KAZALCI OKOLJA

Ključno sporočilo
Good

Vrednosti biokemijske potrebe po kisiku, ki je ponavadi kazalec organskega onesnaženja, so se v Sloveniji po letu 2005 občutno znižale. Povprečne vsebnosti nitrata, ortofosfata in amonija, ki so nekoliko nad vrednostmi naravnega ozadja, pa v opazovanem obdobju ne kažejo pomembnih sprememb.


Organsko onesnaženje rek prikazujemo kot povprečno letno vrednost vsebnosti hranil – nitratov in ortofosfatov v vzorcih, odvzetih v okviru rednega spremljanja kakovosti površinskih voda. Povprečne vrednosti so primerjane z vrednostmi ozadja oziroma domnevnimi naravnimi vrednostmi. Naravne vrednosti vsebnosti fosforja in dušika so odvisne predvsem od geološke sestave in tipa prsti v porečju. Tudi povečana vsebnost amonija je posledica organskega onesnaženja vodotoka, ki ga povzročajo komunalne in industrijske odpadne vode ter izpiranje s kmetijskih površin. Vnos velike količine hranil v vode lahko vodi do evtrofikacije oziroma cvetenja. Pojav povzroči ekološke spremembe, ki se kažejo v zmanjšanju števila rastlinskih in živalskih vrst, poleg tega ima negativne posledice tudi na rabo vode.

Samočistilna sposobnost rek izraža količino organske mase, ki se s pomočjo mikroorganizmov v vodi razgradi v anorgansko snov. Grobo merilo za samočistilno sposobnost vodotoka je biokemijska potreba po kisiku (BPK5), ki je ob organskem onesnaženju navadno povečana.


Grafi

Slika VD10-1: Povprečne letne vsebnosti nitrata v rekah (mg N/l) (okvirna vrednost za naravno stanje je 1 mg N/l)
Viri:

Enotna zbirka podatkov monitoringa kakovosti voda, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2011

Prikaži podatke
1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007
nitrat mg N/l 1.2 1.3 1.1 1.1 1.2 1.3 1.3 1.3 1.4 1.4
2008 2009
nitrat mg N/l 1.2 1.4
Slika VD10-2: Povprečne letne vsebnosti ortofosfata v rekah (µg P/l) (okvirna vrednost za naravno stanje je 10 µg P/l)
Viri:

Enotna zbirka podatkov monitoringa kakovosti voda, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2011

Prikaži podatke
1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007
ortofosfat mikro g P/l 59.3 47.8 56.9 55.1 46.8 68.4 47.4 44.9 53.9 70.2
2008 2009
ortofosfat mikro g P/l 31.5 34.3
Slika VD10-3: Povprečne letne vsebnosti amonija (µg N/l) (okvirna vrednost za naravno stanje je 15 µg N/l)
Viri:

Enotna zbirka podatkov monitoringa kakovosti voda, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2011

Prikaži podatke
1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007
amonij mikro g N/l 355.3 191.8 262.8 215.5 244.5 332 205.9 187.7 186.9 233.6
2008 2009
amonij mikro g N/l 94.7 180.6
Slika VD10-4: Povprečne letne vrednosti biokemijske potrebe po kisiku – BPK5 (mg O2/l)
Viri:

Enotna zbirka podatkov monitoringa kakovosti voda, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2011

Prikaži podatke
1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007
BPK5 mg O2/l 2.7 2.8 2.8 3.8 2.9 3.6 2.6 3 1.4 1.5
2008 2009
BPK5 mg O2/l 0.9 1.2

Cilji

Dobro stanje voda do leta 2015.


Onesnaženje z dušikovimi spojinami je v veliki večini posledica spiranja s kmetijskih površin, vendar tudi izpusti iz industrijskih obratov lahko predstavljajo velik delež. Za onesnaženje s fosforjem so najpogostejši vzrok odpadne vode iz industrije in odplake iz gospodinjstev. Statistično pomembnega trenda vsebnosti nitrata v danem obdobju ni opaziti. Vrednosti so nekoliko nad ozadjem, ki je naveden za večino evropskih rek (po podatkih EEA je ta meja 1 mg N/l). Tudi pri vsebnosti ortofosfata v letih od 1998 do 2009 ni opaziti statistično pomembnega trenda. Vsebnosti ortofosfata presegajo vrednosti ozadja, navedenega za večino evropskih rek (10 µg P/l).

Amonij v vodnem okolju vstopa v oksidacijski proces in se oksidira do oksidiranih dušikovih oblik, predvsem nitrata. Sama oksidacija vpliva tudi na kisikove razmere v vodi, kar dodatno poslabša kakovostno stanje. V nekaterih okoliščinah (kombinacija temperature vode, slanosti in pH-vrednosti) amonij lahko preide v plinasto obliko amoniak, ki je za vodne organizme strupen že v manjših količinah. Statistično značilnega trenda za podano obdobje ni mogoče določiti.

Visoka vrednost biokemijske potrebe po kisiku je ponavadi posledica organskega onesnaženja, ki ga povzročajo izpusti komunalnih in industrijskih odpadnih voda ter spiranje s kmetijskih površin. Posledice visokih vrednosti biokemijske potrebe po kisiku se kažejo v poslabšanju kemijske in biološke kakovosti vode, pa tudi v upadanju biološke raznovrstnosti vodne združbe in slabši mikrobiološki kakovosti vode. Po letu 2005 so vrednosti občutno padle. Znižanje vrednosti biokemijske potrebe po kisiku je posledica izboljšanja obdelave odpadnih voda in opuščanja industrije, ki močno onesnažuje vodotoke z odpadnimi vodami.


Metodologija

Podatki za Slovenijo:

Cilji so povzeti po: Okvirna direktiva o vodah, (2000/60/ES)

Izvorna baza podatkov oz. vir: Baza podatkov državnega monitoringa kakovosti voda

Skrbnik podatkov: Agencija RS za okolje (Urad za hidrologijo in stanje okolja, Sektor za kakovost voda)

Datum zajema podatkov za kazalec: januar 2011

Metodologija in pogostnost zbiranja podatkov za kazalec:
Monitoring kakovosti površinskih vodotokov izvaja Agencija Republike Slovenije za okolje v skladu z letnim programom monitoringa kakovosti površinskih voda. V mrežo je vključeno okoli 90 merilnih mest na leto. Programi monitoringa se pripravljajo na letni osnovi v skladu z veljavno zakonodajo, število analiz na posameznih merilnih mestih pa je od 2- do 24-krat na leto. V obdelavah so prikazane povprečne letne vrednosti koncentracij nitrata, ortofosfata, vsebnosti amonija in biokemijske potrebe po kisiku. Vsebnosti pod mejo detekcije so v izračunih nadomeščene z 0 (nič). Med kisikovimi razmerami je biokemijska potreba po kisiku (BPK5) eden od ključnih parametrov. Za ugotavljanje biokemijske potrebe po kisiku se uporablja preiskus, pri katerem določimo vsebnost raztopljenega kisika, sledi inkubacija vzorca v popolni temi pet dni pri 20 °C in nato ponovna določitev raztopljenega kisika. Razlika med začetno in končno vrednostjo je vrednost biokemijske potrebe po kisiku.