Fosfor je nepogrešljiv biogeni element, ki skupaj z drugimi okoljskimi dejavniki uravnava biološko produkcijo v jezerih zmernega pasu. Razpoložljiva
količina fosforja v jezeru ob pomanjkanju omejuje, sicer pa pospešuje primarno produkcijo. V primeru preobremenitve s hranili, predvsem s fosforjem prihaja
v jezerih do številnih biokemijskih procesov, ki jih zajamemo s skupnim pojmom evtrofikacija. Povprečna vsebnost celotnega fosforja v vodi je pomembnen
kazalec trofičnosti jezer.

Povečana vsebnost fosforja pospešuje produktivnost fitoplanktona v jezerih. Ta se lahko tako razmnoži,da vpliva na zmanjšano prosojnost jezera. Prosojnost,
ki jo merimo s posebno Secchijevo ploščo in izražamo kot Secchijevo globino, uporabljamo kot pomožni kazalec trofičnosti.

V Blejskem jezeru je pred začetkom delovanja natege (1980/81) in delno sanacijo kanalizacije (1985) povprečna letna koncentracija fosforja znašala
povprečno 73 μg P/L. V istem obdobju je povprečna letna prosojnost znašala samo 4,3 m. Takoj po začetku delovanju natege se je vsebnost fosforja začela
manjšati. V zadnjem desetletju znaša povprečno 12,6 μg P/L, prosojnost jezera pa je narasla na povprečno 6,7 m. V tem desetletnem obdobju je najnižja
povprečna letna koncentracija fosforja znašala 10, najvišja pa 16 μg P/L. Povprečna prosojnost jezera niha od 8,3 do 4,45 m, kar kaže, da je občasno vnos
fosforja v Blejsko jezero še vedno prevelik, posledica pa je povečana produkcija fitoplanktona.

Vsebnost fosforja se preverja le 4-krat letno, zato je stanje fitoplanktona relevantnejši pokazatelj trofičnosti. V skladu z zahtevami Vodne direktive
(2000/60/ES) je bilo ekološko stanje Blejskega jezera v obdobju od 2009 do 2014 ocenjeno kot zmerno.

Poleg Blejskega je Bohinjsko jezero edino večje (>0,5 km2) stalno naravno jezero v Sloveniji. Gre za oligotrofno, pretočno alpsko jezero, kjer so vplivi
človeka, zaradi pojezerja, ki obsega območje malo poseljenega visokogorskega krasa, razmeroma blagi. Povprečna vsebnost fosforja je še vedno nizka in ne
kaže izrazitega naraščanja. Prosojnost je bila v letu 2014 v primerjavi s prejšnjimi leti nekoliko manjša (8,8m),vendar gre le za sezonska nihanja, ki so
posledica vremenskih in hidroloških razmer in ne trend slabšanja. Tudi ekološko stanje Bohinjskega jezera je na osnovi stanja fitoplanktona ocenjeno kot
zelo dobro. Kljub temu, se moramo zavedati, da se ob stalnem naraščanju turizma pritiski na Bohinjsko jezero stopnjujejo. Preventivni ukrepi, ki
vključujejo premišljeno, sonaravno prostorsko načrtovanje in zmeren razvoj pojezerja so za stanje Bohinjskega jezera ključnega pomena.

V Sloveniji so s fosforjem najbolj obremenjeni zadrževalniki v severovzhodni Sloveniji, kar je posledica lege v območjih z intenzivno kmetijsko izrabo tal
in še vedno ne povsem urejeno komunalno infrastrukturo. S fosforjem sta najbolj obremenjeni obe Perniški jezeri ter Ledavsko in Gajševsko jezero, kjer
povprečna letna koncentracija fosforja večkrat presega 100 μg/L. Poleg intenzivnega kmetijstva v vseh zadrževalnikih, predstavlja velik delež obremenitve s
hranili in fosforjem tudi ntenzivna ribiška dejavnost, od krapolova, do ribogojstva. Ker je prehod iz intenzivnega k sonaravni rabi kmetijskih površin
dolgotrajen proces, o trendih upadanja fosforja tu ni mogoče govoriti. Nihanja v koncentraciji fosforja med posameznimi leti v zadrževalnikih so le
posledica specifičnih hidroloških in meteoroloških razmer ob vzorčenju. Tudi prosojnost teh zadrževalnikov je stalno nizka in redko preseže globino 1 m.
Poleg stalno visoke produkcije planktonskih alg in cianobakterij, na zmanjšano prosojnost vpliva občasno tudi velika količina suspendiranega materiala, ki
ga med hranjenjem dvigujejo ribe, oziroma veter, ki v plitvih zadrževalnikih večkrat premeša vso vodo od površine do dna.

Zadrževalniki v povodju Jadranskega morja, Klivnik in Molja v Brkinih v porečju reke Reke ter Vogršček v Vipavski dolini, so manj obremenjeni s fosforjem
kot štajerski in prekmurski. Vsi trije sodijo med mezotrofna, s hranili zmerno obremenjena vodna telesa, kjer je povprečna vsebnost fosforja med 12 in 20
µg/l. Tudi povprečna prosojnost teh zadrževalnikov je večja, med 2 in 3 m. Nihanja tako vsebnosti fosforja, kot tudi prosojnosti so posledica specifičnih
hidroloških in vremenskih razmer pred vzorčenjem.

Velenjsko in Družmirsko jezero sta umetni jezeri, ki sta nastali zaradi ugrezanja in zalitja opuščenih delov rudnika lignita v Velenju. Povprečna vsebnost
fosforja v Velenjskem jezeru je v letu 2013 znašala 60 μg/L, kar je nad povprečjem zadnjih 5 let. Kljub temu je produkcija fitoplanktona nižja od
pričakovane. Kljub visoki vsebnosti fosforja je zato prosojnost Velenjskega jezera razmeroma visoka. V letu 2014 je zanašala 5,6 m.

Vsebnost fosforja se v Družmirskemjezeru zelo spreminja. V letu 2010 je povprečna vsebnost fosforja znašala 50 μg/L, v letu 2011 in 2012, je bila za
polovico manjša, 23 μg/L. V letu 2013 je povprečna vsebnost fosforja znašala povprečno 12 μg/L, v letu 2014 pa je vsebniost fosforja narasla na povprečno
36,4 μg P/L Podobno kot v Velenjskem jezeru produkcijo fitoplanktona motijo onesnaževala in velika količina suspendiranega materiala, ki vpliva na manjšo
prosojnost . Povprečna prosojnost Družmerskega jezera je v letu 2014 znašala v povprečju 3,4m.

V letu 2014 so bili v program monitoringa jezer, ki je del državnega monitoringa površinskih voda vključeni še zadrževalniki Pernica 1, Pristava in
Medvedce v severovzhodni Sloveniji, Vogršček 1 v Vipavski dolini in Škalsko jezero, ki je sicer najmanjše, vendar prvo premogovniško jezero v Šaleški
dolini. Obremenjenost s fosforjem je po pričakovanje najvišja v vseh severovzhodnih zadrževalnikih, kjer je povprečna koncentracija fosforja znašala od 162
do 93 μg P/L. Tudi Vogršček 1 (35 μg P/L)in Škalsko jezero (43 μg P/L) sta s fosfati precej obremenjena in kažeta znatno stopnjo trofičnosti .