Kazalec prikazuje pretekle izpuste toplogrednih plinov (ogljikovega dioksida (CO₂), metana (CH₄), didušikovega oksida (N₂O) in F-plinov). Razdeljeni so na izpuste neenergetskega izvora in izpuste energetskega izvora, ki so podrobneje analizirani. Kazalec prikazuje tudi ciljne izpuste po Kjotskem protokolu v obdobju 2008-2012 ter ciljne izpuste za leto 2020 po odločbi 406/2009 Evropske komisije.

Izpusti energetskega izvora so posledica zgorevanja goriv v proizvodnji električne energije in toplote, predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu, prometu ter gospodinjstvih in storitvah . Poleg teh so upoštevani tudi izpusti, ki ne nastajajo neposredno zaradi zgorevanja goriv, so pa z energijo povezani, in sicer t.i. ubežne emisije, ki nastajajo pri pridobivanju premoga (premogovniki), transportu in distribuciji zemeljskega plina ter razžveplanju izpustov iz termoelektrarn.

Raba energije je v Sloveniji največji vir izpustov toplogrednih plinov. Leta 2010 je prispevala 82,3 % vseh izpustov v Sloveniji. V obdobju 1986-1992 so se izpusti toplogrednih plinov energetskega izvora zmanjševali, temu je sledilo, če zanemarimo zmanjšanje po vrhu sredi devetdesetih zaradi bencinskega turizma, dolgo obdobje naraščanja. Posledica tega je bila, da so bili izpusti leta 2008 za 9,4 % višji kot leta 1986. Leta 2009 so se občutno zmanjšali, kar lahko v daleč največji meri pripišemo gospodarski krizi, saj so se zlasti zmanjšali izpusti iz prometa ter predelovalnih dejavnosti in gradbeništva. Na podobni ravni kot leta 2009 so ostali tudi leta 2010. Glede na leto 1986 so bili leta 2010 izpusti enaki, glede na leto prej pa so se povečali za 0,5 %. Izpusti iz neenergetskih virov so se v obdobju 1986-2010 zmanjšali za 17,5 %, pri čemer so se v letu 2010 zmanjšali za 1,2 %. Skupni izpusti so se leta 2010 minimalno povečali, in sicer za 0,2 % tako da so znašali 19.522 kt CO₂ ekv.

V izpustih toplogrednih plinov energetskega izvora za leto 2010 ima največji delež CO₂ (96%), katerega glavni vir je proizvodnja električne energije in toplote, sledi promet. CH₄ predstavlja 3 %, glavni vir je rudarstvo, pomemben pa je tudi prispevek zgorevanja lesa v široki rabi. N2O prispeva 1 %, glavni vir je promet. Izpusti CO₂ so se v obdobju 1986-2010 povečali za 1,2 %, izpusti CH₄ in N₂O pa so se zmanjšali za 29,9 % oz. 0,7 %. Povečanje izpustov CO₂ je posledica tega, da s povečanjem energetske učinkovitosti in rabe goriv z nižjo vsebnostjo ogljika Slovenija ni uspela v celoti ločiti gibanja izpustov in gospodarske rasti. Izpusti CH₄ so se zmanjšali zaradi opuščanja rudarske dejavnosti, izpusti N₂O pa zaradi zmanjšanja rabe tekočih goriv v traktorjih, kljub večjemu številu avtomobilov s katalitičnimi pretvorniki.

Največji vir izpustov energetskega izvora je proizvodnja električne energije in toplote z 41 % leta 2010. Drugi, zelo velik vir je promet s 33 %. Gospodinjstva in storitveni sektor skupaj prispevajo 14 %, industrija pa 12 %.

Promet predstavlja najbolj problematičen sektor, saj so bili izpusti leta 2010 za 158,4 % višji kot leta 1986. Povečanje je posledica porasta števila vozil, prevoženih kilometrov ter hitrosti, zmanjšanja deleža javnega prometa in prometa po železnicah, pomemben pa je tudi vpliv tranzitnega prometa (zlasti v letih po vstopu Slovenije v EU). V obdobju 2000-2008 je raba energije v prometu naraščala, zlasti izrazito med letoma 2005 in 2008. Leta 2008 so bili izpusti kar za 201,6 % višji kot leta 1986. Leta 2009 so se znižali za 13,3 %, leta 2010 pa še za 1,2 %. Po letu 2004 je gibanje izpustov v veliki meri krojil tranzitni promet skozi Slovenijo, povečanje katerega se je, kot posledica povečanja tranzitnih tokov, zlasti ob širitvah EU, in zaradi nižjih cen goriv glede na okoliške države, neposredno odrazilo na višjih količinah prodanih pogonskih goriv v državi. Ob tem je potrebno poudariti, da tranzitni promet ni edini krivec za višje izpuste, saj Slovenija v prometu ni izvajala ukrepov, ki so bili navedeni v operativnem programu zmanjševanja emisij toplogrednih plinov (MKO, 2012). Zmanjšanje izpustov leta 2009 je posledica gospodarske krize in tudi višjih cen pogonskih goriv v Sloveniji glede na ostale države. Leta 2010 so bile cene goriv prav tako višje kot v sosednjih državah, znižanje emisij pa je posledica višjega deleža biogoriv ob zelo podobni porabi energije kot leta 2009 (-0,3 %).

