Raba zemljišč kot kazalec opisuje stanje krajine in gospodarjenja s tlemi kot naravnim virom. Le-ta je rezultat naravnih danosti, zgodovinskih razmer, socio-ekonomskega razvoja ter prostorskega urejanja in administrativno-upravnih postopkov. Industrializacija ter spremembe na področju urbanizma in prometa se odražajo v vse večjih površinah, ki jih prostorsko ti sektorji zasedajo.

Spremembo rabe zemljišč prikazujemo s spremembo površin, ki so jih zavzemale kategorije rabe zemljišč v v letih 2002 in 2007 zajete v bazi Raba zemljišč, ki jo vodi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (slika KM10-1 in KM10-2). Poleg osnovnih kategorij (glej poglavje »Metodologija«) je bila narejena tudi analiza urbanizacije zemljišč – to je površin, ki so iz drugih kategorij prešle v kategorijo pozidana in sorodna zemljišča (slika KM10-3).

Kazalec (slika KM10-4) prikazuje tudi kakovost tal urbaniziranih zemljišč. Kakovost tal je opredeljena s povprečnim talnim številom (TS) izraženim v točkah med 1 (najslabša) in 100 (najboljša tla). Točke TS so odraz vrednotenja bistvenih in univerzalnih kazalcev kakovosti tal. Dobro opredeljujejo ne samo rodovitnost pač pa tudi sposobnost tal izvajanja bistvenih okoljskih funkcij.

Tla oz. zemljišča so naravni vir, osnova obstoja kopenskih ekosistemov. Kakovostna tla oz. prostor z rodovitnimi tlemi in ustrezno klimo so dragocena naravna danost in osnova vsega življenja na kopnem. Tla človeku omogočajo preživetje, posledično razvoj industrije, umetnosti in kulture. V preteklosti so tla ocenjevali predvsem skozi funkcijo pridelovanja hrane in biomase. Poleg teh (za kmetijstvo in gozdarstvo primarnih funkcij) opravljajo tla bistvene okoljske funkcije v ekosistemih (npr. filtriranje vode in napajanje podtalnice, razgradnjo /nevtralizacijo škodljivih emisij prometa in industrije; vezave CO₂, kroženje hranil, ostalih snovi in energije). Pomen tal in njihove funkcije v okolju je izpostavljen v nekaterih nacionalnih in predvsem EU dokumentih ob hkratnem pozivu k varovanju tal. Tla kmetijskih zemljišč so, v primerjavi z drugimi manj kakovostnimi zemljišči, zaradi svoje vsestranskosti sposobna poleg pridelave hrane v največji meri opravljati tudi za naravo in človeka pomembne okoljske funkcije.

Podatki iz baze Raba zemljišč Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kažejo, da se je v Sloveniji med leti 2002 in 2007 zmanjšal predvsem skupni obseg njiv in vrtov za 15,4 %, hmeljišč za 16,3 %, zemljišč v zaraščanju za 12,9 %, vinogradov za 12,4 % ter druge rabe za 20 %. Skupni obseg gozdov se je povečal za 1,5 %, oljčnih nasadov za 41,7 %, travnikov za 6,9 % ter ekstenzivnih sadovnjakov za 2,2 %. (Slika in tabela KM10-2).

Podatek 0,5 % (527 ha) povečanja urbanih površin predstavlja spremembo skupne vsote površin, ki so bile opredeljene kot pozidana in sorodna zemljišča leta 2002 in leta 2007. Ker pa se je med zajemi metodologija spremenila, ta podatek podcenjuje dejanski obseg povečanja pozidanih površin. Razlika je predvsem v zajemu ne-urbanih in ne-kmetijskih površin (npr. zelenice znotraj urbanih območij ipd.), ki so bile v bazi leta 2002 zajete v kategorijo pozidana in sorodna zemljišča, v verzijah 2007 pa so jih ponekod izdvojili. Natančnejša analiza sprememb rabe zemljišč, ki je zajela vse površine, ki so iz drugih kategorij prešle v kategorijo pozidana in sorodna zemljišča (tokovi sprememb) pokaže, da je bilo v obdobju 2002–2007 pozidanih oziroma urbaniziranih skupno 19.712 ha, kar predstavlja 22,5 % povečanje urbanih površin. V tem obdobju so bila v Sloveniji najbolj urbanizirana kmetijska zemljišča (65,2 %) in gozdovi (24,4 %) (slika KM10-3).

Urbanizacija je v Sloveniji prostorsko gledano zelo razpršen proces. Večje spremembe so opazne na obrobju naselij za potrebe industrije in trgovine ter ob trasah avtocest. Pomemben delež so po obsegu majhne, a zelo številne in zelo razpršene urbanizacije zaradi individualne stanovanjske gradnje, obnove, širitve in posodobitve bivalnih objektov ter izgradnje manjše infrastrukture. Brez večjih in številnih sprememb je možno opredeliti samo sklenjena območja večjih gozdov (Kočevsko, Javorniki, Pohorje) ter gorovja Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp.

Kakovost urbaniziranih tal
Pregled kakovostne sestave urbaniziranih tal kaže, da so bila v večji meri pozidana tla boljše kakovosti (slika KM10-4). Kakovost tal smo opredelili s talnim številom (TS) izraženim v točkah med 1 (najslabša) in 100 (najboljša tla). V vsej Sloveniji je približno polovica tal srednje kakovosti (29-53 TS), 29 % je kakovostnejših tal. Med površinami, urbaniziranimi v obdobju 2002-2007, pa je kar 43 % takih, ki so zasedle prej najkakovostnejša tla, 41 % urbaniziranih površin je izrinilo tla srednje kakovosti.

