Kazalec prikazuje pretekle izpuste onesnaževal zraka iz energetskih virov posameznih snovi in skupnih izpustov predhodnikov ozona, snovi, ki povzročajo zakisovanje, ter trdnih delcev.

Predhodnik ozona je snov, ki prispeva k nastajanju prizemnega ozona. Med predhodnike ozona prištevamo: dušikove okside (NO_x), ogljikov monoksid (CO), metan (CH₄) in nemetanske ogljikovodike (NMVOC). Troposferski (prizemni) ozon škodljivo vpliva na zdravje ljudi in ekosistem. Visoke koncentracije prizemnega ozona pri ljudeh vplivajo na dihalni sistem, zlasti pljuča, v ekosistemu pa vplivajo na zmanjšanje pridelka, povzročajo škodo na listih ter znižujejo odpornost na bolezni. Ozon povzroča tudi poškodbe na plastiki in gumi.

Med snovi, ki povzročajo zakisovanje, prištevamo: žveplov dioksid (SO₂), dušikove okside (NO_x) in amoniak (NH₃). Zakisovanje povzroča veliko škodo v ekosistemu, na stavbah ter materialih (korozija). NO_x in NH₃ povzročata tudi prekomerno kopičenje dušika v zemlji in vodnih telesih (evtrofikacija).

Izpuste trdnih delcev delimo na primarne PM₁₀ (s premerom 10 μm ali manj, ki so neposredno izpuščeni v zrak) ter na sekundarne oz. predhodnike PM₁₀ (del izpustov NO_x, SO₂ in NH₃, ki se kot posledica fotokemičnih reakcij preoblikuje v trdne delce s premerom 10 μm ali manj). Vdihavanje trdnih delcev lahko povzroči pogostejše in težje bolezni dihal, kar povečuje možnost prezgodnje smrti. Zlasti so nevarni manjši delci, ki prodrejo globlje v pljuča.

Izpusti vseh onesnaževal zraka iz energetskih virov so se v opazovanem obdobju zmanjšali. Najbolj izpusti SO₂, ki so bili zaradi namestitve razžveplalnih naprav na termoenergetskih objektih ter rabe goriv z nižjo vsebnostjo žvepla leta 2007 za 93 % nižji kot leta 1990, pri čemer je bila približno polovica zmanjšanja izpustov dosežena do leta 2000. Leta 2007 so se v TEŠ zaradi priključitve izvodov dimnih plinov iz blokov 1-3 na razžveplalno napravo bloka 4 izpusti zmanjšali za 18 %. K celotnim izpustom SO₂ so energetski viri leta 2007 prispevali 92 %. Občutno so se zmanjšali tudi izpusti nemetanskih hlapnih ogljikovodikov (NMVOC), ki so bili leta 2007 za 51 % nižji kot v letu 1990. Zmanjšanje je v največji meri posledica čiščenja izpušnih plinov motornih vozil s katalitičnimi pretvorniki in znatnega povečanja deleža dizelskega goriva v skupni porabi pogonskih goriv. Leta 2007 so se izpusti zaradi znižanja izpustov iz industrije in prometa zmanjšali za 4 %. Delež izpustov iz energetskih virov je leta 2007 znašal 59 %. Najmanj so se zmanjšali izpusti NO_x (za 21 %). Glede na leto 2000 so bili nižji za 9 %. Njihovo zmanjšanje je posledica evropskih standardov za vsebnost snovi v izpušnih plinih, ki jim je zadoščeno z uporabo katalizatorjev in izvajanja primarnih ukrepov na termoenergetskih objektih. Po drugi strani so se izpusti povečali v industriji (zaradi vključitve izpustov iz gradbeništva – gradbeni stroji, leta 2000, in gospodarske rasti v letih 2005 in 2006) ter v gospodinjstvih zaradi rasti rabe tekočih goriv do leta 1999. Leta 2007 je bilo zabeleženo zmanjšanje izpustov za 5 % zaradi zmanjšanja rabe energije v industriji (zemeljski plin) in široki rabi (kurilno olje). Celotni izpusti NO_x izvirajo iz energetskih virov. 96 % izpustov amoniaka (NH₃) je leta 2007 nastalo v kmetijstvu, preostanek pa v prometu. Izpusti iz prometa se povečujejo zaradi naraščanja števila avtomobilov s katalitičnimi pretvorniki. Od leta 2000 so se povečali za 11 %, leta 2007 pa za 0,4 %.

Trdni delci premera manj od 10 μm prav tako sodijo med onesnaževala zraka, vendar so bile njihove evidence vzpostavljene leta 2000, zato tudi ni postavljenega količinskega cilja za njihovo zmanjšanje. Izpusti iz energetskih virov so se po razgibanem trendu do leta 2003, med 2004 in 2006 počasi zmanjševali (povprečna letna stopnja 2,3 %), leta 2007 pa je opazno večje zmanjšanje (7 %). Izpusti iz energetskih virov so leta 2007 predstavljali 83 %, skupni izpusti pa so znašali 7,4 kt.

Izpusti ogljikovega monoksida (CO), ki v celoti izvirajo iz energetskih virov, so bili leta 2007 občutno nižji kot leta 1990 (za 61 %). To je posledica hitrega zniževanja izpustov iz prometa po letu 1996 (zaradi evropskih standardov), ki je daleč največji vir (skoraj 70 %). Leta 2007 so znašali 99,3 kt.

