Kazalec prikazuje rabo končne energije, ki je definirana kot vsota rabe energije v sektorjih končne rabe – predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu, prometu ter široki rabi, ki vključuje gospodinjstva, storitve ter kmetijstvo. Raba končne energije je izražena v energijskih enotah (ktoe). Za pretvorbo iz masnih enot se uporabljajo kurilne vrednosti posameznih goriv. Kazalec je lahko prikazan v relativnih (delež posameznih sektorjev v skupni rabi končne energije) ali absolutnih enotah. Za prikaz v absolutnih enotah se uporablja tisoč ton ekvivalenta nafte (ktoe).

Analiza gibanja rabe končne energije po sektorjih omogoča oceno napredka na področju politike učinkovite rabe energije in zmanjšanja rabe energije. Raba končne energije fosilnega izvora neposredno vpliva na izpuste onesnaževal zraka in toplogrednih plinov. Zmanjševanje rabe končne energije je pomembno, tako z vidika zagotavljanja zanesljivosti oskrbe z energijo in konkurenčnosti gospodarstva, kakor tudi z vidika zmanjševanja vpliva na okolje preko zniževanja izpustov onesnaževal zunanjega zraka, toplogrednih plinov in drugih obremenitev okolja.

Raba končne energije je leta 2013 znašala 4.793 ktoe, kar je 2,1 % manj kot leto prej. Zmanjšanje je
posledica nadaljevanja drugega vala gospodarske krize (zmanjšanje rabe energije
v industriji), izboljšanja učinkovitosti v gospodinjstvih ter spremembe
razmerij pri cenah pogonskih goriv v Sloveniji in sosednjih državah, kar je
vplivalo na nižjo rabo goriv v prometu. Edini sektor z rastjo rabe energije
leta 2013 je ostala raba, ki je izračunana kot ostanek, zato je težko sklepati,
kaj je vplivalo na rast. Zanimivo v tem sektorju je, da se je raba zemeljskega
plina leta 2012 glede na leto 2011 znižala iz 39,4 ktoe
na 13,2 ktoe, leta 2013 pa se je povečala na
31,9 ktoe, iz česar bi lahko sklepali, da je
prišlo leta 2012 do neke vrste napake.

Raba končne energije se je v obdobju od 1992 do leta 2013
povečala za 46,2 %, pri čemer se je večina rasti zgodila do leta 1997. Leta
1998 se je raba znižala, predvsem zaradi padca prodaje motornih goriv tujcem. V
obdobju 1999-2006 se je raba končne energije povečevala. Povprečna letna rast
je znašala 1,7 %. Leta 2007 je sledilo zmanjšanje rabe za 1,2 %
zaradi zmanjšanja rabe v sektorjih predelovalne dejavnosti in široka raba. V
letu 2008 se je v široki rabi znatno povečala glede na leto prej, kar je ob
intenzivni rasti prometnega sektorja vplivalo na najvišjo letno rast rabe
končne energije po letu 1994, v višini 7,8 %. Tega leta je bila s
5.266 ktoe dosežena tudi najvišja raba končne
energije v opazovanem obdobju. Gospodarska kriza je v naslednjem letu vplivala
na njeno zmanjšanje za 8,7 %. V letu 2009 je bila izboljšana metodologija
zbiranja podatkov o rabi obnovljivih virov energije v gospodinjstvih, zaradi
česar se je raba le-te močno povečala. 2,4 % višja raba leta 2010 glede na
leto prej je posledica gospodarskega okrevanja ter hladnejše zime, v manjši
meri pa tudi vključitve neposredne rabe geotermalne energije v ostalo rabo. Višja
raba leta 2011 je posledica naraščanja rabe energije v prometu, nižja raba leta
2012 pa nižje rabe v vseh sektorjih razen v prometu. V obdobju 2000-2013 je
povprečna letna rast znašala 0,6 %.

V obdobju 2000-2010 je bila povprečna letna rast 1,1 %,
kar je manj od pričakovane rasti v Resoluciji o nacionalnem energetskem
programu iz leta 2004. Povprečna letna rast od 2000 do pred kriznega leta 2008
je znašala 2,2 %. Povprečna letna sprememba rabe končne energije v letih 2011-2013
je znašala -1,9 %, v zadnjih projekcijah rabe energije, ki so bile
uporabljene za pripravo tretjega akcijskega načrta za energetsko učinkovitost
pa je bila v obdobju 2010-2020 previdena povprečna letna rast rabe končne
energije 0,3 %.

