Kazalec intenzivnost rabe končne energije je izračunan kot razmerje med porabljeno končno energijo (KE) in ustvarjenim bruto domačim proizvodom (BDP). Kazalec energetske intenzivnosti kaže, kako učinkovito slovensko gospodarstvo izrablja energijo pri ustvarjanju enote proizvoda. Izražen je v tisoč tonah naftnega ekvivalenta (ktoe) na milijon evrov (mio €), izraženih v stalnih cenah preteklega leta, z referenčnim letom 2005

Raba končne energije je definirana kot vsota rabe energije v sektorju končne rabe – predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu, prometu ter široki rabi, ki vključuje gospodinjstva, storitve in kmetijstvo.

Bruto domači proizvod je definiran kot tržna vrednost vseh končnih proizvodov in storitev, ki jih je ustvarilo slovensko gospodarstvo v enem letu.

Gospodarski razvoj je pogojen z višjo rabo energije, vendar je predvsem v razvitejših državah opazen trend zaostajanja rasti rabe energije za rastjo ustvarjenega bruto domačega proizvoda. Učinkovita raba energije predstavlja pomemben izziv za Slovenijo. Zmanjševanje energetske intenzivnosti, ki je posledica učinkovitejše rabe energije, ne samo da izboljšuje konkurenčnost gospodarstva, predstavlja tudi zelo učinkovit način zagotavljanja zanesljive oskrbe z energijo, zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov in onesnaževal zraka ter spodbuja razvoj trga z visoko energetsko učinkovito tehnologijo. Energetska intenzivnost rabe končne energije meri rabo energije pri ustvarjanju enote produkta in kaže, kako učinkovito gospodarstvo izrablja energijo. Na spremembe kazalca vplivata tako sama učinkovitost rabe energije kot tudi spremembe v strukturi gospodarstva.

V Sloveniji je v obdobju 1992-2012 bruto domači proizvod (BDP) rasel po stopnji 2,9 % na leto, raba končne energije pa 2,0 % letno. Razlika v stopnjah rasti je razlog, da se je energetska intenzivnost rabe končne energije v tem obdobju zmanjševala po povprečni letni stopnji 0,9 % letno. V celotnem obdobju lahko določimo tri obdobja z različnimi trendi energetske intenzivnosti. V letih 1992-1996 se je intenzivnost povečevala. Sledilo je dolgo obdobje zmanjševanja energetske intenzivnosti, ki se je končalo leta 2007. V zadnjih petih letih se energetska intenzivnost zopet povečuje. Gibanje v zadnjih letih je predvsem posledica neugodnih strukturnih sprememb (povečanje deleža prometa v rabi končne energije) ter tudi metodoloških izboljšav spremljanja rabe obnovljivih virov energije v široki rabi v letih 2009 in 2010 (povečanje rabe lesne biomase v gospodinjstvih za 33 %), kar je vplivalo na povečanje intenzivnosti v gospodinjstvih, pomemben pa je tudi vpliv gospodarske krize.

Energetska intenzivnost rabe končne energije je leta 2012 znašala 159  toe na milijon evrov bruto domačega proizvoda (izraženega v cenah 2005), leta 1992 pa 190 toe/mioEUR2005. Najvišja intenzivnost v višini 217 toe/mioEUR2005 je bilo dosežena leta 1996, najnižja v višini 150 toe/mioEUR2005 pa leta 2005.

Iz pregleda sektorskih kazalcev v obdobju 1992-2012 so razvidne pozitivne spremembe v industriji, medtem ko je v vseh ostalih sektorjih intenzivnost leta 2012 višja kot leta 1992, pri čemer pa se je potrebno zavedati omejitev te primerjave, zlasti pri gospodinjstvih in ostali rabi.

