Med snovi, ki povzročajo zakisovanje, prištevamo: žveplov dioksid (SO₂), dušikove okside (NO_x) in amoniak (NH₃). Zakisovanje povzroča veliko škodo v ekosistemu, na stavbah ter materialih (korozija). Prispevek posamezne snovi k zakisovanju okolja je odvisen od potenciala zakisovanja, ki je ocenjen s kislinskim ekvivalentom (»Acid equivalent«). SO₂ in NO_x poleg zakisovanja povzročata tudi emisije prašnih delcev, ki vplivajo na večjo pogostost bolezni dihal. NO_x prispeva tudi k emisijam prizemnega ozona, ki nastaja s kemično reakcijo ob prisotnosti sonca.

Kazalec prikazuje pretekle emisije snovi, ki povzročajo zakisovanje. Skupne emisije so izračunane kot utežena vsota emisij posameznih snovi. Uteži so izračunane na podlagi ocene potenciala zakisovanja posamezne snovi (»Acid equivalent«). Uporabljene so bile enake uteži kot jih Evropska okoljska agencija uporablja za svoje izračune. Uteži so sledeče: SO₂ – 2/64 acid eq/g; NO_x – 1/46 acid eq/g; NH₃ – 1/17 acid eq/g. Skupne emisije so v enotah kt ekvivalenta emisij, ki povzročajo zakisovanje.

Emisije iz transformacij vključujejo tako emisije zaradi zgorevanja goriv v transformacijah kot ubežne emisije. Emisije zaradi zgorevanja goriv so razdeljene še na sektorje: industrija in gradbeništvo, promet in druga področja.

Neenergetski viri emisij vključujejo emisije iz industrijskih procesov, kmetijstva, odpadkov in rabe topil ter drugih izdelkov. Podrobnejša definicija sektorjev je v podatkovnem listu EN05.

Emisije snovi, ki povzročajo zakisovanje, iz energetskih virov so leta 2005 znašale 2.540 kt, kar je 66 % manj kot leta 1990. Emisije iz ne-energetskih virov so leta 2005 znašale 1.095 kt, kar je 23 % manj kot leta 1990. Energetski viri emisij so k skupnim emisijam prispevali 70 %.

Dušikovi oksidi prispevajo emisije samo iz energetskih virov, žveplovi oksidi pa iz energetskih virov prispevajo daleč največji del emisij (leta 2005 94 %). Med emisije iz ne-energetskih virov prištevamo emisije SO₂ iz industrijskih procesov, ki nastajajo pri proizvodnji cementa in aluminija. Amoniak prispeva daleč največji del emisij iz ne-energetskih sektorjev, saj je glavni vir kmetijstvo. Emisije NH₃ iz energetskih virov so posledica uporabe katalizatorjev v vozilih, ki zaradi povečevanja števila vozil s katalizatorji naraščajo. Njihov delež znaša malo več kot 5 % emisij NH₃. V obdobju 1990-2005 se je razmerje med posameznimi snovmi močno spremenilo, saj so se emisije SO₂ zaradi čiščenja dimnih plinov, znižanja vsebnosti žvepla v tekočih in trdnih gorivih ter zamenjave fosilnih goriv drastično znižale (za 78 %). Emisije amoniaka so se prav tako znižale, vendar mnogo manj, za 24 %. Znižanje je posledica zmanjšanja števila živali. Znižale so se tudi emisije NO_x, za 9 %. Znižanje je zlasti posledica izvajanja ukrepov v transformacijah (izboljšanje učinkovitosti, primarni ukrepi na gorilnikih) ter zniževanja specifičnih emisij vozil (standardi EURO). K skupnim emisijam snovi, ki povzročajo zakisovanje, so posamezne snovi leta 2005 prispevale približno tretjinske deleže – SO₂: 36 %, NO_x: 35 % in NH₃: 30 %. Leta 1990 so daleč največ prispevale emisije SO₂ (68 %), NO_x in NH₃ pa sta vsak prispevala 16 %.

Transformacije so največji vir emisij, vendar so se emisije iz tega vira v obdobju 1990-2005 tako absolutno (-3,8 kt) kot relativno največ zmanjšale (-74 %), zlasti na račun zmanjšanja emisij SO₂. Občutno je bilo tudi zmanjšanje emisij v industriji in gradbeništvu (-72 %) ter iz zgorevanja goriv na drugih področjih (-72 %) prav tako v največji meri zaradi zmanjšanja emisij SO₂. Nižje emisije so posledica razžvepljevanja dimnih plinov, zmanjšanja vsebnosti žvepla v tekočih in trdnih gorivih ter zamenjave fosilnih goriv (premoga in mazuta z zemeljskim plinom), ki je posledica tudi prestrukturiranja industrije.

Emisije SO₂ in NO_x so bile leta 2005 višje od ciljnih vrednosti za leto 2010. Doseganje ciljnih emisij SO₂ ne bo problematično, saj so se v letu 2006 emisije občutno zmanjšale zaradi inštalacije razžvepljevalne naprave na termoelektrarni Trbovlje, s čimer so bile koncentracije znižane pod mejne koncentracije po Uredbi o mejnih vrednostih emisij snovi v zrak iz velikih kurilnih naprav, dodatno pa se bodo znižale zaradi zakonsko predpisanega zmanjšanja vsebnosti žvepla v tekočih goriv leta 2008 ter zaradi izvajanja direktive IPPC. Cilj za emisije NO_x bo težje doseči, saj so se emisije v zadnjih dveh letih povečale (k temu je največ prispeval promet zaradi povečane prodaje motornih goriv, kljub zmanjšanju specifičnih emisij vozil). Zmanjšanje emisij do leta 2010 bo doseženo z zamenjavo voznega parka in uvajanjem strožjih standardov EURO, s čimer se bodo specifične emisije vozil še dodatno znižale ter z zmanjšanjem emisij iz proizvodnje električne energije in toplote (glej Operativni program doseganja nacionalnih zgornjih mej emisij onesnaževal zunanjega zraka /Revizija operativnega programa doseganja nacionalnih zgornjih mej emisij onesnaževal zunanjega zraka iz leta 2005/(OP-NEC). Emisije NH₃ so bile leta 2005 nižje od ciljnih emisij. Znižanje emisij leta 2004 je posledica občutnega znižanja števila perutnine zaradi nevarnosti razvoja ptičje gripe. Iz tega sledi, da se v prihodnje pričakuje porast emisij, kar je nakazano že v evidencah za leto 2005, vendar projekcije kažejo, da bo povečanje nižje od ciljnih emisij (več v OP-NEC).