Cene pogonskih goriv bi lahko imele pomembno vlogo pri internalizaciji zunanjih stroškov prometa, vendar ta potencial v Sloveniji ni izkoriščen. Določanje cene goriv ima predvsem ekonomsko funkcijo in ni orodje okoljske politike. Obdavčitev goriv je v funkciji gospodarske politike države in se odziva na cene surove nafte na mednarodnem trgu, ki je odraz svetovne ponudbe in povpraševanja ter gepolitične (ne)stabilnosti. Cena pogonskih goriv zaradi geopolitične nestabilnosti in pandemije zadnjih 15 let močno niha, skladno z njo pa tudi njihova obdavčitev.

Delež kmetijskih zemljišč z visoko naravno vrednostjo je narastel od 10,1 % leta 2002 do 15,3 % leta 2022. Med ta zemljišča sodijo površine ekstenzivnih sadovnjakov, barjanskih travnikov, zemljišč v zaraščanju, mešane rabe zemljišč ter kmetijska zemljišča porasla z gozdnim drevjem.

V primerjavi z drugimi državami EU Slovenija izkazuje veliko krajinsko pestrost in visoko naravno vrednost kmetijskega prostora.

Slovenija sodi v krog držav članic EU, ki imajo nižjo raven specializacije kmetijstva. To se kaže v številu specializiranih kmetijskih gospodarstev (KMG) in površini kmetijskih zemljišč, ki jo ta gospodarstva obdelujejo. Specializirana KMG ustvarijo manjši delež prihodkov, kot znaša povprečje v Evropski uniji, kar kaže na to, da procesi koncentracije in specializacije proizvodnje v Sloveniji potekajo nekoliko počasneje.

Spremembe velikostne strukture kažejo, da se pri obsegu kmetijskih zemljišč nadaljujejo procesi koncentracije, medtem ko so se v živinoreji ti procesi upočasnili. Kljub vsemu pa je zaradi majhnosti (v povprečju), konkurenčnost slovenskih kmetij v primerjavi z EU–27 nizka. Kljub strukturnim spremembam Slovenija tako po povprečni velikosti kmetijskih gospodarstev kot po produktivnosti zaostaja za povprečjem EU–27 za okoli dvakrat in se tako uvršča v skupino članic z najneugodnejšo strukturo kmetijstva. Zaostanek za državami z razvitejšim kmetijstvom se v zadnjih letih ne zmanjšuje.

V Sloveniji po oceni večino hrane uvozimo. Delež hrane domačega izvora se dolgoročno zmanjšuje. V letu 2022 je znašal le približno petino razpoložljive hrane na domačem trgu. Pred letom 2004 je bilo iz tujine uvožene manj kot polovica vse razpoložljive hrane, tako uvoz kot izvoz hrane pa sta se po vstopu Slovenije v EU občutno povečala. Izvoz se je povečal predvsem na račun nepredelanih, uvoz pa na račun predelanih proizvodov.