Kazalec prikazuje spreminjanje količine in sestave nabavljenih živil na posameznega člana v gospodinjstvu. Poleg spreminjanja količin je za spremljanje vplivov na okolje pomembno tudi spremljanje sestave nabavljenih živil, saj imajo različne skupine živil različne vplive na okolje.

Najpomembnejši vplivi porabe živil na okolje so posredni in povezani s kmetijsko pridelavo in industrijsko predelavo. Vključujejo vplive kot so: poraba energije, poraba vode in nastajanje odpadkov v kmetijstvu in predelovalni industriji, onesnaževanje zaradi uporabe mineralnih gnojil in pesticidov, izpuste zaradi reje živali, rabo zemljišč ter vplive zaradi prevoza. Posredni vplivi porabe živil so manjši in so povezani z vožnjo po nakupih, porabo energije za kuhanje in hlajenje ter nastajanjem biorazgradljivih odpadkov in odpadne embalaže.

Po podatkih Statističnega urada RS v slovenskih gospodinjstvih za hrano in brezalkoholno pijačo potrošimo 14 % vseh sredstev za življenjske potrebščine. Pri živilih in pijači na leto največ porabimo za meso (230 EUR na člana gospodinjstva, oz. 27 %), za kruh in žitarice (181 EUR na člana gospodinjstva, oz. 21 %) ter mleko, sir in jajca (138 EUR na člana gospodinjstva, oz.16 %). Za ostale prehrambene izdelke in pijačo potrošimo manj, pri čemer najmanj potrošimo za ribe.
Glede na leto 1990 se je količina nabavljenega mesa v povprečju malenkost znižala predvsem na račun govedine, istočasno pa se je povečala poraba suhomesnih izdelkov ter predelanega in konzerviranega mesa. Od leta 1990 je na člana gospodinjstva porasla poraba mlečnih izdelkov (136 %) ter sadja in zelenjave (20 %). Znižala pa se je poraba kruha in peciva (34 %), krompirja (31 %) ter mleka (25 %).

V Sloveniji se več kot 84 % (63.549) vseh kmetijskih gospodarstev ukvarja z raznimi živinorejskimi proizvodnimi usmeritvami, od tega 60 % z govedorejo. S pridelavo pšenice in koruze za zrnje, ki sta v Sloveniji najpomembnejši poljščini, se je v letu 2007 ukvarjalo 20.917 (pšenica) in 28.844 (koruza) kmetijskih gospodarstev.

Okolju bolj prijazno ekološko kmetovanje se je v Sloveniji začelo uveljavljati konec 90-ih let. Površine zemljišč, namenjene tovrstnemu kmetovanju, so se v obdobju 1999-2007 povečale od 2.400 ha na 29.322 ha oziroma od 0,5 % na 5,9 % vseh kmetijskih zemljišč v uporabi. V zadnjih nekaj letih so bile pripravljene različne zakonske podlage glede pridelave, predelave, nadzora in označevanja ekoloških proizvodov, ki jasno opredeljujejo cilje, načela in splošna pravila za ekološko pridelavo in so naravnana tako, da je človeški vpliv na okolje čim manjši, ob tem pa je zagotovljeno, da kmetijski sistem deluje čim bolj naravno (široko kolobarjenje kot pogoj za učinkovito rabo krajevnih virov; zelo stroge omejitve glede rabe pesticidov in sintetičnih gnojil, antibiotikov v živinoreji, živilskih dodatkov, pomožnih tehnoloških sredstev in drugih snovi; popolna prepoved rabe gensko spremenjenih organizmov; izkoriščanje prednosti lokalnih virov, denimo hlevskega gnoja za gnojilo ali na kmetiji pridelane krme, izbira vrst rastlin in pasem živali, ki so odporne proti boleznim in prilagojene na krajevne razmere; reja živali v sistemih proste reje, na prostem in na osnovi ekološke krme; uporaba rejskih praks, ki ustrezajo potrebam različnih vrst živali). Hrana se lahko označi kot ekološka, če je vsaj 95 % kmetijskih sestavin ekoloških.

Poročilo EEA (Time for action – towards sustainable consumption and production in Europe) navaja, da je med 20 in 30 % celotnega negativnega vpliva gospodinjske potrošnje na okolje potrebno pripisati potrošnji hrane in pijače. Slednja vključuje celotno pridelavo hrane in distribucijsko verigo, »od kmetije do vilic«. Znotraj te potrošniške kategorije imajo meso in mesni izdelki z različnimi stopnjami predelave daleč največji vpliv, sledijo pa mu mlečni izdelki. Večje povpraševanje večine držav EU-15 po mesu je za seboj potegnilo tudi intenzivnejšo pridelavo. V zadnjih 40 letih je povpraševanje po mesu naraslo iz 56 kg na 89 kg mesa na povprečnega evropejca (EU-15) na leto. Intenzivnejša pridelava mesa je posledično privedla do povečane rabe kmetijskih zemljišč za pridelavo mesa, saj za pridobivanje 1 kg mesa, potrebujemo desetkrat več obdelovalne zemlje kot za pridelavo 1 kg pšenice. Vprašanje intenzivne rabe kmetijskih zemljišč in negativnih okoljskih vplivov torej ostaja osrednji problem, ki ga je potrebno vključiti v proces proizvodnje in potrošnje prehrambenih izdelkov.

Negativne okoljske vplive povzroča tudi povečana raba predelane hrane in vnaprej pripravljenih jedi. Razlogi za vedno večje povpraševanje po tovrstnih prehrambenih izdelkih so povečano blagostanje, manjša gospodinjstva in manj prostega časa za pripravo hrane. Nekaj vplivov na okolje povzroča tudi premik povpraševanja od lokalnega in sezonskega sadja in zelenjave k uvoženemu in ne-sezonskemu sadju in zelenjavi ter splošna globalizacija trga. Naraščajoče povpraševanje po tovrstnih izdelkih vpliva na povečan obseg prevoza, procese hlajenja in zamrzovanja in s tem povezano rabo energije.
Zahteve evropskih potrošnikov po nesezonskih izdelkih in v naprej pripravljeni hrani se postopoma spreminjajo in usmerjajo k ekološko pridelanim izdelkom. V državah zahodne in srednje Evrope se tako večajo skupine potrošnikov, ki prehajajo na ekološko in/ali lokalno pridelano hrano. Kljub temu da predstavlja ekološko pridelana hrana le 1-2 % prodaje v EU-15, povpraševanje v nekaterih državah presega nacionalno dobavo tako, da se povečuje uvoz.
Poleg že naštetih obremenitev okolja povezanih s hrano in pijačo ne smemo pozabiti, da je velik delež onesnaževanja okolja posledica prekomerne uporabe pakirane hrane. Vse pogosteje nakupujemo pakirano hrano in pijačo, posledično se s tem povečuje količina odpadne embalaže. V večini evropskih držav le ta narašča in je v EU-15 v povprečju nastane 160 kg/prebivalca na leto.