Kazalec prikazuje skupno energetsko intenzivnost (Total Energy Intensity TEI), ki je izračunana kot količnik skupne rabe energije in bruto domačega proizvoda za posamezno koledarsko leto. Poraba energije na enoto BDP je eden ključnih kazalcev trajnostnega razvoja, ki v časovni dinamiki kaže uspešnost razhajanja rasti porabe energije od gospodarske rasti. Kazalec se zmanjšuje, če je rast BDP-ja večja od rasti rabe energije, pritiski na okolje pa se zmanjšujejo, če se raba energije zmanjšuje.

Energetska intenzivnost se manjša z izboljševanjem energetske učinkovitosti (SURS, 2009). Omogoča nam ovrednotiti porabo energije gospodarstva in njegovo energetsko učinkovitost. Izraža se v toe/mio EUR 2000 (porabljeno potrebno primarne energije merimo v tonah naftnih ekvivalentov, bruto domači proizvod države pa zaradi direktne primerljivosti z državami EU pretvorimo v stalne cene (v EUR) leta 2000).

Skupna raba energije je celotna raba energije v različnih oblikah: trdna, tekoča in plinasta goriva, jedrska energija, obnovljivi viri energije ter izvoz oziroma uvoz električne energije (neto uvoz električne energije).

Raba energije je največji vir pritiskov na okolje, po drugi strani pa je energija nujno potrebna za obstoj in razvoj človeštva. Zmanjšanje rabe energije bi lahko dosegli z zmanjšanjem aktivnosti, za katere je potrebna energija (znižanje števila potniških kilometrov, zmanjšanje potreb po ogrevanju, itd.) ali z izboljšanjem učinkovitosti rabe energije.

Leta 2008 je Slovenija za BDP v višini milijona EUR 2000 potrebovala 256 toe primarne energije. V letu 2007 se je v Sloveniji intenzivnost porabe energije znižala za 6,3 %, v letu 2008 pa povišala, za 2,1 %. Povečanje intenzivnosti rabe energije je bilo v obdobju od leta 1997 opaženo samo dvakrat, leta 2001 in 2008. Največje zmanjševanje je bilo prisotno v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja, po letu 2000 pa se je dinamika zmanjševanja umirila. Občutnejše zmanjševanje intenzivnosti je bilo spet zabeleženo v letih 2006 in 2007, trend leta 2008 pa predstavlja odmik od doseganja ciljev.

EU-25 je leta 2007 za BDP v višini milijona EUR 2000 potrebovala 165 toe primarne energije, kar je 3,7 % manj kot leta 2006. V Sloveniji smo torej enak proizvod ustvarili s približno 50 % večjo porabo energije kot v povprečju držav EU-25. V obdobju 1995-2007 se je intenzivnost v povprečju zmanjševala po 1,6 % letno, v zadnjih sedmih letih pa s stopnjo 1,4 %. V Slovenji se je v zadnjih dvanajstih letih zniževala s stopnjo 2,7, v zadnjih sedmih pa 2,4 %. Enako zmanjševanje kot v EU-25 je bilo v zadnjih sedmih letih opazno tudi v EU-15, medtem ko je v EU-10 povprečno letno zmanjševanje znašalo 3,0 %.

Intenzivnost slovenskega gospodarstva se je v opazovanem obdobju približala evropskemu (EU-25), vendar je bilo približevanje na začetku tretjega tisočletja občutno prepočasno, zadnji dve leti pa se je močno izboljšalo. Primerjava intenzivnosti leta 2007, izračunanih iz BDP v enotah standardne kupne moči pokaže, da je intenzivnost slovenskega gospodarstva za približno 12 % višja od EU-25. Velike razlike obstajajo tudi med državami članicami. Energetsko najbolj učinkovita država Irska porabi skoraj trikrat manj energije za enak BDP kot energetsko najmanj učinkovita Bolgarija. Slovenija sodi med energetsko bolj potratne države, problematično pa je tudi to, da je stopnja zmanjševanja glede na ostale energetsko bolj potratne države med nižjimi (Slika 2). Čeprav smo leta 1995 porabili še več kot 70 % in leta 2000 60 % več energije na enoto proizvoda kot v EU, v primerjavi z drugimi državami EU nismo toliko napredovali, saj so se v teh letih znižale tudi razlike (variabilnost) v energetski intenzivnosti med državami EU. Tako smo se po energetski intenzivnosti v letih 1995, 2000 in tudi 2007 uvrstili nad vse zahodnoevropske države, še višjo porabo od Slovenije pa so imele vse vzhodnoevropske države. Po uvrstitvi med evropskimi državami tako v zadnjih dvanajstih letih nismo naredili premika. (UMAR, 2010).

