Kazalec prikazuje onesnaženje rek s hranili in organsko snovjo zaradi človekovih dejavnosti. Za prikaz hranil sta kot relevantna parametra izbrana nitrat in ortofosfat, kot parametra organske obremenitve pa biokemijska potreba po kisiku in amonij. Parametri so izmerjeni v vzorcih vode, odvzetih v okviru rednega spremljanja kakovosti površinskih voda.

Nitrat in ortofosfat sta glavni hranili potrebni za rast alg, mahov in vodnih rastlin v rekah in sta v neonesnaženih rekah prisotna v zelo nizkih koncentracijah, ki so odvisne predvsem od geološke sestave in tipa prsti v porečju (t. i. naravno ozadje). Vrednosti naravnega ozadja za nitrat so za slovenske vodotoke ocenjene med 0,2 in 0,9 mg NO₃-N/L, odvisno od tipa vodotoka (vir Vrednotenje ekološkega stanja površinskih voda s splošnimi fizikalno-kemijskimi elementi), vrednost naravnega ozadja za ortofosfat pa je povzeta po EEA in znaša 0,01 mg PO₄-P/L. Koncentracije nitrata in ortofosfata v vodi, ki so večje od naravnega ozadja, so posledica človekovih dejavnosti, v glavnem kmetijstva ter odvajanja komunalnih in industrijskih odpadnih voda v reke. Presežki hranil v rekah vodijo v okrnitev normalnega delovanja ekosistema, zmanjšano biodiverziteto ter evtrofikacijo, ki je problematična predvsem v stoječih ali počasi tekočih vodah. Visoke vsebnosti nitrata pomenijo tveganje tudi za kakovost virov pitne vode, ki pri vsebnosti nitrata nad 10 mg NO₃-N/L (50 mg NO₃/L) za rabo ni več ustrezna.

Biokemijska potreba po kisiku (BPK) in amonij sta glavna pokazatelja organskega onesnaženja vode. Vrednosti teh parametrov so navadno povečane zaradi izpustov komunalnih in industrijskih odpadnih voda, prav tako spiranja s kmetijskih površin. BPK nam pove, koliko kisika (v mg O₂/L) potrebujejo mikroorganizmi za razkroj organske snovi v vodi. Navadno se podaja kot BPK₅, ki pomeni porabo kisika v času petdnevne inkubacije vzorca. Vrednosti naravnega ozadja za BPK₅ za slovenske vodotoke znaša od <1 do 1,4 mg O₂/L (vir Vrednotenje ekološkega stanja površinskih voda s splošnimi fizikalno-kemijskimi elementi).Tudi amonij v vodnem okolju predstavlja povečano potrebo po kisiku, saj se v procesu nitrifikacije oksidira do nitrita in končnega nitrata, s čimer pa prispeva tudi k procesu evtrofikacije. Nitrit je za vodne organizme strupen že v manjših količinah, prav tako kot amonijak, ki v nekaterih okoliščinah (kombinacija temperature vode, slanosti in pH-vrednosti) nastaja iz amonija. Amonij predstavlja tveganje tudi za kakovost virov pitne vode, vrednost naravnega ozadja, povzeta po EEA, pa znaša 0,015 mg NH₄-N/L.

Vrednosti nitrata so v opazovanem obdobju razen v porečju Mure le nekoliko nad naravnim ozadjem, ki je za slovenske vodotoke ocenjeno med 0,2 in 0,9 mg NO₃-N/L, odvisno od tipa vodotoka. Znaten dvig vrednosti nitrata v porečju Mure od leta 2005 naprej je na podatkih posameznih vzorčnih mest opazen kot porast letnih povprečij koncentracij nitrata na večini mest na Muri in njenih pritokih, Ledavi s pritoki, Kučnici in Ščavnici. Razlika med porečji je opazna tudi pri ortofosfatu, ki je v Soči in jadranskih rekah v opazovanem obdobju v okvirih naravnega ozadja 0,01 mg PO₄-P/L, v rekah donavskega povodja pa precej nad naravnim ozadjem, pri čemer z nekoliko višjimi vrednostmi v zadnjih letih izstopa porečje Mure.

Trendi ugotovljeni za posamezna vzorčna mesta z daljšimi nizi podatkov kažejo, da so koncentracije nitrata in ortofosfata na približno tretjini vzorčnih mest v analizi že v območju naravnega ozadja, na približno 15 % vzorčnih mest pa upadajo. Na preostalih več kot 50 % vzorčnih mest ni možno pričakovati izboljšanja, saj analiza trendov ne kaže upadanja ali pa je ta celo pozitiven, torej vrednosti nitrata in ortofosfata po letih naraščajo. Bogatenje voda z dušikom in fosforjem je večinoma posledica spiranja s kmetijskih površin, vir hranil pa so tudi komunalne in industrijske odplake. Med doprinosi posameznih virov obremenitev na podlagi podatkov monitoringa ne moremo ločevati.

Organska obremenjenost rek se je v obdobju od 1996 do 2006 precej zmanjšala, od takrat pa so izmerjene vrednosti BPK₅ blizu ali celo pod vrednostjo naravnega ozadja, ki za slovenske vodotoke znaša od <1 do 1,4 mg O₂/L. Upad je večji v vzhodni Sloveniji kot v zahodni, kjer so bile obremenitve rek z organsko snovjo tudi v preteklosti manjše. Trendi ugotovljeni za posamezna vzorčna mesta z daljšimi nizi podatkov kažejo, da so vrednosti BPK₅ na skoraj 90 % vzorčnih mest v območju naravnega ozadja ali s padajočim trendom. Pri amoniju je delež mest v območju naravnega ozadja (0,015 mg NH₄-N/L) nižji od 20 %, na cca 40 % vzorčnih mest pa je opazen padajoč trend.

Glavni vir onesnaženja rek z organsko snovjo so navadno komunalne odpadne vode. Ker se stanje na področju odvajanja in čiščenja odpadnih voda v Sloveniji že več let izboljšuje, so opažene spremembe v parametrih organske obremenjenosti pričakovane. Kazalec VD02 Čiščenje odpadnih voda namreč kaže, da je od leta 2004 delež prebivalcev, katerih odpadne vode se čistijo na komunalnih in skupnih čistilnih napravah veliko večji, prav tako se povečuje tudi delež sekundarnega in terciarnega čiščenja odpadnih voda, ki odstrani pretežni del obremenitev z organskimi snovmi in del hranil.