Izpusti iz proizvodnje električne energije in toplote so bili leta 2010 za 8,2 % nižji kot leta 1986 zaradi izboljšanja izkoristka termoelektrarn in zamenjave tekočih in trdnih goriv s plinastimi ter tudi sosežiga lesne biomase. Glede na leto 2009 so se emisije povečale za 2,0 %, kar je posledica višje proizvodnje električne energije v termoelektrarnah. Večjega prestrukturiranja dejavnosti oskrbe z električno energijo ni bilo.

Izpusti iz industrije in gradbeništva so se v obdobju 1986-2010 najbolj zmanjšali, za 56,9 %. Zmanjšanje je posledica prestrukturiranja industrije v začetku devetdesetih in zamenjave goriv: znižanje porabe tekočih in trdnih goriv ter rast porabe plinastih, ter gospodarske krize, ki je vplivala na rabo energije v letih 2009 in 2010. V obdobju 1986-2008 so se izpusti zmanjšali za 47,7 %, leta 2010 pa so bile glede na leto 2008 za 17,6 % nižje emisije. Rast izpustov v letih 2003-2006 je bila posledica večje proizvodnje v predelovalnih dejavnostih ob nespremenjeni strukturi gospodarstva – velik delež energetsko intenzivnih panog (proizvodnja cementa in apna, proizvodnja kovin in kovinskih izdelkov, papirna industrija, itd.) ter vzpona gradbeništva. Zmanjšanje izpustov leta 2007 je posledica strukturnih sprememb v industriji (zmanjšanje deleža energetsko intenzivnih panog v dodani vrednosti), izrazitega zmanjšanja intenzivnosti rabe energije ter tudi rasti rabe električne energije, v zadnji četrtini leta 2008 se je pričel čutiti vpliv gospodarske krize, zaradi česar je bila poraba energije v industriji leta 2008 nižja kot leto prej. Gospodarska kriza pa je še bolj vplivala na slabše poslovanje podjetij in s tem nižje izpuste v letih 2009 in 2010.

V sektorju druga področja (gospodinjstva in storitvene dejavnosti) so se v letu 2010 izpusti povečali za 1,9 %, kar je predvsem posledica hladnejše zime glede na predhodno leto. Po občutnem znižanju izpustov leta 2007 (19,1 %), so se naslednje leto povečali za enak odstotek (19,1 %), tako da so bili glede na leto 2006 nižji za 3,7 %. Leta 2009 so bili glede na leto prej nižji za 3,3 %. Glede na leto 1986 so bili izpusti leta 2010 nižji za 5,6 %. Izpusti sektorja se znižujejo od leta 1999 zaradi zniževanja rabe tekočih goriv, občutno zmanjšanje pa je bilo opazno v letih 2005 (8,6 %), 2006 (9,3 %) in zlasti 2007. Vzrokov za zmanjšanje izpustov je več: od visokih cen kurilnega olja, izboljšanja izolacij stavb, do zamenjave goriv itd., v letu 2007 pa je opazen tudi vpliv zamika nakupa kurilnega olja zaradi naraščajočih cen, ki je vplival na višjo porabo tekočih goriv v letu 2008. Cena kurilnega olja pomembno vpliva na porabo tega energenta, saj ima precejšen delež slovenskih gospodinjstev kombinirane kotle na trdna in tekoča goriva, pri katerih lahko hitro iz kurilnega olja preidejo na les.

Ministrstvo pristojno za okolje je za dosego Kjotskega cilja leta 2004 pripravilo prvi Operativni program zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov. Rast izpustov se v zadnjih letih kljub temu ni ustavila. Analiza izvajanja operativnega programa je pokazala, da je bilo izvajanje ukrepov nezadovoljivo in zato je bil leta 2009 sprejet nov Operativni program, ki vsebuje pregled ukrepov z jasnimi pristojnostmi po ministrstvih in roki za izvedbo ukrepov ter tudi nabor kazalcev po ukrepih, kar omogoča enostavnejše spremljanje izvajanja. Spremljanje izvajanja programa je bilo v letih 2010-2012 v pristojnosti službe vlade za podnebne spremembe, ki je pripravila tri poročila. Leta 2012 je bila služba ukinjena njene naloge pa je prevzelo Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. V zadnjem poročilu, ki analizira izvajanje v letu 2011 je prevladovala ocena delno zadovoljivo izvajanje ukrepov (15), nezadovoljivo oceno pa so prejeli štirje ukrepi med 24. Glede na predhodno poročilo se je za ena zmanjšalo število ukrepov, ki se izvaja zadovoljivo, in prav tako za ena povečalo število ukrepov, ki se izvajajo nezadovoljivo. Največ nezadovoljivo izvajanih ukrepov je na področju prometa (MKO, 2012).