V obdobju 1992-2013 se je najbolj povečala raba končne
energije v sektorjih promet in ostala raba. V prometu je bilo leta 2013
porabljeno 110 % (za 977 ktoe) več energije kot leta
1992. Leta 1997 je bil dosežen prvi vrh rabe zaradi vpliva bencinskega turizma.
Po ukrepih sosednjih držav je raba do leta 2000 upadala. V obdobju 2000-2008 je
bila zabeležena 6,7 % povprečna letna rast. Zlasti intenzivno je raba rasla v
letih 2007 (s 13,3 %) in 2008 (s 17,7 %). Rast leta 2007 se je izenačila z
najvišjo rastjo v obdobju 1994-2007, rast leta 2008 pa je bila rekordna. Leta
2009 se je raba zmanjšala za 13,4 %, leta 2010 pa za 0,2 %. Leta 2011
se je raba zopet povečala, in sicer za 7,2 %, leta 2012 pa 1,8 %. Leta 2013 se
je raba energije v prometu zmanjšala za 4,7 %. Visoka rast rabe končne
energije v prometu do leta 2008 je posledica naraščanja stopnje motorizacije
prebivalstva, povečanja števila prevoženih kilometrov na osebno vozilo, po
vstopu v EU pa je pomemben generator večje rabe tekočih goriv porast
tranzitnega prometa (Božičnik, 2006) v kombinaciji z nižjimi cenami pogonskih
goriv glede na sosednje države. Zmanjšanje rabe energije v 2009 je v največji
meri posledica gospodarske krize, pomemben pa je tudi vpliv cen pogonskih
goriv, saj je bilo dizelsko gorivo v Sloveniji v tem letu dražje kot v
sosednjih državah. Podobna cenovna razmerja so bila prisotna tudi leta 2010,
medtem ko so se leta 2011 zopet spremenila, saj je bilo dizelsko gorivo v
Sloveniji zopet cenejše kot v sosednjih državah. Prometni podatki za leto 2013
kažejo na približno enako prometno aktivnost kot leto prej, medtem ko se je
raba energije, ki je ocenjena na podlagi podatkov o prodaji goriv na ozemlju
Slovenije, zmanjšala. Iz tega sklepamo, da je na rabo energije vplival nek drug
dejavnik in to je razmerje cen pogonskih goriv v Sloveniji in sosednjih
državah. Primerjava podatkov Oil Bulletin
kaže, da je bila povprečna cena dizelskega goriva v tem letu v Sloveniji višja
kot v Avstriji, medtem ko je bila prejšnje leto najnižja cena v Sloveniji.
Primerjali smo cene v Sloveniji, Avstriji, Italiji in na Madžarskem. Leta 2007
je s 36 % rabe končne energije sektor promet postal najpomembnejši, leta 2008
pa se je z 39 % na tem mestu še utrdil. Po zmanjšanju deleža leta 2009 in 2010
na 37 oz. 36 %, se je leta 2011 zopet povečal na 39 %, leta 2012
pa na 40 %. V letu 2013 je delež prometnega sektorja 39 %. Leta 1992 je bil
promet tretji sektor po deležu, leta 2000 pa drugi.

