Raba zemljišč kot kazalec predstavlja rabo in gospodarjenje s prostorom in tlemi kot osnovnim naravnim virom. Raba zemljišč je rezultat naravnih danosti, potreb, socio-ekonomskega razvoja družbe in tudi zgodovinskih razmer. Tako se v zadnjih dveh do treh desetletjih v prostoru Slovenije v pomembno večji meri odraža razvoj družbe in vpetost države v EU. Industrializacija ter spremembe na področju urbanizma in prometa se odražajo v vse večjih površinah, ki jih ta sektorja zasedata v prostoru Slovenije.

Spremembo rabe zemljišč prikazujemo s spremembo površin, ki so jih zavzemale kategorije rabe zemljišč v obdobju 2002–2018, zajete v redno osveženi bazi Raba zemljišč, ki jo vodi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP, 2002–2018).

Kazalec KM10 je razdeljen na štiri podkazalce:

• Struktura rabe kmetijskih zemljišč v RS (KM10-1)
• Spremembe površin kmetijskih zemljišč glede na rabo (KM10-2)
• Urbanizacija zemljišč glede na vrsto rabe (KM10-3)
• Kakovost tal urbaniziranih območij (KM10-4)

Poleg osnovnih kategorij (glej poglavje »Metodologija«) je narejena tudi analiza urbanizacije zemljišč – to je površin, ki so iz drugih vrst rab spremenjene v urbana, t.j. pozidana in sorodna zemljišča (slika KM10-3).

Izraz urbanizacija zemljišč označuje širjenje urbanih območij na sosednje, kmetijske, gozdne ali (pol)naravne rabe tal. Urbanizacija je za tla večinoma negativen proces. Zajema širok nabor degradacij tal (popolne pozidave, mešanja, zbijanja, onesnaževanja), ki tla spreminjajo, zmanjšujejo sposobnost tal opravljanja kmetijskih in okoljskih funkcij, vplivajo na kroženje snovi in energije v okolju in, pogosto onesnažena, lahko prestavljajo tveganje za zdravje prebivalcev. Fizična odstranitev oz. pokritje/pozidava tal (ang. sealing) predstavlja uničenje tal in s tem trajno zmanjšanje okoljskih funkcij tal. Za urbanizirana štejemo predvsem:

• tla ob zgradbah, ki so bolj ali manj spremenjena med samo gradnjo (npr. odstranjeni gornji A horizonti ali pomešani horizonti - kakovost takih tal je največkrat bistveno zmanjšana); in
• »zastrta« tla z npr. nadstreški in mostovi, ki zmanjšujejo izvajanje okoljskih funkcij tal.

Za pozidana štejemo v celoti pozidana tla (prekrita z zgradbo ali infrastrukturnim objektom - tla opravljajo samo funkcijo nosilnega medija) in tla, odstranjena do matične podlage (kamnolomi, gramoznice, glinokopi).

Pri urbanizaciji tal gre za zmanjšanje sposobnosti izvajanja vsaj ene od bistvenih okoljskih storitev tal (pridelava biomase in kroženje hranil, filtriranje/čiščenje površinskih in meteornih voda, razgradnja in vezava onesnaževal, zadrževanje in vezava atmosferskega CO₂), pri pozidavi pa praviloma za prenehanje teh ekosistemskih storitev.

Kakovost tal je kompleksen kazalec, ki v enem številu opredeljuje bistveno lastnost tal - rodovitnost in hkrati sposobnost izvajanja ekosistemskih storitev tal. Kakovost tal je opredeljena s povprečnim talnim številom (TŠ), izraženim v točkah med 1 (najslabša) in 100 (najboljša tla). Točke TŠ so torej odraz vrednotenja kmetijske in okoljske kakovosti tal.

Tla so pomemben naravni vir, ki omogoča nastanek in življenje kopenskih ekosistemov. Tla človeku omogočajo življenje in bivanje. V preteklosti so tla ocenjevali predvsem skozi funkcijo pridelovanja hrane v kmetijstvu oz. gojenja gozdov v gozdarstvu. Vendar poleg teh primarnih funkcij opravljajo tla tudi pomembne ekosistemske storitve (npr. filtriranje vode in napajanje podtalnice, razgradnjo/nevtralizacijo onesnaževal; vezave in kroženje CO₂, kroženje snovi/hranil in energije, itd.). Tla kmetijskih zemljišč so, v primerjavi z manj kakovostnimi zemljišči drugih vrst rab, zaradi svojih lastnosti in vsestranskosti sposobna poleg pridelave hrane v največji meri opravljati tudi okoljske/ekosistemske storitve.