Skupni izpusti (iz energetskih in ne-energetskih virov) so leta 2007 znašali: SO₂ 14,2 kt, kar je za skoraj 13 kt nižje od cilja 2010; NO_x 44,6 kt (izpusti so bili nižji od ciljnih za 0,9 %); NMVOC 39,3 kt (1,7 % manj od cilja za leto 2010) ter NH₃ 18,5 kt (7,5 % manj od cilja). Leto 2007 je prvo leto, ko so bili v Sloveniji izpusti vseh snovi nižji od ciljnih vrednosti za leto 2010. Ob tem se je potrebno zavedati, da je doseganje cilja za izpuste NO_x še vedno lahko ogroženo, saj poraba tekočih goriv v prometu skokovito raste, poleg tega pa se je poraba tekočih goriv v široki rabi v letu 2008 povečala, kar pomeni, da rast v prometu ne bo več izravnana z znižanjem v široki rabi.

Škodljiv vpliv onesnaževal zraka na okolje lahko razdelimo na tri skupine: zakisovanje in evtrofikacijo, ki posredno preko škodljivega vpliva na ekosistem vplivata na zdravje ljudi, ter prizemni ozon in prašni delci, ki neposredno vplivata na zdravje ljudi. Prispevek izpustov posameznih onesnaževal zraka k tem vplivom na okolje lahko ocenimo z uporabo utežnih faktorjev.

Izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje, ter predhodnikov ozona so se do leta 2000 zmanjšali za 38 %, oziroma 20 % glede na leto 1990. Zmanjševanje izpustov se je nadaljevalo tudi po letu 2000, in sicer so bili izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje, leta 2007 za 54 % nižji kot leta 2000, predhodnikov ozona pa za 19 % (Slika 3). Izpusti trdnih delcev (primarnih in sekundarnih) so bili 2007 za 45 % nižji kot leta 2000.

K skupnim izpustom snovi, ki povzročajo zakisovanje, je leta 2007 največ prispeval amoniak (vir katerega so v več kot 95 % ne-energetski sektorji – kmetijstvo), sledi NO_x, ki v Sloveniji nastaja le pri zgorevanju goriv, in s 16 % SO₂. Energetski viri so skupaj prispevali 57 % izpustov. Iz uporabljenih uteži za izračun skupnih izpustov snovi, ki povzročajo zakisovanje, je razvidno, da imajo največjo utež izpusti NH₃, sledita SO₂ in NO_x. Ta podatek pomaga pri razumevanju visokega deleža ne-energetskih sektorjev v skupnih izpustih (43 %). V obdobju 2000-2007 je daleč največ k znižanju izpustov prispevalo znižanje izpustov SO₂ iz velikih termoenergetskih objektov in v široki rabi (Slika 5).

K skupnim izpustom predhodnikov ozona je leta 2007 več kot polovico prispeval NO_x. Sledijo NMVOC, CO ter z minimalnim prispevkom CH₄ (Slika 4). Energetski viri so skupaj prispevali 84 %. Največjo utež pri izračunu skupnih izpustov ima NO_x, sledi NMVOC, uteži za CO in CH₄ pa sta občutno manjši (za 9 krat oziroma 70 krat). Zato ima gibanje skupnih izpustov zelo podobno obliko kot gibanje izpustov NO_x in NMVOC. Glavni vir je promet.

K izpustom trdnih oz. prašnih delcev prispevajo onesnaževala SO₂, NO_x in NH₃, ki so vir nastanka sekundarnih trdnih delcev, ter PM₁₀. V skupnih izpustih ima tako kot pri predhodnikih ozona daleč največji delež NO_x. Sledijo NH₃, SO₂ in PM₁₀ (Slika 4). Tudi tu je največ izpustov v prometu. Energetski viri so leta 2007 predstavljali 80 %. Znižanje izpustov je v največji meri posledica znižanja izpustov SO₂.

Skupna točka vseh skupin izpustov, glede na vplive na okolje, je NO_x. V izpustih predhodnikov ozona in trdnih delcev ima daleč največji delež (51 % oz. 59 %), pri snoveh, ki povzročajo zakisovanje, pa za vodečim NH₃ minimalno zaostaja (za 3 odstotne točke). Iz tega lahko sklepamo, da z zmanjševanjem izpustov NO_x zelo učinkovito zmanjšujemo vse tu obravnavane škodljive vplive na okolje. Zato je nadaljnje zmanjšanje teh izpustov v letu 2007 zelo pozitivno, vprašanje pa je, kakšen bo trend v letu 2008, saj statistični podatki o rabi energije za to leto kažejo na občuten porast prodaje pogonskih goriv v prometu ter tudi na porast prodaje kurilnega olja v široki rabi. Za nadaljnje izboljšanje kakovosti zraka bo potrebno zlasti na področju prometa začeti izvajati ukrepe, ki so navedeni tako v Operativnem programu doseganja nacionalnih zgornjih mej emisij onesnaževal zunanjega zraka kot tudi v Operativnem programu zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012 (OP-TGP). Analiza izvajanja OP-TGP je namreč pokazala, da je izvajanje ukrepov najbolj pomanjkljivo ravno v prometu.