Visoko energetsko intenzivnost lahko v Sloveniji pripišemo razmeroma nizkemu BDP na prebivalca glede na povprečje EU ter visokemu deležu industrije v BDP in vplivu tranzitnega prometa. Slovenija je po rabi energije na prebivalca blizu povprečja EU-25 (v letu 2007 je zaostajala le za dobra 2 %). Podobno rabo ima na primer Irska, ki pa ima bistveno višji BDP na prebivalca od Slovenije in zato nižjo energetsko intenzivnost. V Sloveniji imamo med državami EU skoraj najvišji delež predelovalnih dejavnosti, med njimi pa tudi visok delež papirne, kemične, kovinske dejavnosti ter proizvodnje nekovinskih mineralnih izdelkov, torej dejavnosti, ki za svojo proizvodnjo porabijo nadpovprečno veliko energije. Omenjene štiri dejavnosti skupaj so v letu 2007 v Sloveniji ustvarile 30 % dodane vrednosti predelovalnih dejavnosti, njihov delež v porabi energije v predelovalnih dejavnostih pa je bil več kot dvakrat višji, 70,5-odstoten. Pomembno na visoko intenzivnost rabe primarne energije vpliva tudi proizvodnja električne energije in toplote v termoelektrarnah s slabim izkoristkom ter v jedrski elektrarni, kjer je statistično določen izkoristek 33 %.

Ponovno zvišanje energetske intenzivnosti v letu 2008 v Sloveniji je bilo posledica visoke rasti porabe energije v prometu, medtem ko je rast BDP zaradi začetka krize že opešala. V letu 2008 se je gospodarska rast v Sloveniji skozi vse leto upočasnjevala in bila v zadnjem četrtletju že negativna, v povprečju leta pa je bila 3,5-odstotna. Poraba primarne energije pa se je povečala bolj, za 5,6 %. Po podatkih SURS (ki zajema le domače prevoznike) se je namreč v zadnjem četrtletju 2008 obseg cestnega blagovnega prometa še močno zvišal (medletno za 17,2 %, na letni ravni za 18,4 %), prodaja dizelskega goriva v Sloveniji pa je v letu 2008 narasla kar za 23,1 %, kar je bila tudi posledica nižje ravni cen tega goriva kot v večini sosednjih držav. Cestni blagovni promet je tako največ prispeval k ponovnemu povečanju energetske intenzivnosti. Relativno visoka raba energije je bila tako posledica povečane rabe naftnih proizvodov za 16,2 % oz. 402 ktoe, zvišanja obsega rabe nuklearne energije za 10,1 % oz. 150 ktoe (leto brez rednega remonta), povišanja rabe hidroenergije za 22,8 % oz. 64 ktoe (visoka vodnatost rek) in večje rabe biomase za 11,1 % oz. 52 ktoe (porast sosežiga biomase v termoelektrarnah). (UMAR, 2010)

EU je v letu 2006 ambiciozno zastavila pot k večji energetski učinkovitosti in s tem k nižji energetski intenzivnosti. Akcijski načrt za energetsko učinkovitost: uresničitev možnosti (COM (2006)545) zastavlja cilj, da bo EU leta 2020 dosegla 20 % prihranek v skupni rabi energije. Za dosego tega cilja vsebuje nabor ukrepov v vseh sektorjih končne rabe ter transformacijah. Ključni ukrepi so:
• pospešitev uporabe energetsko učinkovitih prevoznih sredstev v prometu, večji izkoristek javnega prevoza; in da dejanske stroške prevoza krijejo porabniki;
• strožje standarde in boljše označevanje naprav;
• hitro izboljšanje energetske učinkovitosti obstoječih stavb EU in priprava načrtov za hiše z majhno rabo energije kot standard za nove stavbe;
• dosledna uporaba obdavčevanja za doseganje učinkovitejše izrabe energije;
• izboljšanje učinkovitosti proizvodnje toplote in električne energije, prenosa in distribucije;
• novi mednarodni sporazumi o energetski učinkovitosti za spodbujanje splošnih prizadevanj.

Poleg tega je bila aprila leta 2006 sprejeta Direktiva 2006/32/ES o učinkovitosti rabe končne energije in energetskih storitvah, ki pokriva vse sektorje končne rabe, z izjemo podjetij, vključenih v trgovanje z emisijami toplogrednih plinov ter v določeni meri tudi letalskega in pomorskega prometa in oboroženih sil. Direktiva od držav članic zahteva, da si zastavijo okvirni cilj, da bodo v 9 letih (2008-2016) kumulativno z ukrepi učinkovite rabe energije prihranile 9 % izhodiščne energije (povprečje obdobja 2001-2005). Za dosego tega cilja je vsaka država članica pripravila akcijski načrt za energetsko učinkovitost za obdobje 2008-2016.

Zastavljeno smer nadaljuje tudi eden izmed ciljev 3x20, ki so jih voditelji držav članic EU sprejeli marca 2007, in sicer 20-odstotni prihranek energije do leta 2020.

Na energetsko intenzivnost primarne rabe energije bo vplivala tudi tehnološka prenova sektorja transformacije ter povečanje proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov in v enotah soproizvodnje električne energije, kot posledica izvajanja številnih ukrepov, navedenih v Operativnem programu zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012.

V začetku leta 2008 je bil sprejet Nacionalni akcijski načrt za energetsko učinkovitost za obdobje 2008-2016, z izvajanjem katerega bo Slovenija dosegla 9 % prihranek končne energije v devetih letih. Izvajanje načrta trenutno še ni finančno pokrito.