Smeri spremembe rabe zemljišč se nadaljujejo v treh bistvenih smereh:

• Negospodarna ter okoljsko nevzdržna raba in degradacija naravnega vira: V smeri intenzivne pozidave, glede na okoljske funkcije visoko vrednih zemljišč. Nadaljuje se najbolj negativen trend pozidave visoko sposobnih tal oz. najboljših kmetijskih zemljišč. Proces poteka predvsem na dnu dolin in ob glavnih prometnih koridorjih ter ob širitvi naselij za potrebe trgovine industrije in stanovanjske gradnje.

• Zaraščanje kmetijskih zemljišč se nadaljuje. Proces je najbolj intenziven v hribovskih območjih, območjih z manj ugodnim reliefom ali manj primernimi talnimi lastnostmi.

• Degradacija kulturne krajine, ki se je vzpostavila v stoletjih in jo lahko smatramo kot posledica vzdržne rabe in racionalne izrabe naravnih virov se nadaljuje. Za Slovenijo karakteristična pestrost rabe prostora (preplet njivske in travniške rabe ter gozda in druge (semi) naravne krajine) se z zaraščanjem in intenzivno pozidavo izgublja. Lahko ocenjujemo, da Slovenija s tem izgublja svojo značilno prostorsko identiteto.

Urbanizacija je širjenje urbanih območij na sosednje, kmetijske ali (semi) naravne vrste rabe tal, ki zajema celoten spekter vplivov na tla (popolne pozidave, mešanja, zbijanja, onesnaževanja). Ti tla zelo spreminjajo, zmanjšujejo sposobnost tal opravljanja kmetijskih in okoljskih funkcij, vplivajo na kroženje snovi in energije v okolju in prestavljajo tveganje za zdravje prebivalcev. Fizična odstranitev oz. pokritje tal predstavlja uničenje in trajno odpravljanje vseh funkcij tal v celoti. Kot urbanizirana štejemo: i) vsa v celoti pozidana tla (prekrita z zgradbo ali infrastrukturnim objektom - tla so uničena in izvajajo samo še funkcijo nosilnega medija), ii) tla odstranjena do matične podlage (kamnolomi, gramoznice, širitev vodnih teles - funkcije tal so izničene v celoti), iii) tla ob zgradbah, ki so bila bolj ali manj spremenjena med samo gradnjo (odstranjeni gornji A horizonti ali pomešani horizonti - kakovost takih tal je največkrat bistveno zmanjšana), in iv) »zastrta« tla z npr. nadstreški in mostovi, ki zmanjšujejo izvajanje okoljskih funkcij tal.

Zaraščanje oz. sprememba kmetijskih zemljišč v gozdna zemljišča z vidika tal kot dela okolja ne predstavlja nepovratne degradacije, saj gre za povraten proces. Kot takega ga lahko z ozkega, predvsem ne-kmetijskega vidika, ocenjujemo kot pozitiven kazalec. Celovit pogled na spremembe rabe zemljišč in njihove deleže v slovenskem prostoru pa omogoča zaraščanje že ocenjevati kot negativen trend prostorskega razvoja. Podatki o deležu gozdov in uvrščajo Slovenijo med najbolj gozdnate evropske države. Nadaljnje intenzivno zaraščanje kmetijskih zemljišč je negativen proces, saj ima za posledico propadanje kulturne krajine in siromašenje pestrih habitatov, ki nastajajo z izmenjavo kmetijske in gozdne rabe.

Spremembe rabe tal so povratne in bistveno ne vplivajo na kakovost oz. zmanjševanja obsega talnega vira. Povratne spremembe iz različnih kmetijskih, pa tudi zaraščajočih oz. celo gozdnih površin, so možne.

Za razliko od teh predstavlja urbanizacija zemljišč negativen trend, saj gre za nepovratno uničenje naravnega vira vsaj za dobo človeške civilizacije. Slovenija je država s skromnimi naravnimi viri, zato je obseg urbanizacije tal v zadnjem desetletju zaskrbljujoč, še posebej, ker v večji meri urbaniziramo kakovostnejša kmetijska zemljišča. Glede na čas nastanka podatkov in povprečnega trajanja obdobja lahko grobo ocenimo izgube zemljišč na približno 11 ha dnevno. Izgube tako močno presegajo urbanizacijo zemljišč v npr. Nemčiji, ki je v podobnem obdobju izgubljala zaradi urbanizacije približno 90 ha dnevno (European Soil and Land Alliance, 2005), a je po površini 17,6 krat večja. Ob dodatnem dejstvu, da je precejšen delež Slovenije gorat in da je kakovostnih tal in kmetijskih zemljišč zelo malo, so te številke toliko bolj zaskrbljujoče.

Urbanizacija v Sloveniji ima za Slovenijo značilen razpršen vzorec, ki je posledica slabega, nemalokrat stihijskega prostorskega urejanja, saj nova zakonodaja omogoča bistveno lažjo spremembo namembnosti kot v preteklosti. Zaraščanje kmetijskih zemljišč predstavlja poleg degradacije kulturne krajine in krajinske identitete Slovenije še grožnjo zmanjševanja obsega bivalnega prostora. Predstavlja tudi ekonomsko škodo, saj je povratna sprememba gozdnih zemljišč v kmetijska povezana z večjimi stroški urejanja zemljišč. V ozkem okoljskem smislu in v smislu kakovosti tal prehod kmetijskih v gozdna zemljišča pogojno predstavlja izboljšavo kakovosti tal.