Kazalec prikazuje obremenitev rek s hranili in organskimi snovmi zaradi človekove dejavnosti. Za prikaz hranil sta kot relevantna parametra izbrana nitrat in ortofosfat, kot parametra organske obremenitve pa sta izbrana biokemijska potreba po kisiku in amonij. Parametri so analizirani v vzorcih vode, odvzetih v okviru rednega spremljanja kakovosti površinskih voda.

Nitrat in ortofosfat sta glavni hranili potrebni za rast alg, mahov in višjih vodnih rastlin v celinskih vodah. V neobremenjenih rekah sta nitrat in ortofosfat prisotna v nizkih koncentracijah, ki so odvisne predvsem od geološke sestave in tipa prsti v porečju (t. i. naravno ozadje). Naravno ozadje za nitrat se v slovenskih rekah giba med 0,2 in 0,9 mg NO₃-N/L (Vrednotenje ekološkega stanja površinskih voda s splošnimi fizikalno-kemijskimi elementi, 2009) ter za ortofosfat med 0,002 in 0,008 mg PO₄-P/L (Štupnikar, Urbanič, 2013), odvisno od ekološkega tipa vodotoka. Koncentracije nitrata in ortofosfata v vodi, ki so višje od naravnega ozadja, so posledica človekove dejavnosti, v glavnem kmetijstva ter odvajanja komunalnih in industrijskih odpadnih voda v reke. Presežki hranil v rekah lahko vodijo v okrnitev normalnega delovanja ekosistema, zmanjšano biodiverziteto ter evtrofikacijo, ki je problematična predvsem v stoječih in počasi tekočih vodah. Visoke vsebnosti nitrata pomenijo tveganje tudi za kakovost virov pitne vode, ki pri vsebnosti nitrata nad 10 mg NO₃-N/L (50 mg NO₃/L) za rabo ni več ustrezna (Uradni list RS, št. 19/04, 35/04, 26/06, 92/06, 25/09, 74/15 in 51/17).

Biokemijska potreba po kisiku (BPK) in amonij sta glavna pokazatelja obremenitve rek z organskimi snovmi.  Njuna vsebnost je navadno povečana zaradi izpustov komunalnih in industrijskih odpadnih voda ter spiranja s kmetijskih površin. BPK nam pove, koliko kisika (v mg O₂/L) potrebujejo mikroorganizmi za razkroj organskih snovi v vodi. Navadno se podaja kot BPK₅, ki pomeni porabo kisika v času petdnevne inkubacije vzorca. Vrednosti naravnega ozadja za BPK₅ se za slovenske reke gibajo med <1 do 1,4 mg O₂/L (Vrednotenje ekološkega stanja površinskih voda s splošnimi fizikalno-kemijskimi elementi, 2009).Tudi amonij v vodnem okolju predstavlja povečano potrebo po kisiku, saj se v procesu nitrifikacije oksidira do nitrita in končnega nitrata, s čimer prispeva tudi k procesu evtrofikacije. Nitrit je za vodne organizme strupen že v manjših količinah, prav tako kot amonijak, ki se v določenih pogojih tvori iz amonija (kombinacija temperature vode, slanosti in pH-vrednosti). Amonij predstavlja tveganje tudi za kakovost virov pitne vode, vrednost naravnega ozadja se za amonij giba med 0,008 in 0,05 mg NH₄-N/L (Knehtl, Debeljak, 2021).

Vrednosti nitrata so v opazovanem obdobju, razen v porečju Mure, le nekoliko nad naravnim ozadjem, ki je za slovenske reke ocenjeno med 0,2 in 0,9 mg NO₃-N/L, odvisno od ekološkega tipa vodotoka. Znaten dvig vsebnosti nitrata v porečju Mure od leta 2005 naprej je na podatkih posameznih vzorčnih mest opazen kot porast letnih povprečij koncentracij nitrata na večini mest na Muri in njenih pritokih: Ledavi s pritoki, Kučnici in Ščavnici. Razlika med porečji je opazna tudi pri ortofosfatu, ki je v Soči in jadranskih rekah v opazovanem obdobju v okvirih naravnega ozadja 0,008 mg PO₄-P/L, v rekah donavskega povodja pa je precej nad naravnim ozadjem. Bogatenje voda z dušikom in fosforjem je večinoma posledica spiranja s kmetijskih površin, vir hranil pa so tudi komunalne in industrijske odplake. Med doprinosi posameznih virov obremenitev na podlagi podatkov monitoringa ne moremo ločevati.

Obremenitev rek z organskimi snovmi se je v obdobju od 1996 do 2006 precej zmanjšala, od 2006 naprej pa so izmerjene vrednosti BPK₅ blizu ali celo pod vrednostjo naravnega ozadja, ki se za slovenske reke giba med <1 do 1,4 mg O₂/L. Upad je bolj opazen v vzhodni kot v zahodni Sloveniji, kjer je bila obremenitev rek z organskimi snovmi tudi v preteklosti manjša. Glavni vir obremenjevanja rek z organskimi snovmi so navadno komunalne odpadne vode. Ker se stanje na področju odvajanja in čiščenja odpadnih voda v Sloveniji že več let izboljšuje, so opažene spremembe v parametrih organske obremenitve pričakovane. Kazalec VD02 Čiščenje odpadnih voda namreč kaže, da se od leta 2004 delež prebivalcev, katerih odpadne vode se čistijo na komunalnih in skupnih čistilnih napravah povečuje. Prav tako se povečuje tudi delež sekundarnega in terciarnega čiščenja odpadnih voda, ki odstrani pretežni del obremenitve z organskimi snovmi in del hranil. Vrednosti amonija so v vseh porečjih razen v porečju Soče in jadranskih rek še vedno nad naravnih ozadjem.