Kazalec prikazuje rabo končne energije, ki je definirana kot vsota rabe energije v sektorjih končne rabe – predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu, prometu in široki rabi, to je v gospodinjstvih ter ostali rabi, ki vključuje javni in zasebni storitveni sektor, kmetijstvo in gozdarstvo. Kazalec je lahko prikazan v relativnih (delež posameznih sektorjev v skupni rabi končne energije) ali absolutnih enotah (tisoč ton naftnega ekvivalenta (ktoe)). Za pretvorbo iz masnih enot se uporabljajo kurilne vrednosti posameznih goriv.

Analiza gibanja rabe končne energije po sektorjih omogoča oceno napredka na področju energetske učinkovitosti in zmanjševanja rabe energije. Raba končne energije fosilnega izvora neposredno vpliva na izpuste onesnaževal zraka in toplogrednih plinov. Zmanjševanje rabe končne energije je zato pomembno tako z vidika zagotavljanja zanesljivosti oskrbe z energijo in konkurenčnosti gospodarstva kot tudi z vidika zmanjševanja vpliva na okolje z zmanjševanjem izpustov onesnaževal zunanjega zraka, toplogrednih plinov in drugih obremenitev okolja.

Raba končne energije je leta 2018 znašala 4.975 ktoe. Povečala se je že četrto leto zapored, in sicer tokrat za 0,6 % glede na leto prej. Povečanje je bilo posledica povečanja rabe končne energije v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu za 7,1 % in v prometu za 2,1 %. Raba končne energije v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu se je v veliki meri povečala zaradi izboljšanja zajema statističnih podatkov, v prometu pa je bilo povečanje posledica povečanja prometne aktivnosti, pomembno pa se je povečala tudi prodaja goriva tujim vozilom. V gospodinjstvih in ostali rabi se je raba končne energije leta 2018 zmanjšala za 4,9 oz. 8,5 %, in sicer predvsem zaradi toplejše zime, v storitvah pa tudi zaradi izboljšanja zajema statističnih podatkov v industriji.

Raba končne energije je bila leta 2018 2,8 % pod ciljno vrednostjo za leto 2020. Pod indikativnimi ciljnimi vrednostmi sta bili tudi raba končne energije v prometu (-9,1 %) in ostali rabi (-8 %), medtem ko je raba končne energije v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu indikativno ciljno vrednost presegala za 5,8 %, v gospodinjstvih pa za 2,4 %. Kljub temu, da lahko že kratkotrajna, a velika rast rabe končne energije v katerem izmed sektorjev povzroči tudi povečanje skupne rabe končne energije, bo, tudi zaradi pandemije koronavirusa, indikativni cilj na ravni rabe končne energije v letu 2020 predvidoma dosežen.

Raba končne energije se je v obdobju od 1992 do leta 2018 povečala za 51,7 %, pri čemer je rast iz obdobja do leta 1997 znašala 37,1 %. Leta 1998 se je raba znižala, predvsem zaradi padca prodaje motornih goriv tujcem. V obdobju 1999‒2006 se je raba končne energije povečevala. Povprečna letna rast je znašala 1,7 %. Leta 2007 je sledilo zmanjšanje rabe za 1,2 % zaradi zmanjšanja rabe v sektorjih predelovalne dejavnosti in široka raba. Leta 2008 se je raba končne energije v široki rabi glede na leto prej znatno povečala, kar je ob intenzivni rasti prometnega sektorja vplivalo na najvišjo letno rast rabe končne energije po letu 1994, v višini 7,9 %. Tega leta je bila s 5.264 ktoe dosežena tudi najvišja raba končne energije v opazovanem obdobju. Gospodarska kriza je v naslednjem letu vplivala na njeno zmanjšanje za 7,2 %. V letu 2009 je bila izboljšana metodologija zbiranja podatkov o rabi obnovljivih virov energije v gospodinjstvih, zaradi česar se je njihova raba močno povečala. 2,3 % višja raba leta 2010 glede na leto prej je posledica gospodarskega okrevanja ter hladnejše zime, v manjši meri pa tudi vključitve neposredne rabe geotermalne energije v ostalo rabo. Višja raba leta 2011 je posledica naraščanja rabe energije v prometu, nižja raba leta 2012 pa nižje rabe v vseh sektorjih razen v prometu. Zniževanje rabe se je nadaljevalo tudi v letih 2013 in 2014 (2,7 % oz. 4,2 % glede na leto prej) kot posledica nižje rabe v sektorjih prometa in gospodinjstev. Od leta 2015 dalje raba končne energije narašča in je bila leta 2018 glede na leto 2014 višja za 8,5 %. V obdobju 2000‒2018 je povprečna letna rast znašala 0,7 %.