Intenzivnost rabe energije v industriji je leta 2012 znašala 140 toe/mio EUR 2005, kar je 36 % manj kot leta 1992. V obdobju 2000-2012 se je intenzivnost zniževala s povprečno letno stopnjo 2,2 % pri čemer lahko obdobje razdelimo na dve obdobji hitrega zmanjševanja (2001-2002 in 2006-2009), na obdobje rasti (2003-2005) ter obdobje gospodarske krize (2010-2012) z nihanjem v energetski intenzivnosti. Na energetsko intenzivnost industrije vplivajo energetske intenzivnosti posameznih panog in delež panog v dodani vrednosti. Intenzivnost posameznih panog se je v letih 2009-2011 zmanjševala, leta 2012 pa povečala, delež panog z višjo energetsko intenzivnostjo v dodani vrednosti pa se je leta 2010 drastično povečal, na račun okrevanja proizvodnje kovin v ostalih letih pa je bil vpliv na skupno energetsko intenzivnost minimalen. Dodana vrednost se je leta 2009 glede na leto prej zmanjšala za 15 % in si do danes še ni opomogla na predkrizne vrednosti. Leta 2012 se je zopet znižala za 3,4 %. V primerjavi z EU-27 je bila energetska intenzivnost slovenske industrije leta 2011višja za 28 %. Oddaljenost intenzivnosti slovenske industrije od povprečja EU-27 se je od leta 2000 znižala za 24 odstotnih točk. Slovenija ima od EU-27 višjo energetsko intenzivnost zlasti zaradi višje energetske intenzivnosti posameznih panog, nekaj pa k temu prispeva tudi višji delež energetsko intenzivnih panog v dodani vrednosti v Sloveniji. Zaradi majhnosti Slovenije se na gibanju intenzivnosti močno poznajo aktivnosti v večjih podjetjih. Leta 2002 je bila v podjetju Talum odprta nova elektroliza za proizvodnjo aluminija, zaradi česar se je raba električne energije v letu 2003 močno povečala, kar je prispevalo k povečanju energetske intenzivnosti. Ravno obraten učinek je imelo leta 2007 postopno ugašanje elektrolize B v istem podjetju (ugasnitev elektrolize se je zlasti pokazala na rabi leta 2008) ali zaprtje proizvodnje celuloze v podjetju Vipap.

Promet je edini sektor v katerem ima kazalec, tako v obdobju 1992-2012 kot 2000-2012, opazno pozitivno povprečno letno rast (1,2 % oz. 1,6 %). Po 13,2 % rasti kazalca leta 2008, se je intenzivnost v letih 2009 in 2010 zmanjšala, kar lahko pripišemo gospodarski krizi, ki je vplivala na upad tovornega prometa, ter tudi spremembi razmerja med cenami pogonskih goriv v Sloveniji in sosednjih državah zaradi česar se je zmanjšal obseg prodanega goriva tujim vozilom v Sloveniji. V letu 2011 in 2012 so bila cene pogonskih goriv v Sloveniji zopet ugodnejše kot v sosednjih državah, poleg tega je gospodarstva v ostalih državah EU okrevalo, zaradi česar se je prodaja goriva vozilom v tranzitu zopet povečala. Poleg tranzitnega prometa na porabo goriv v prometu negativno vpliva tudi počasno ukrepanje države na področju trajnostne prometne politike. Leta 2011 se je vrednost kazalca povečala za 6,0 %, leta 2012pa za 4,6 %, tako da je leta 2012 znašala 66 toe/mio € 2005, kar je največ po letu 1998. Glede na EU-27 je bila intenzivnost leta 2011 za 97 % višja, od leta 2000 pa se je oddaljenost od EU-27 povečala za 45 odstotnih točk. Pomemben vpliva na to ima tranzitni promet, veliko potenciala pa ima Slovenija tudi pri izvajanju domače prometne politike.

Energetska intenzivnost v gospodinjstvih je po naraščanju do leta 2003, štiri leta upadala, leta 2008 pa se je zopet povečala. Po občutnem znižanju leta 2007 z 10,2 %, se je leta 2008 povečala za 6,0 %. Povečanje intenzivnosti je posledica zamika nakupa tekočih goriv v letu 2007 ter tudi hladnejše zime leta 2008. Če vpliv različno mrzlih zim izločimo, se je intenzivnost leta 2007 znižala za 8,5 %, leta 2008 pa povečala za 4,2 %. Intenzivnost se je močno povečala tudi leta 2009, kar je posledica izboljšanja metodologije spremljanja rabe lesne biomase in obnovljivih virov. To je vplivalo na občutno rast rabe obnovljivih virov energije glede na predhodno leto (za 37 %). Pred tem je bil podatek za rabo lesne biomase v gospodinjstvih enak od leta 2002, ko je bila narejena zadnja anketa o rabi energije v gospodinjstvih, poleg tega statistični urad ni vodil statistike o rabi sončne in geotermalne energije. Rast se je nadaljevala tudi naslednje leto (1,7 %), vendar je analiza gibanja rabe energije z izločenim vplivom različnih temperatur pokazala, da je to posledica hladnejše zime glede na predhodno leto. Če uporabimo rabo energije preračunano na povprečno hladno zimo se je energetska intenzivnost v gospodinjstvih znižala za 1,6 %. V letih 2011 in 2012se je intenzivnost zniževala z 2,2 in 2,3 % stopnjo, če upoštevamo rabo energije preračunano na povprečno hladno zimo pa za 0,5 in 1,6 %. Leta 2012 je energetska intenzivnost znašala 576 toe/1000 preb, če rabo energijo preračunamo na povprečno hladno zimo pa 622 toe/1000 preb. Za ta sektor je značilno minimalno odstopanje energetske intenzivnosti od povprečja EU-27 (leta 2011 +5 %). Leta 2000 je bila intenzivnost v Sloveniji za 7 % nižja kot v EU-27.

