Kazalec prikazuje pretekle izpuste onesnaževal zraka iz energetskih virov posameznih snovi in skupnih izpustov predhodnikov ozona, snovi, ki povzročajo zakisovanje, ter trdnih delcev. Predhodnik ozona je snov, ki prispeva k nastajanju prizemnega ozona. Med predhodnike ozona prištevamo: dušikove okside (NOx), ogljikov monoksid (CO), metan (CH4) in nemetanske ogljikovodike (NMVOC). Troposferski (prizemni) ozon škodljivo vpliva na zdravje ljudi in ekosistem. Visoke koncentracije prizemnega ozona pri ljudeh vplivajo na dihalni sistem, zlasti pljuča, v ekosistemu pa vplivajo na zmanjšanje pridelka, povzročajo škodo na listih ter znižujejo odpornost proti boleznim. Ozon povzroča tudi poškodbe na plastiki in gumi. Med snovi, ki povzročajo zakisovanje, prištevamo: žveplov dioksid (SO2), dušikove okside (NOx) in amoniak (NH3). Zakisovanje povzroča veliko škodo v ekosistemu, na stavbah in materialih (korozija). NOx in NH3 povzročata tudi prekomerno kopičenje dušika v zemlji in vodnih telesih (evtrofikacija). Izpuste trdnih delcev delimo na primarne PM10 (s premerom 10 μm ali manj, ki so neposredno izpuščeni v zrak) ter na sekundarne oz. predhodnike PM10 (del izpustov NOx, SO2 in NH3, ki se kot posledica fotokemičnih reakcij preoblikuje v trdne delce s premerom 10 μm ali manj). PM2.5 so delci s premerom 2,5 μm ali manj, ki so neposredno izpuščeni v zrak. Vdihavanje trdnih delcev lahko povzroči pogostejše in težje bolezni dihal, kar povečuje možnost prezgodnje smrti. Zlasti so nevarni manjši delci, ki prodrejo globlje v pljuča.

Izpusti vseh onesnaževal zraka so se v obdobju 2005-2020 zmanjšali. Najbolj so se zmanjšali izpusti SO2 (za 90 %), izpusti NOx so se zmanjšali za 54 %, PM 2.5 za 39 %, NMVOC za 38 % ter NH za 12 %. S temi zmanjšanji so bili doseženi cilji za leto 2020, za doseganje ciljev za leto 2030 pa bo potrebno izpuste vseh onesnaževal še dodatno zmanjšati, najbolj emisije PM 2.5.

Izpusti SO2 so se zmanjšali zaradi izvedbe ukrepov čiščenja dimnih plinov na velikih napravah ter povečanja rabe goriv z nižjo vsebnostjo žvepla. Skozi celotno obdobje je glavni vir izpustov proizvodnja električne energije, pri čemer se delež tega sektorja v skupnih emisijah zmanjšuje. K celotnim izpustom SO2 so energetski viri leta 2020 prispevali 76 %, leta 2005 pa 94 %. Izpusti iz energetskih virov so se v obdobju 2005-2020 zmanjšali za 92 %.

K izpustom nemetanskih hlapnih ogljikovodikov (NMVOC) je leta 2020 največ prispevala raba topil, pomembna vira pa sta bila tudi zgorevanje lesa v gospodinjstvih in kmetijstvo. Ti trije viri so skupaj prispevali 82 %. Emisije so se močno zmanjšale pri rabi topil, zaradi izboljšanja ravnanja s topili, v prometu, zaradi zaostrovanja standardov EURO, ter v gospodinjstvih, zaradi izboljšanja učinkovitosti stavb ter zamenjave starih kotlov na lesno biomaso. Delež izpustov iz energetskih virov je leta 2020 znašal 42 %, glede na 2005 pa so se zmanjšali za 47 %. Izpusti iz kmetijstva so bili pri NMVOC in NOx kasneje dodani v evidence, zato imajo države članice možnost, da jih pri doseganju ciljev v letih 2020 in 2030 ne upoštevajo.

Tudi pri Izpustih NOx je raba energije prevladujoč vir izpustov, saj prispeva 90 %. Največji vir je bil z 39 % vseh izpustov promet, sledila je široka raba z 20 %. Ne-energetski vir izpustov NOx je kmetijstvo, v manjši meri pa k emisijam prispevata še sektorja odpadki in industrijski procesi. Zmanjšanje izpustov je predvsem posledica uvajanja evropskih standardov za vsebnost snovi v izpušnih plinih vozil in omejevanja izpustov iz velikih kurilnih naprav. Izpusti iz energetskih virov so bili leta 2020 za 57 % nižji kot leta 2005.

93 % izpustov amoniaka (NH3) je leta 2020 nastalo v kmetijstvu, preostanek pa v široki rabi in prometu. Izpusti iz široke rabe so posledica zgorevanja lesa in se zmanjšujejo, enako velja za emisije iz prometa zaradi izboljšav katalitičnih pretvornikov zmanjševali. Izpusti iz energetskih virov so se v obdobju 2005-2020 zmanjšali za 47 %.