V obdobju 1992‒2018 se je raba končne energije najbolj povečala v sektorjih promet in ostala raba. V prometu je bilo leta 2018 porabljeno 126,1 % (za 1.116 ktoe) več energije kot leta 1992. Leta 1997 je bil dosežen prvi vrh rabe zaradi vpliva bencinskega turizma. Po ukrepih sosednjih držav je raba do leta 2000 upadala. V obdobju 2000‒2008 je bila zabeležena 7,6-odstotna povprečna letna rast. Zlasti intenzivno je raba rasla v letih 2007 (s 13,3 %) in 2008 (s 17,7 %), ko je bila v obdobju 1994‒2018 rekordna. Visoka rast rabe končne energije v prometu do leta 2008 je posledica naraščanja stopnje motorizacije prebivalstva, povečanja števila prevoženih kilometrov na osebno vozilo, po vstopu v EU pa je pomemben generator večje rabe tekočih goriv porast tranzitnega prometa (Božičnik, 2006) v kombinaciji z nižjimi cenami pogonskih goriv glede na sosednje države. Leta 2009 se je raba, kot posledica gospodarske krize in spremembe razmerij pri cenah goriv, zmanjšala za 13,3 %, leta 2010 pa za 0,2 %. Z gospodarskim okrevanjem in bolj ugodno ceno goriv je sledila rast, leta 2011 za 7,2 %, leta 2012 pa za 1,8 %. V obdobju 2013‒2015 se je raba energije v prometu zmanjševala, in sicer predvsem na račun razmerij v cenah goriv v Sloveniji in sosednjih državah. Od leta 2016 dalje raba končne energije v prometu ponovno narašča, zlasti zaradi povečanja prometne aktivnosti, in je bila leta 2018 glede na leto 2015 višja za 11,2 %. Leta 2007 je promet s 36 % rabe končne energije postal najpomembnejši sektor, leta 2008 pa se je z 39 % na tem mestu še utrdil. Po zmanjšanju deleža leta 2009 in 2010 na 37 oz. 36 %, se delež od vključno leta 2011 dalje giblje med 38 in 40 %. Tudi leta 2018 je znašal 40 %. Leta 1992 je bil promet šele tretji sektor po deležu, leta 2000 pa drugi.

Raba energije v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu se je po večletni rasti v letu 2007 prvič po letu 2002 zmanjšala, in sicer za dobrih 5 %. Zmanjševanje se je nadaljevalo v letih 2008 in 2009 z letno stopnjo slabih 8 % oz. 18 %. Zmanjšanje v letu 2007 je bilo posledica znižanja intenzivnosti rabe energije, zlasti zaradi ukinitve nekaterih energetsko intenzivnih proizvodnih procesov zaradi okoljskih zahtev, medtem ko se je dodana vrednost ‒ gospodarska aktivnost ‒ povečala. Zmanjšanje v letih 2008 in zlasti 2009 je bilo posledica gospodarske krize. Leta 2010 se je zaradi gospodarskega okrevanja raba povečala za 4,2 %. V letu 2011 se je raba energije v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu zmanjšala za slabe 3 % zlasti zaradi znižanja intenzivnosti rabe energije, v letih 2012 in 2013 pa za 2,5 oz. 0,7 % predvsem zaradi zmanjšanja gospodarske aktivnosti. Od vključno leta 2014 dalje se raba končne energije v tem sektorju zaradi večje gospodarske aktivnosti povečuje in je bila leta 2018 glede na leto 2013 višja za 15,8 %. Povečanje v letu 2018 je tudi posledica izboljšanja zajema statističnih podatkov o rabi energije v tem sektorju, saj je sedaj vključena celotna raba sektorja predelovalne dejavnosti in gradbeništvo, medtem ko je bila prej vključena samo raba energije podjetij, ki so bila del zbiranja podatkov preko vprašalnikov. Glede na leto 1992 je bila raba leta 2018 višja za 21,1 %, glede na leto 2005 nižja za 16 % in glede na leto 2010 višja za 8,9 %. Predelovalne dejavnosti in gradbeništvo so leta 2018 predstavljali 28-odstotni delež v skupni rabi končne energije, kar je za 7 odstotnih točk manj kot leta 1992 in 2 odstotni točki več kot leta 2010. Sektor je bil leta 1992 po deležu največji, v obdobju 2009‒2013 pa šele tretji, tudi za gospodinjstvi.