Poleg ponorov bo na zmanjšanje izpustov TGP močno vplival sistem trgovanja s pravicami do izpustov TGP, ki ga je EU uvedla leta 2005 na podlagi Direktive 2003/87/ES. Trgovanje samo neposredno ne omogoča zmanjševanja izpustov, omogoča pa udeležencem, da ga dosežejo na stroškovno najugodnejši način. Eden od elementov sistema je podelitev brezplačnih pravic z državnimi načrti razdelitve emisijskih kuponov, kjer z določanjem višine podeljenih kuponov, države članice, zavezance EU-ETS spodbujajo k izvedbi ukrepov zmanjšanja izpustov TGP. Če zavezanec izpusti v zrak več kot ima brezplačnih kuponov, mora za presežek kupiti kupone na trgu emisijskih kuponov. Pri doseganju Kjotskega cilja se v izpustih upošteva količina podeljenih kuponov v obdobju 2008-2012, torej so izpusti zavezancev EU-ETS v Sloveniji omejeni na 8.299 kt CO₂ (MOP, 2007). Če zavezanci izpustijo več, se to šteje v emisijsko bilanco države, v kateri so bili dodatni kuponi kupljeni. Iz tega lahko izračunamo Kjotski cilj za vire, ki niso vključeni v EU-ETS, ki znaša 11.747 kt CO₂ ekv. Slovenija z uvedbo sistema EU-ETS na doseganje kjotskega cilja lahko vpliva samo z izvajanjem ukrepov, ki vplivajo na izpuste virov, ki niso vključeni v EU-ETS. Leta 2009 je bil sistem za trgovanje z izpusti spremenjen in razširjen na obdobje 2013-2020 (Evropska komisija, 2009a). V novem obdobju ne bo več razdelitvenih načrtov za pravice do izpustov po državah, temveč bodo pridobljene po enotnih pravilih EU na avkcijah ali z razdelitvijo brezplačnih pravic napravam, ki so podvrženi mednarodni konkurenci. Cilj države članice za leto 2020 se nanaša samo na emisije zunaj trgovanja z emisijami (EU, 2009).

Leta 2010 so izpusti virov, ki niso vključeni v EU-ETS, znašali 11.392 kt CO₂ ekv. To je 355 kt CO₂ ekv manj od cilja. Vsota odstopanj od cilja v letih 2008-2010 znaša 133 kt CO₂ ekv, kar je posledica zelo visokih emisij leta 2008. Daleč najpomembnejši sektor med viri, ki niso vključeni v EU-ETS, je promet, ki je leta 2010 predstavljal 46 % izpustov teh virov (Slika EN1-3). Sledijo neenergetski viri s 25 %, druga področja z 20 %, industrija s 6 % in transformacije s 3 %. Pri industriji in transformacijah je delež tako nizek, ker so viri, ki prispevajo večji del izpustov, vključeni v EU-ETS.

Z letom 2012 se zgodba o zmanjševanju izpustov TGP ne bo zaključila, ampak se bo okrepila, saj je EU za leto 2020 že sprejela ambiciozen cilj zmanjšanja izpustov TGP za 20 % glede na izhodiščne izpuste leta 2005. Cilj, 20 % zmanjšanje izpustov, je razdeljen na 21 % zmanjšanje izpustov zavezancev v sistemu EU-ETS (EU, 2009a) ter na cilje za države članice za vire zunaj ETS opredeljene v Odločbi 2009/406/ES (EU, 2009). Za Slovenijo je cilj po odločbi manj kot 4-odstotno povečanje izpustov preostalih virov glede na leto 2005 (EU, 2009). Kljub temu, da mednarodni dogovor še ni sprejet, EU ni opustila možnosti za 30 % znižanje izpustov. V razpravi je tudi možnost, da se EU za cilj 30 % znižanja izpustov odloči enostransko, brez mednarodnega dogovora in sicer zaradi ekonomskih prednosti zgodnje implementacije ukrepov. Poleg tega je v letu 2011 Evropska komisija objavila načrt za doseganje nizkoogljičnega gospodarstva do leta 2050, kar pomeni, da se bodo izpusti do tega leta znižali za 80-95 % v EU kot celoti (Evropska komisija, 2011).

Emisije virov, ki niso vključeni v EU-ETS, so bile leta 2010 glede na leto 2005 nižje za 2 %.