Kazalec prikazuje pretekle izpuste toplogrednih plinov (ogljikovega dioksida (CO₂), metana (CH₄), didušikovega oksida (N₂O) in F-plinov). Razdeljeni so na izpuste neenergetskega izvora in izpuste energetskega izvora, ki so podrobneje analizirani. Kazalec prikazuje tudi ciljne izpuste po Kjotskem protokolu v obdobju 2008-2012.

Izpusti energetskega izvora so posledica izgorevanja goriv v proizvodnji električne energije in toplote, predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu, prometu ter gospodinjstvih in storitvah[1]. Poleg teh so upoštevani tudi izpusti, ki ne nastajajo neposredno zaradi izgorevanja goriv, so pa z energijo povezani in sicer t.i. ubežne emisije, ki nastajajo pri pridobivanju premoga (premogovniki), transportu in distribuciji zemeljskega plina ter razžveplanju dimnih plinov iz termoelektrarn.

Raba energije je največji vir izpustov toplogrednih plinov, leta 2011 je prispevala 82,4 % vseh izpustov v Sloveniji. V obdobju 1986-1992 so se izpusti toplogrednih plinov energetskega izvora zmanjševali, temu je sledilo, če zanemarimo zmanjšanje po vrhu sredi devetdesetih zaradi bencinskega turizma, dolgo obdobje naraščanja. Posledica tega je, da so bili izpusti leta 2008 kar 9,2 % višji kot leta 1986. Leta 2009 so se občutno zmanjšali, kar lahko v daleč največji meri pripišemo gospodarski krizi, saj so se zlasti zmanjšali izpusti iz prometa ter predelovalnih dejavnosti in gradbeništva. Glede na leto 1986 so bili leta 2009 nižji za 0,5 %, glede na leto prej pa za 9,2 %. Po letu 2009 so izpusti znova nekoliko narasli in znova dosegli raven iz leta 1986. Izpusti iz ne-energetskih virov so se v obdobju 1986-2011 zmanjšali za 20,3 %, kar je vplivalo na to, da so se skupni izpusti zmanjšali za 4,2 % glede na izhodiščno leto.

V izpustih toplogrednih plinov energetskega izvora za leto 2011 ima največji delež CO₂ (96,5%), katerega glavni vir je proizvodnja električne energije in toplote, sledi promet. CH₄ predstavlja 2,6 %, glavni vir je rudarstvo. N₂O prispeva 0,9 %, glavni vir je promet, sledita pa mu izgorevanje premoga v termoelektrarnah in lesa v gospodinjstvih. Izpusti CO₂ so se v obdobju 1986-2011 povečali za 1,2 %, izpusti CH₄ in N₂O pa so se zmanjšali za 31,1 % oz. 14,7 %. Povečanje izpustov CO₂ je predvsem posledica povečanja izpustov iz prometa, ki pa je bil delno kompenziran z izrazitim zmanjšanjem izpustov iz industrije in gradbeništva. Izpusti CH₄ so se zmanjšali zaradi manjšega izkopa premoga v obeh še delujočih premogovnikih (Velenje in Trbovlje) ter zaprtju ostalih štirih, ki so delovali v letu 1986. izpusti N₂O so nižji kljub večjemu številu avtomobilov s katalitičnim pretvornikom, ki vpliva na porast specifičnih emisij N₂O, zaradi opuščanja rabe trdnih goriv in zmanjšanja rabe tekočih goriv v traktorjih.

Največji vir izpustov energetskega izvora je proizvodnja električne energije in toplote z 41,8 % leta 2011. Drugi, zelo velik vir je promet s 35,5 %. Gospodinjstva in storitveni sektor skupaj prispevajo 12,2 %, industrija pa 10,6 %.

Promet predstavlja najbolj problematičen sektor, saj so se izpusti v obdobju 1986-2011 povečali za 181,4 % (povprečna letna rast 7,3 %). Povečanje je posledica porasta števila vozil, prevoženih kilometrov ter hitrosti, zmanjšanja deleža javnega prometa in prometa po železnicah, pomemben pa je tudi vpliv tranzitnega prometa (zlasti v letih po vstopu Slovenije v EU). V obdobju 2000-2008 je raba energije v prometu naraščala, zlasti izrazito med letoma 2005 in 2008. Leta 2008 so bili izpusti kar za 204,1 % višji kot leta 1986 (več kot trikrat višji). Leta 2009 so se zaradi ekonomske krize in zmanjšanja tovornega prometa ter zvišanja cene pogonskih goriv znižali za 13,5 %, ostali približno enaki v letu 2010, v letu 2011 pa znova porasli za 8,2 %. Po letu 2004 je gibanje izpustov v veliki meri krojil tranzitni promet skozi Slovenijo, povečanje katerega se je, kot posledica povečanja tranzitnih tokov, zlasti ob širitvah EU, in zaradi nižjih cen goriv glede na okoliške države, neposredno odrazilo na višjih količinah prodanih pogonskih goriv v državi. Ob tem je potrebno poudariti, da tranzitni promet ni edini krivec za višje izpuste, saj Slovenija v prometu ni izvajala ukrepov, ki so bili navedeni v Operativnem programu zmanjševanja emisij toplogrednih plinov (SVPS, 2011).