V strukturi kmetijskih zemljišč v letu 2018 (Slika KM10-1) še vedno daleč prevladuje travinje (trajni in barjanski travniki) (53,5 %) nato njive z vrtovi (27,4 %), intenzivni in ekstenzivni sadovnjaki (4,9 %), vinogradi (2,8 %) oljčniki (0,4 %) in hmeljišča (0,3 %). V pomembnem deležu je prisotna mešana raba zemljišč (5,2 %) ter kmetijska zemljišča v zaraščanju (3,7 %). Dne 1.1. 2018 je imela Slovenija 2.066.880 prebivalcev (SURS, 2018), kar pomeni, da pride na prebivalca Slovenije 878 m² njiv in vrtov, kar je izrazito malo v primerjavi s podatki primerljivo razvitih držav, ki imajo 3.200 m² njiv in vrtov na prebivalca (World Bank) in oceno, da za ustrezno prehransko varnost in stopnjo samooskrbe zadošča cca 2.500 m² njiv in vrtov na prebivalca.

Analiza podatkov baze Raba zemljišč MKGP za obdobje 2009–2018 kaže, da se je v Sloveniji med leti 2009 in 2018 zmanjšal predvsem skupni obseg vinogradov (za 19,9 %), travinja (za 6,4 %) v komaj opazno pa delež njiv in vrtov (za 0,1 %) (Slika KM10-2). Vlaganje v oljkarstvo se odraža v izrazitev povečanju obsega oljčnikov, in sicer za 31,1 %. Mešana raba zemljišč se je prav tako izrazito povečala (za 45,6 %), kar nakazuje na uvajanje novih kmetijskih kultur in načinov pridelave. Izrazito se je povečal obseg neobdelanih kmetijskih zemljišč (za 90,1 %), ki v naravi predstavljajo neobdelana zaradi socialnih ali drugih razlogov, zemljišča v prahi, sveže rigolane, a nezasajene površine; kmetijska zemljišča, ki se začasno ne uporabljajo zaradi gradnje infrastrukture ali so neobdelana; zemljišča z ogrado za živali, ki niso porasla s travinjem in drugo.

Urbanizacija je v Sloveniji skladno s poselitvijo prostorsko zelo razpršena. Spremembe rabe večjih površin so opazne predvsem na obrobju naselij za potrebe industrije in trgovine ter ob trasah večjih in velikih infrastrukturnih objektov (npr. avtocest). Po obsegu najpogosteje majhne spremembe razpršene individualne gradnje, obnove, širitve in posodobitve objektov in manjše infrastrukture, pa postanejo skupaj zelo pomembne.

Površine, ki so bile opredeljene kot pozidana in sorodna zemljišča leta 2018 zasedajo 5,5 % površine Slovenije in so se glede na prejšnje obdobje povečale za 0,2 % (Slika KM10-3). V dvoletnih obdobjih od 2009 do 2018 se je površina urbanih zemljišč povečala za med 2.000 in 2.840 hektarov letno izstopa obdobje 2009–2011 s približno 5.600 hektarov letno zaradi intenzivne izgradnje infrastrukture in poselitve.

Slika KM10-4 prikazuje kmetijsko kakovost tistih tal, ki jih je spremenila in pozidala urbanizacija praviloma kmetijskih zemljišč. Pregled kakovostne sestave urbaniziranih tal kaže, da so bila v večji meri pozidana tla boljše kakovosti. V vsej Sloveniji je približno 50 % tal srednje kakovosti (29–53 TS), 29 % je kakovostnejših tal (TS > 54) in 21 % tal slabše kakovosti (TS <= 28). Glede na prejšnje obdobje 2002–2009, ko je bila pozidava najboljših kmetijskih zemljišč še posebej izrazita, lahko za obdobje 2009–2018 ugotovimo, da je več urbaniziranih zemljišč srednje kakovosti, nato boljše kakovosti in v manjši meri slabše kakovosti.

Urbanizacija zemljišč predstavlja negativen trend, saj gre za nepovratno uničenje naravnega vira vsaj za dobo človeške civilizacije. Slovenija je država s skromnimi naravnimi viri, zato je obseg urbanizacije tal v zadnjih dveh desetletjih zaskrbljujoč, še posebej, ker v bistveno večji meri urbaniziramo kakovostnejša kmetijska zemljišča in v manjši meri kmetijsko in okoljsko slabša tla.