V sektorju Ostala raba (storitveni sektor in kmetijstvo) je
bila raba končne energije leta 2013 glede na leto 1992 višja za 151 %. Največje
povečanje se je zgodilo leta 1996, ko se je raba povečala za 150 %, zaradi
metodoloških sprememb. Od vključno leta 2000 naprej se je raba v tem sektorju
večkrat močno spremenila (2000 -8 %, 2001 +27%, 2003 -29 %, 2005 -11 %,
2007 -12 % ter 2008 +28 %). To je posledica načina določanja rabe
energije v tem sektorju, ki je izračunana kot razlika med skupno rabo končne
energije in rabo končne energije v sektorjih predelovalne dejavnosti in
gradbeništvo, promet ter gospodinjstva. Leta 2010 se je raba končne energije
povečala za 4 %, kar je posledica tudi vključitve rabe geotermalne
energije v bilanco, leta 2011 se je povečala za 1 %, leta 2012 pa zmanjšala
za 10 %. Zmanjšanje leta 2012 je zlasti opazno pri zemeljskem plinu in naftnih
derivatih. Ob tem se je potrebno zavedati, da statistika z izjemo neposredne
rabe geotermalne energije ne spremlja rabe obnovljivih virov energije za
proizvodnjo toplote v tem sektorju. To pomeni, da stavbe storitvenega sektorja
ob menjavi fosilnih goriv z obnovljivimi viri energije (toplotna črpalka,
sprejemniki sončne energije, kotel na lesno biomaso) izpadejo iz statistike,
kar je verjetno poleg izboljšanja učinkovitosti rabe energije pripomoglo k
zmanjšanju rabe energije v tem sektorju. Leta 2013 se je raba končne energije
povečala za 4 %, v največji meri zaradi povečanja rabe zemeljskega plina. Delež
v skupni rabi končne energije je leta 2013 znašal 12 %.

Raba energije v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu
se je po večletni rasti v letu 2007 prvič po letu 2002 zmanjšala, in sicer za
dobrih 6 %. Zmanjševanje se je nadaljevalo v letih 2008 in 2009 z letno stopnjo
slabih 9 % oz. 19 %. Zmanjšanje v letu 2007 je bilo posledica znižanja
intenzivnosti rabe energije, zlasti zaradi ukinitve nekaterih energetsko
intenzivnih proizvodnih procesov zaradi okoljskih zahtev, medtem ko se je
dodana vrednosti povečala. Zmanjšanje v letih 2008 in zlasti 2009 je bilo posledica
gospodarske krize. Leta 2010 se je zaradi gospodarskega okrevanja raba povečala
za 4 %. V letu 2011 se je raba energije v predelovalnih dejavnostih in
gradbeništvu zmanjšala za 3 % zlasti zaradi znižanja intenzivnosti rabe
energije, v letu 2012 pa za 2 % predvsem zaradi zmanjšanja gospodarske
proizvodnje. Leta 2013 se je raba energije v predelovalnih dejavnostih in
gradbeništvu zmanjšala raba energije predvsem zaradi zmanjšanja aktivnosti. Glede
na leto 1992 je bila raba leta 2013 višja za 4,6 %, glede na leto 2000 pa je
bila nižja za 14,4 %. Predelovalne dejavnosti in gradbeništvo so leta 2013
predstavljali 25 odstotni delež v skupni rabi končne energije., kar je za
10 odstotnih točk nižji delež kot leta 1992 in 7 odstotnih točk nižji
delež kot leta 2000.

Raba končne energije v gospodinjstvih se je po naraščanju
od leta 1998 v letih 2004-2007 zmanjševala. V obdobju med leti 2008 do 2010 se
je zopet povečevala, leta 2011 se je zmanjšala za 3,8 %, leta 2012 za 2,5 in
leta 2013 za 2,0 %. Največ v opazovanem obdobju je raba energije znašala
leta 2003, in sicer 1250 ktoe. Glede na leto
1992 je bila raba leta 2013 višja za 13,4 %, glede na 2000 za 2,9 %, glede na
leto 2003 pa je bila nižja za 7,4 %. Povečanje rabe energije v letu 2008
je posledica zamika nakupa tekočih goriv iz leta 2007 v leto 2008 zaradi
naraščajočih cen ter tudi hladnejšega leta 2008, v letu 2009 znatnega povečanja
rabe lesne biomase zaradi metodološkega izboljšanja statistike rabe lesne
biomase v gospodinjstvih ter vključitve rabe sončne energije s sprejemniki in
geotermalne energije s toplotnimi črpalkami, v letu 2010 pa bolj hladne zime
glede na predhodno leto. Zmanjšanje rabe energije v letih 2011, 2012 in 2013 je
posledica nekoliko toplejše zime glede na leto 2010 zlasti pa izboljšanja
učinkovitosti rabe energije zaradi izvajanja številnih ukrepov, ki jih spodbuja
tudi Ekosklad.