Raba končne energije v gospodinjstvih se je po naraščanju od leta 1998 v letih 2004‒2007 zmanjševala. V obdobju med leti 2008 do 2010 se je povečevala, potem pa v obdobju 2011‒2014 ponovno zmanjševala, največ leta 2014, za 15,5 %, kar je posledica manjše rabe goriv zaradi izrazito tople zime. V letih 2015 in 2016 je sledilo povečanje rabe energije za 9,2 oz. 3,3 %, v letih 2017 in 2018 pa zmanjšanje za 2,3 oz. 4,9 %. Zaradi velikega deleža rabe končne energije za ogrevanje, so spremembe rabe energije v gospodinjstvih odvisne tudi od tega, kako tople so zime, k trendu zmanjševanje rabe energije po letu 2010, v obdobju 2010‒2018 se je raba zmanjšala za skoraj 20 %, pa prispeva tudi povečevanje učinkovitosti rabe energije zaradi izvajanja številnih ukrepov, ki jih spodbuja tudi Eko sklad. V opazovanem obdobju je do največjega povečanja rabe energije prišlo leta 2009, za 15,3 %, ki pa je bilo predvsem posledica znatnega povečanja rabe lesne biomase zaradi metodološkega izboljšanja statistike rabe lesne biomase v gospodinjstvih ter vključitve rabe sončne energije s sprejemniki in geotermalne energije s toplotnimi črpalkami. Delež rabe v gospodinjstvih v skupni rabi končne energije se je zmanjšal z 31 % leta 1992 na 21 % leta 2018.

V sektorju ostala raba (javni in zasebni storitveni sektor, kmetijstvo in gozdarstvo) je bila raba končne energije leta 2018 glede na leto 1992 višja za 127 %. Do največjega povečanja je prišlo leta 1996, ko se je raba povečala za 150 %, zaradi metodoloških sprememb. Od vključno leta 2000 dalje je raba v tem sektorju izrazito spremenljiva (letne spremembe v razponu od -29,3 do +27,7 %), kar je posledica načina njenega določanja. Rabe končne energije v tem sektorju se namreč ne spremlja, ampak se jo izračuna kot razliko med skupno rabo končne energije in rabo končne energije v sektorjih predelovalne dejavnosti in gradbeništvo, promet in gospodinjstva, kar otežuje razlago trendov. Z izjemo neposredne rabe geotermalne energije, ki je bila v bilanco vključena leta 2010, statistika tudi ne spremlja rabe obnovljivih virov energije za proizvodnjo toplote, kar pomeni, da stavbe storitvenega sektorja ob menjavi fosilnih goriv z obnovljivimi viri energije (toplotna črpalka, sprejemniki sončne energije, kotel na lesno biomaso) izpadejo iz statistike, kar lahko še dodatno prispeva k zmanjšanju rabe energije v tem sektorju. V obdobju 2010‒2018 se je raba končne energije v tem sektorju zmanjšala 13,7 %. V letih 2015 in 2016 se je povečala za 5,1 oz. 6,3 %, in sicer predvsem zaradi povečanja rabe zemeljskega plina in električne energije, v letih 2017 in 2018 pa se je zmanjšala za 1,8 oz. 8,5 %, v zadnjem letu zlasti zaradi tople zime ter povečanja rabe energije v predelovalnih dejavnostih zaradi izboljšanja statističnega zajema. Delež v skupni rabi končne energije je leta 2018 znašal 11 %.