Izpusti iz proizvodnje električne energije in toplote beležijo precejšnja letna nihanja, kar je predvsem posledica spreminjanja hidroloških razmer in s tem deleža elektrike, proizvedene v hidroelektrarnah. Kljub porastu električne energije proizvedene v termoelektrarnah so bili izpusti v letu 2011 celo nekoliko nižji, kot leta 1986 (-0,2 %). Vzrok za to je v izboljšanju izkoristka termoelektrarn in v delni zamenjavi tekočih in trdnih goriv s plinastimi. Večjega prestrukturiranja dejavnosti oskrbe z električno energijo ni bilo.

Izpusti iz industrije in gradbeništva so se v obdobju 1986-2011 močno zmanjšali, kar za 61,3 %. Zmanjšanje je posledica prestrukturiranja industrije v začetku devetdesetih in zamenjave goriv: znižanje porabe tekočih in trdnih goriv ter rast porabe plinastih. V obdobju 2000-2011 so se izpusti zmanjšali za 24,9 %. V začetku obdobja ni bilo jasnega trenda izpustov, v letih 2003-2006 pa so naraščali s povprečno letno stopnjo 6,7 %. V zadnjih letih so se izpusti zmanjševali, tako da so bili leta 2011 za 34,3 % nižji kot leta 2006. Rast v letih 2003-2006 je posledica večje proizvodnje v predelovalnih dejavnostih ob nespremenjeni strukturi gospodarstva – velik delež energetsko intenzivnih panog (proizvodnja cementa in apna, proizvodnja kovin in kovinskih izdelkov, papirna industrija, itd.) ter vzpona gradbeništva. Zmanjšanje izpustov leta 2007 je posledica strukturnih sprememb v industriji (zmanjšanje deleža energetsko intenzivnih panog v dodani vrednosti), izrazitega zmanjšanja intenzivnosti rabe energije ter tudi rasti rabe električne energije, v zadnji četrtini leta 2008 se je pričel čutiti vpliv gospodarske krize, zaradi česar je bila poraba energije v industriji leta 2008 nižja kot leto prej. Gospodarska kriza pa je še bolj vplivala na slabše poslovanje podjetij in s tem nižje izpuste v letih 2009-2011.

V sektorju druga področja (gospodinjstva in storitvene dejavnosti) so bili izpusti leta 2011 za 18,8 % nižji kot v letu 1986. %. Izpusti sektorja se znižujejo od leta 1999 zaradi zniževanja rabe tekočih goriv, občutno zmanjšanje pa je bilo opazno v letih 2005 (-8,9 %), 2006 (-8,7 %) in zlasti 2007 (-18,9 %). Vzrokov za zmanjšanje izpustov je več: od visokih cen kurilnega olja, izboljšanja izolacij stavb, do zamenjave goriv itd., v letu 2007 pa je poleg zelo tople zime opazen tudi vpliv zamika nakupa kurilnega olja zaradi naraščajočih cen, ki je vplival na višjo porabo[1] tekočih goriv v letu 2008, ko so izpusti znova močno narasli (18,9%). Cena kurilnega olja pomembno vpliva na porabo tega energenta, saj ima precejšen delež slovenskih gospodinjstev kombinirane kotle na trdna in tekoča goriva, pri katerih lahko hitro iz kurilnega olja preidejo na les. Izpusti so se nato znova znižali v letu 2009 za -4 %, izraziteje pa v letu 2011 (-12,2 %), kar je predvsem posledica toplejše zime.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (MKO) je za dosego Kjotskega cilja leta 2004 pripravilo prvi Operativni program zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov. Rast izpustov se v zadnjih letih kljub temu ni ustavila. Analiza izvajanja operativnega programa je pokazala, da je bilo izvajanje ukrepov nezadovoljivo in zato je bil leta 2009 sprejet nov Operativni program, ki vsebuje pregled ukrepov z jasnimi pristojnostmi po ministrstvih in roki za izvedbo ukrepov ter tudi nabor kazalcev po ukrepih, kar bo omogočilo enostavnejše spremljanje izvajanja. Spremljanje izvajanja programa je bilo v letih 2010-2012 v pristojnosti službe vlade za podnebne spremembe, ki je pripravila dve poročili. V zadnjem poročilu je prevladovala ocena delno zadovoljivo izvajanje ukrepov (15), nezadovoljivo oceno pa so prejeli trije ukrepi med 24 (SVPS, 2011).