V prihodnje bo potrebno z izvajanjem ukrepov Akcijskega
načrta za energetsko učinkovitost in Akcijskega načrta za obnovljive vire
energije doseči ohranitev rabe končne energije na nivoju leta 2010, saj bo
sicer doseganje ciljnega deleža OVE leta 2020 nemogoče oz. zelo oteženo. Veliko
potenciala za zmanjšanje je zlasti v javnem sektorju in pri zgradbah ter tudi v
prometu.

Raba končne energije na prebivalca je bila leta 2012 daleč
najvišja v Luksemburgu, zaradi vpliva bencinskega turizma. Najnižja je bila
Malti, druga najnižja pa v Romuniji kar je glede na nižji življenjski standard
pričakovano. Velike razlike med državami (v Luksemburgu je raba na prebivalca
za skoraj 8 krat višja kot v Romuniji in Malti) so posledica številnih
faktorjev, med drugim razlik v življenjskem standardu, učinkovitosti rabe
energije ter strukturi rabe končne energije, podnebnih razmer, strukture gospodarstva,
idr. Če je npr. v državi višji delež industrije, to prispeva k višji rabi
končne energije na prebivalca. Slovenija je imela leta 2012 podobno rabo končne
energije na prebivalca kot EU-15. V strukturi rabe pa je bilo v primerjavi z
EU-15 opaziti podoben delež predelovalnih dejavnosti v rabi končne energije,
medtem ko je bil delež prometa opazno višji, delež ostale rabe znatno nižji,
delež gospodinjstev pa rahlo nižji.

Na rabo končne energije vpliva širok nabor politik,
združenih pod skupnim imenom ukrepi za spodbujanje učinkovite rabe energije. V
Sloveniji so ti ukrepi združeni v Resoluciji o nacionalnem energetskem programu
ter zaradi vpliva na izpuste toplogrednih plinov tudi v Operativnem programu
zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012 (OPTGP-01). V letu 2008
(31. januarja) je bil v okviru izvajanja direktive o učinkovitosti rabe končne
energije in energetskih storitvah (2006/32/ES) sprejet prvi od treh akcijskih
načrtov energetske učinkovitosti za obdobje do leta 2016, leta 2011 pa je bil
pripravljen drugi akcijski načrt. Na podlagi analize izvajanja prvega načrta so
bili predlagani dodatni ukrepi za dosego 9 % prihranka energije. Načrt
vsebuje paket ukrepov, s katerimi bo dosežena bolj učinkovita raba energije v
vseh sektorjih končne rabe, s poudarkom na javnem sektorju, ki mora biti za
zgled. Ciljni prihranek zaradi izvajanja ukrepov v obdobju 2008-2016 znaša 4.273
GWh. Akcijski načrt za energetsko učinkovitost (COM 2006(545)) EU in Podnebno
energetski paket zastavljata cilj 20-odstotni prihranek energije glede na
predvideno rabo leta 2020. V EU je bila leta 2012 sprejeta direktiva o
energetski učinkovitosti (2012/27/EU), ki nadomešča direktivo o učinkovitosti
rabe končne energije in energetskih storitvah (2006/32/ES) ter direktivo o
soproizvodnji (2004/8/ES). Glavni namen direktive je pomembno prispevati k
doseganju 20 odstotnega prihranka energije do leta 2020 (ECEEE, 2012) (za več
informacij glej kazalec EN15 Intenzivnost rabe končne energije). Skladno z
direktivno o energetski učinkovitost si je Slovenija za leto 2020 zastavila
ciljni nivo rabe končne energije v višini 5.088 ktoe.
Leta 2013 je bila raba končne energije s 4.793 ktoe
občutno nižja od tega cilja. V zadnjem akcijskem načrtu za energetsko
učinkovitost (AN-URE 2020) si je Slovenija postavila cilj na nivoju oskrbe z
energijo, cilj za rabo končne energije pa je bil popravljen na 5.188 ktoe.

Poleg ukrepov za spodbujanje učinkovite rabe energije v
ožjem smislu, na rabo končne energije zelo vplivajo tudi ukrepi trajnostne
prometne politike in splošnih razvojnih politik, zlasti davčne politike,
trajnostne proizvodnje in potrošnje ter energetsko učinkovitega prostorskega
načrtovanja.