020 kaže, da se je v Sloveniji med leti 2018 in 2020 povečal obseg zemljišč v zaraščanju, mešane rabe zemljišč in neobdelana kmetijska zemljišča predvsem na račun proizvodnih kmetijskih zemljišč, t. j. njive in travniki, travinje, vinogradi in v manjši meri sadovnjaki. Tako se je zmanjšal skupni obseg vinogradov za 874 ha (-4,7 % ), travinja za 3.686 ha (-1,0 %), v manjši meri pa delež njiv in vrtov 2.728 ha (-0,1 %). Vlaganje v oljkarstvo se nadaljuje s povečanjem obsega oljčnikov za 81 ha (3,4 %). Mešana raba zemljišč se je izrazito povečala za 537 ha (0,03 %), kar nakazuje dodatno pestrost kmetijske rabe in načinov pridelave. Za 3.349 ha (0,2 %) se povečale površine neobdelanih kmetijskih zemljišč. Ta v naravi predstavljajo zemljišča neobdelana zaradi socialnih ali drugih razlogov, zemljišča v prahi, sveže rigolane a nezasajene površine; kmetijska zemljišča, ki se začasno ne uporabljajo zaradi gradnje infrastrukture ali so neobdelana; zemljišča z ogrado za živali, ki niso porasla s travinjem in drugo.

Urbanizacija je v Sloveniji skladno s poselitvijo prostorsko zelo razpršena. Spremembe rabe večjih površin so opazne predvsem na obrobju naselij za potrebe industrije in trgovine ter ob trasah večjih infrastrukturnih objektov (npr. avtocest in hitrih cest). Po obsegu prevladujejo majhne spremembe zaradi razpršene individualne gradnje, obnove, širitve in posodobitve objektov in manjše infrastrukture. V skupnem obsegu pa postanejo zelo pomembne.

Površine, ki so bile opredeljene kot pozidana in sorodna zemljišča leta 2020 zasedajo 5,6 % površine Slovenije in so se glede na prejšnje obdobje povečale za 1,2 %. Opažamo torej trend ponovnega povečanja pozidave kmetijskih zemljišč (Slika KM10-3).

Slika KM10-4 prikazuje kmetijsko kakovost tistih tal, ki jih je spremenila in pozidala urbanizacija praviloma kmetijskih zemljišč. Pregled kakovostne sestave urbaniziranih tal kaže, da so bila v večji meri pozidana tla boljše kakovosti. V vsej Sloveniji je približno 50 % tal srednje kakovosti (29–53 TS), 29 % je kakovostnejših tal (TS > 54) in 21 % tal slabše kakovosti (TS <= 28). Glede na prejšnja obdobja, ko je bila pozidava najboljših kmetijskih zemljišč še posebej izrazita, lahko tudi za obdobje 2018–2020 ugotovimo, da je več urbaniziranih zemljišč srednje kakovosti, nato boljše kakovosti in v manjši meri slabše kakovosti.

Urbanizacija zemljišč predstavlja negativen trend, saj gre za nepovratno uničenje naravnega vira vsaj za dobo človeške civilizacije. Slovenija je država s skromnimi naravnimi viri, zato je obseg urbanizacije tal v zadnjih dveh oz. treh desetletjih zaskrbljujoč. Še posebej, ker v bistveno večji meri urbaniziramo (naj)boljša kmetijska zemljišča in v manjši meri kmetijsko in okoljsko slabša tla.