Poleg ponorov bo na zmanjšanje izpustov TGP najbolj vplival sistem trgovanja s pravicami do izpustov TGP, ki ga je EU uvedla leta 2005 na podlagi Direktive 2003/87/ES. Trgovanje samo neposredno ne omogoča zmanjševanja izpustov, omogoča pa udeležencem, da ga dosežejo na stroškovno najugodnejši način. Eden od elementov sistema je podelitev brezplačnih pravic z državnimi načrti razdelitve emisijskih kuponov, kjer z določanjem višine podeljenih kuponov, države članice, zavezance EU-ETS spodbujajo k izvedbi ukrepov zmanjšanja izpustov TGP. Če zavezanec spusti v zrak več kot ima brezplačnih kuponov, mora za presežek kupiti kupone na trgu emisijskih kuponov. Pri doseganju Kjotskega cilja se v izpustih upošteva količina podeljenih kuponov v obdobju 2008-2012, torej so izpusti zavezancev EU-ETS v Sloveniji omejeni na 8.299 kt CO₂ (MOP, 2007). Če zavezanci izpustijo več, se to šteje v emisijsko bilanco države, v kateri so bili dodatni kuponi kupljeni. Iz tega lahko izračunamo Kjotski cilj za vire, ki niso vključeni v EU-ETS, ki znaša 11.747 kt CO₂ ekv. Slovenija z uvedbo sistema EU-ETS na doseganje kjotskega cilja lahko vpliva samo z izvajanjem ukrepov, ki vplivajo na izpuste virov, ki niso vključeni v EU-ETS. Leta 2009 je bil sistem za trgovanje z izpusti spremenjen in razširjen na obdobje 2013-2027 (Evropska komisija, 2009a). V novem obdobju ne bo več razdelitvenih načrtov za pravice do izpustov po državah, temveč bodo pridobljene po enotnih pravilih EU na avkcijah ali z razdelitvijo brezplačnih pravic napravam, ki so podvržene mednarodni konkurenci. Cilj države članice se nanaša samo na emisije zunaj trgovanja z emisijami (EU, 2009).

Leta 2011 so izpusti virov, ki niso vključeni v EU-ETS, znašali 11.515 kt CO₂ ekv. To je 232 kt CO₂ ekv manj od cilja. V celotnem obdobju 2008-2011 pa so skupni izpusti za 215 kt CO₂ ekv nižji od cilja. Daleč najpomembnejši sektor med viri, ki niso vključeni v EU-ETS, je promet, ki je leta 2011 predstavljal 49,5 % izpustov teh virov (Slika 3). Sledijo neenergetski viri s 25,3 %, druga področja s 17 %, industrija s 4,9 % in transformacije s 3,3 %. Pri industriji in transformacijah je delež tako nizek, ker so viri, ki prispevajo večji del izpustov vključeni v EU-ETS.

Z letom 2012 se zgodba o zmanjševanju izpustov TGP ne bo zaključila, ampak se bo okrepila, saj je EU za leto 2020 že sprejela ambiciozen cilj zmanjšanja izpustov TGP za 20 % glede na izhodiščne izpuste leta 2005. Cilj, 20 % zmanjšanje izpustov, je razdeljen na 21 % zmanjšanje izpustov zavezancev v sistemu EU-ETS (EU, 2009a) ter na cilje za države članice za vire zunaj ETS opredeljene v Odločbi 2009/406/ES (EU, 2009). Za Slovenijo je cilj po odločbi manj kot 4-odstotno povečanje izpustov preostalih virov glede na leto 2005 (EU, 2009). Kljub temu, da mednarodni dogovor še ni sprejet, EU ni opustila možnosti za 30 % znižanje izpustov. V razpravi je tudi možnost, da se EU za cilj 30 % znižanja izpustov odloči enostransko, brez mednarodnega dogovora in sicer zaradi ekonomskih prednosti zgodnje implementacije ukrepov. Poleg tega je v letu 2011 Evropska komisija objavila načrt za doseganje nizkoogljičnega gospodarstva do leta 2050, kar pomeni, da se bodo izpusti do tega leta znižali za 80-95 % v EU kot celoti (Evropska komisija, 2011).

[1]Statistika spremlja prodajo goriv.