S kazalcem zunanjih stroškov proizvodnje električne energije ocenjujemo velikost stroškov, glede na nivo okoljskih in energetskih davkov pa ocenjujemo v kolikšni meri končne cene energije odražajo okoljske stroške. Zunanji stroški nastajajo v proizvodnih procesih kot negativni učinki, ki vplivajo na ekonomske, družbene in okoljske sisteme. V praksi obstaja več načinov in metodologij izračuna zunanjih stroškov proizvodnje električne energije. Med seboj se razlikujejo po načinu ocenjevanja, glede definicije in nabora okoljskih in drugih vplivov, ocene specifičnih stroškovnih vplivov idr. V literaturi se za »zunanje stroške« uporablja tudi izraz »eksterni stroški« ali »družbeni mejni stroški«.

Proizvodnja električne energije ima velik vpliv na okolje in zdravje ljudi, vpliv pa se razlikuje glede na način in lokacijo proizvodnje električne energije. Cene električne energije v večini primerov ne vključujejo škode, povzročene s proizvodnjo električne energije, zato nastajajo zunanji stroški električne energije.

Iz izračunov zunanjih stroškov proizvodnje električne energije je razvidno, da so se zunanji stroški proizvodnje v obdobju od 1990 do 2007, kljub večanju proizvodnje električne energije, precej zmanjšali. Ocenjeno je, da so v Sloveniji v letu 2007 zunanji stroški proizvodnje električne energije znašali od 2,6 do 7,1 cent €/kWh, kar je več kot znašajo ti stroški v povprečju v EU-25 v letu 2004 (1,8 - 6,0 €centov/kWh). Zunanji stroški v Sloveniji so višji zaradi velikega deleža proizvedene električne energije iz premoga.

Višino zunanjih stroškov proizvodnje električne energije v Sloveniji v največji meri določajo izpusti SO₂, NO_x in VOC, ki vplivajo na zdravje ljudi in ekosisteme, kar posredno vpliva na večje izdatke v zdravstvu in kmetijstvu, ki jih nosi celotna družba. Tudi škoda, ki jo povzročajo izpusti toplogrednih plinov, ima v Sloveniji precejšno težo. Vendar je pri oceni vpliva izpustov toplogrednih plinov potrebna precejšnja previdnost, saj je zaradi negotovosti glede spremembe podnebja pri tej oceni najbolj vprašljiva verjetnost vpliva, kot tudi ocena tega vpliva z etičnega in ekonomskega vidika.

Skupni zunanji stroški v Sloveniji proizvedene električne energije so odvisni od več dejavnikov: strukture virov proizvodnje električne energije, učinkovitosti proizvodnje električne energije ter od lokacije proizvodnih enot. V Sloveniji se ena tretjina električne energije proizvede iz premoga, učinkovitost proizvodnje električne energije v termoelektrarnah pa je manj učinkovita kot v primerljivih enotah v EU, poleg tega so proizvodne enote locirane v neposredni bližini urbanih naselij.

Gledano po posameznih virih energije, ima proizvodnja električne energije iz premoga in tekočih goriv največje zunanje stroške. Ocenjuje se, da so v letu 2007 zunanji stroški proizvodnje iz premoga znašali od 4,6 do 16,2 cent €/kWh, zunanji stroški proizvodnje iz tekočih goriv (kurilno olje, mazut, utekočinjen naftni plin) pa od 3,9 do 13,4 cent €/kWh. Pri proizvodnji električne energije iz zemeljskega plina so zunanji stroški ocenjeni na 2,9 do 10,4 cent €/kWh, pri jedrski energiji 2,2 cent €/kWh, pri obnovljivih virih energije pa do 0,1 cent €/kWh. Zunanji stroški proizvodnje električne energije so se, glede na leto 1990, zmanjšali pri vseh tehnologijah. Največji napredek je bil dosežen pri premogu, predvsem zaradi razžveplanja dimnih plinov v TEŠ in TET, medtem ko zamenjava med gorivi na zmanjševanje zunanjih stroškov nima izrazitega vpliva.

V Sloveniji internalizacija zunanjih stroškov ni izvedena v popolnosti zaradi številnih nasprotnih si interesov, negotovosti in izvedbenih problemov. V Sloveniji se s trošarino ali okoljsko dajatvijo zbrana sredstva še vedno ne namenjajo za preprečevanje ali sanacijo zunanjih vplivov. Izvaja pa se tudi nasprotna, spodbujevalna cenovna politika, z manjšo fiskalno internalizacijo (obdavčenjem) ali celo s subvencijami nekaterih oblik energije (glej EN22, Subvencije v energetiki).

Internalizacija zunanjih stroškov velja za tržni mehanizem, s katerim lahko omejujemo okoljske in prostorske vplive. Za internalizacijo je potrebno denarno ovrednotiti zunanje vplive in na ustrezen način te zunanje stroške vključiti v obračun. Načeli 'onesnaževalec plača' in 'internalizacija zunanjih stroškov' pa nista vedno izvedljivi, zlasti v primerih, ko poleg protislovja gospodarnosti in okoljskih vplivov nastopajo še vprašanje strateške zanesljivosti oskrbe in socialno-politični vidiki (npr. opuščanje domačega premoga v primeru RTH, prednostno dispečiranje itd.). Zato je bil v teh primerih v Sloveniji izbran drugi najboljši pristop v smislu ekonomske teorije, t.j. finančne spodbude obnovljivim virom in tehnologijam, ki zmanjšujejo negativne okoljske vplive.

Električna energija do nedavnega ni bila posebej obdavčena, edina davčna obremenitev za gospodinjstva je predstavljal davek na dodano vrednost. Z letom 2007 je uvedena trošarina na električno energijo v višini 1 €/MWh za gospodinjske uporabnike oz 0,5 €/MWh za poslovno rabo. Na podlagi podatkov o cenah električne energije za gospodinjstva je davčna obremenitev iz naslova davka na dodano vrednost v letu 2007 znašala 1,4 centa €/kWh, z upoštevanjem trošarine pa 1,5 cent €/kWh. S takšno ravnijo davkov je zagotovljena le delna internalizacija zunanjih stroškov električne energije, ki so v letu 2007 znašali od 2,6 do 7,1 cent €/kWh. Z uvedbo trošarine na električno energijo je bil storjen prvi korak k večji internalizaciji, vendar raven trošarine ostaja premajhna, da bi cene električne energije bolje odražale zunanje stroške proizvodnje električne energije.