Izpusti trdnih delcev premera 2,5 μm ali manj iz energetskih virov so leta 2020 predstavljali 92 %, njihov delež pa se počasi zmanjšuje. Daleč najpomembnejši vir je zgorevanje lesa v široki rabi s 74 %,sledi industrija s 7 %. Delež je močno odvisen od rabe lesne biomase v gospodinjstvih, ki je povezana s podnebnimi značilnostmi v posameznem letu ter dinamiko zamenjave fosilnih goriv z lesno biomaso v gospodinjstvih in storitvah. Izpusti iz energetskih virov so se v letih 2005-2020 zmanjšali za 39 %.

EU je v paketu Zeleni dogovor zajela tudi tematiko onesnaževanja okolja. Leta 2021 je bil predstavljen akcijski načrt Naproti ničelnemu onesnaževanju zraka, vode in tal, ki postavlja vizijo ničelnega onesnaževanja do leta 2050 in za leto 2030 med drugim cilj postavlja zmanjšanja vpliva onesnaženosti zraka na zdravje (prezgodnje smrti) za več kot 55 %. To bo doseženo z zmanjšanjem emisij onesnaževal zraka, pomemben vpliv na število prezgodnjih smrti imajo izpusti delcev, h katerim prispevajo tako primarni kot sekundarni delci.

Škodljiv vpliv onesnaževal zraka na okolje lahko razdelimo na tri skupine: zakisovanje in evtrofikacija, ki posredno preko škodljivega vpliva na ekosistem vplivata tudi na zdravje ljudi, prizemni ozon in delci, ki neposredno vplivajo na zdravje ljudi in povzročajo prezgodnje smrti.

Izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje, so se do leta 2020 glede na 2005 zmanjšali za 52 %, predhodnikov ozona za 48 %, delcev pa za 53 %.

K skupnim izpustom snovi, ki povzročajo zakisovanje, je leta 2020 največ prispeval amoniak z 61 %, z 32-odstotnim deležem je sledil NOx in s 7-odstotnim deležem SO2. Energetski viri so skupaj prispevali 38 % izpustov. Med energetskimi viri sta najpomembnejša vira promet in široka raba.

K skupnim izpustom predhodnikov ozona so leta 2020 največ prispevali izpusti NOx (43 %) in NMVOC (42 %). CO je predstavljal 13 % ter CH4 1 %. Energetski viri so skupaj prispevali 69 %. Glavna vira sta promet in široka raba, ki sta imela vsak 22 % delež. Sledijo industrijski procesi, kmetijstvo in industrija, ki imajo vsi več kot 10-odstotni delež.

K izpustom delcev prispevajo onesnaževala SO2, NOx in NH3, ki so vir nastanka sekundarnih delcev, ter PM10 (primarni delci). V skupnih izpustih ima tako kot pri predhodnikih ozona daleč največji delež NOx s 44 %. Sledijo PM10 z 28 %, NH3 s 23 % in SO2 s 4 %. Največ izpustov nastane v ne-eneregtskih sektorjih (36 %), sledi široka raba s 26 % ter promet z 19 %.

Skupna točka vseh skupin izpustov, glede na vplive na okolje, je NOx. V izpustih predhodnikov ozona in trdnih delcev ima največji delež, pri snoveh, ki povzročajo zakisovanje, pa je na drugem mestu za NH3. Iz tega lahko sklepamo, da z zmanjševanjem izpustov NOx zelo učinkovito zmanjšujemo vse tu obravnavane škodljive vplive na okolje. Najpomembnejši vir NOx je promet. Pri vseh treh skupinah se kot pomemben vir pojavlja tudi široka raba.

Iz vidika zmanjševanja števila prezgodnjih smrti so zelo pomembni izpusti trdnih delcev. Zgorevanje lesa v gospodinjstvih je zelo pomemben vir teh izpustov. Zato je potrebno v luči koristi rabe lesne biomase za ogrevanje za doseganje podnebnih in energetskih ciljev prebivalce aktivno spodbujati k učinkoviti rabi lesne biomase, da se bo negativen vpliv rabe lesne biomase na kakovost zraka zmanjšal na minimum.

Slovenija trenutno nima težav pri doseganju predpisane kakovosti zraka vendar se na nivoju EU pripravlja zaostritev mejnih vrednosti na nivoje ki jih priporoča Svetovna zdravstvena organizacija (SZO), kar je iz vidika vpliva na zdravje smiselno. Pri zaostrenih vrednostih bo situacija drugačna in bo Slovenija zelo verjetno presegala mejne vrednosti. V luči tega je potrebno aktivno izvajanje ukrepov energetske in podnebne politike, kot so nastavljeni v NEPN, ter dodatno še ukrepov, ki zmanjšujejo zlasti izpuste iz zgorevanja lesne biomase v gospodinjstvih (izobraževanje uporabnikov glede primerne rabe lesa, zamenjave starih neučinkovitih naprav, itd.), kakor tudi dodatnih ukrepov na področju prometa iz programov za zmanjšanje emisij onesnaževal zraka.