Raba končne energije na prebivalca s 7,22 toe/preb tudi leta 2018 še naprej ostaja daleč najvišja v Luksemburgu, zaradi vpliva bencinskega turizma in prisotnosti energetsko intenzivnih dejavnosti, najnižja pa je bila z 1,21 toe/preb v Romuniji, kar je glede na nižji življenjski standard pričakovano. Velike razlike med državami so posledica številnih faktorjev, med drugim razlik v življenjskem standardu, učinkovitosti rabe energije ter strukturi rabe končne energije, podnebnih razmer, strukture gospodarstva, razpršenosti poselitve, razvitosti javnega prevoza, vpliva tranzitnega prometa idr. Če je npr. v državi višji delež industrije, to prispeva k višji rabi končne energije na prebivalca. V Sloveniji je raba končne energije na prebivalca leta 2018 znašala 2,41 toe/preb in je bila 5 % višja od povprečja za EU-15. Glede na leto 2000 se je povečala za 7,4 %, v EU-15 se je v istem obdobju zmanjšala za 11 %, najvišjo vrednost pa je dosegla leta 2008 z 2,62 toe/preb. V strukturi rabe končne energije je bilo leta 2018 v primerjavi z EU-15 opaziti nekoliko višji delež predelovalnih dejavnosti in gradbeništva (28 in 25 %), medtem ko je bil delež prometa znatno višji (40 in 31 %), deleža ostale rabe (11 in 18 %) in gospodinjstev (22 in 26 %) pa nižja.

Na rabo končne energije vpliva širok nabor politik, namenjenih spodbujanju učinkovite rabe energije. V Sloveniji so ti ukrepi za obdobje do leta 2020 združeni v Akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost za obdobje 2014‒2020 in Akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost za obdobje 2017‒2020 (AN URE) ter zaradi vpliva na izpuste toplogrednih plinov tudi v Operativnem programu ukrepov za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov do leta 2020 (OP TGP). Prvi akcijski načrt, za obdobje 2008‒2016, je bil sicer sprejet leta 2008, njegov cilj je bilo doseči najmanj 4.273 GWh prihranka končne energije, drugi, za obdobje 2011‒2016, pa je bil leta 2011 pripravljen, ne pa tudi sprejet. Oba načrta sta bila pripravljena v skladu z zahtevami Direktive (2006/32/ES) o učinkovitosti rabe končne energije in energetskih storitvah iz leta 2006. Akcijska načrta za obdobje do leta 2020 sta bila nato pripravljena v skladu z zahtevami Direktive (2012/27/EU) o energetski učinkovitosti iz leta 2012, katere glavni namen je bil pomembno prispevati k doseganju cilja EU na področju zmanjšanja rabe energije, to je 20-odstotnega povečanja energetske učinkovitosti do leta 2020. V tem okviru si je Slovenija zadala cilj na ravni primarne energije (za podrobnosti glej kazalec EN16), medtem ko so cilji na ravni rabe končne energije, ki so predmet tega kazalca, indikativni. Konec februarja 2020 je bil sprejet Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt Republike Slovenije (NEPN), v katerem so za obdobje 2021‒2030 v okviru razsežnosti energetske učinkovitosti zastavljeni cilji na področju učinkovite rabe energije, v okviru razsežnosti razogljičenje pa cilji za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov in povečanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov. Dokument je bil pripravljen v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov in Direktivo (EU) 2018/2002 o spremembi Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti, oboje iz leta 2018.

Poleg ukrepov za spodbujanje učinkovite rabe energije v ožjem smislu, na rabo končne energije zelo vplivajo tudi ukrepi trajnostne prometne politike in splošnih razvojnih politik, zlasti davčne politike, trajnostne proizvodnje in potrošnje ter prostorskega načrtovanja, ki podpira energetsko učinkovitost