Kazalec je možno izračunati tudi z drugim vplivnim faktorjem namesto prebivalstva, in sicer s stanovanjsko površino. Pri tem izračunu je v zadnjih treh letih opazno hitrejše zniževanje kazalca, saj površina stanovanj raste hitreje kot število prebivalcev.

Intenzivnost rabe energije v storitvenem sektorju in kmetijstvu se je v opazovanem obdobju najbolj spreminjala. Leta 1996 se je močno povečala, leta 2003 pa močno zmanjšala. Po rasti leta 2004 se je v obdobju 2005-2007 zmanjšala za 40 %. Leta 2008 se je povečala za 28 %. V obdobju 2009-2011 se je intenzivnost povečevala s povprečno letno stopnjo 1,9 %, leta 2012 pa se je intenzivnost zmanjšala za 9,9 %. Vzrok za tako razgiban trend je v tem, da je raba energije v tem sektorju izračunana kot ostanek, zaradi česar metodološke spremembe ali napake pri zbiranju podatkov v katerem koli drugem sektorju na ta sektor močno vplivajo. Leta 2011 je bila glede na povprečje EU-27 intenzivnost višja za 44 %, leta 2000 pa za 92 %.

Vzrok za visok kazalec energetske intenzivnosti rabe končne energije v Sloveniji je v največji meri energetska neučinkovitost vseh sektorjev, vzrok pa je med drugim tudi strukturne narave. Za slovensko gospodarstvo je značilno, da je delež dodane vrednosti ustvarjene v industriji nad povprečjem, delež široke rabe (storitve in gospodinjstva) pa pod povprečjem EU-27. Dodatno k višji intenzivnosti prispeva znatno višji delež prometa v rabi končne energije v Sloveniji kot v EU-27. Intenzivnost rabe končne energije v Sloveniji je bila leta 2011 za 67 % višja od povprečja EU-27. Od leta 2000 se je odstopanje povečalo za 1 odstotno točko.

Povečanje energetske učinkovitosti je eden izmed glavnih ciljev evropske energetske ter okoljske politike. To je razvidno tudi iz ciljev, ki si jih je EU zastavila za leto 2020 (20 % zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, 20 % delež obnovljivih virov energije in 20 % prihranek energije), saj povečanje energetske učinkovitosti močno vpliva na doseganje vseh treh ciljev. EU svojo politiko zmanjševanja intenzivnosti rabe energije postavlja na 5 temeljev:

• splošni strateški okvir in aktivnosti pod evropskim akcijskim načrtom za energetsko učinkovitost (COM(2006)545 final)
• nacionalni akcijski načrti za energetsko učinkovitost pripravljeni v skladu z direktivo o energetski učinkovitosti in energetskih storitvah (Direktiva 2006/32/ES) in novo direktivo o energetski učinkovitosti (Direktiva 2012/27/EU)
• zakonodajni okvir za najpomembnejši sektor rabe energije – stavbe, izdelke, ki rabijo energijo, ter vozila
• inštrumenti kot so ciljno financiranje, obveščanje in ozaveščanje ter različne vrste povezav (npr. združenje županov, Sustainable Energy Europe, itd.) ter
• mednarodno sodelovanje na področju energetske učinkovitosti.

Pomembna ugotovitev poročila »Energy efficiency: delivering the 20% target« je, da veljavni ukrepi ne bodo dovolj za dosego 20 % prihranka energije, zato je potrebno okrepiti politiko zmanjšanja energetske intenzivnosti. Rezultat tega je nova zakonodaja. Revidirana direktiva o energetski učinkovitosti stavb je bila sprejeta leta 2010 (2010/31/EU), nova direktiva o energetski učinkovitosti je bila sprejeta leta 2012 (2012/27/EU), sprejete so bile uredbe o minimalnih standardih in označevanju za izdelke, ki rabijo energijo.

Kot članica EU Slovenija sledi usmeritvam EU. Januarja 2008 je bil sprejet prvi Nacionalni akcijski načrt za energetsko učinkovitost za obdobje 2008-2016, ki obsega nabor 29 instrumentov. Leta 2011 je bil pripravljen drugi akcijski načrt za energetsko učinkovitost, ki vsebuje ukrepe, s katerimi je možno v obdobju 2010-2016 doseči prihranek energije v višini dobrih 5.700 GWh. V načrtu je bilo analizirano tudi izvajanje prvega akcijskega načrta. Ugotovljeno je bilo, da je bil vmesni cilj prihranka v višini 1.176 GWh dosežen, vendar z uporabo zgodnjih aktivnosti v obdobju 1995-2007. Z dodatnimi prihranki zaradi izvajanja ukrepov iz drugega akcijskega načrta bo 9 % prihranek do leta 2016 presežen. Za izvajanje načrta finančna sredstva še niso v celoti zagotovljena. Leta 2014 mora država pripraviti nov Akcijski načrt za energetsko učinkovitost.