Hidrološko sušo podzemne vode lahko opredelimo kot obdobje deficita vode v vodonosniku ali skupini vodonosnikov glede na normalne pogoje (Sheffield in Wood, 2011). Kazalec suše podzemne vode v medzrnskih vodonosnikih temelji na oceni intenzitete in prostorske razširjenosti mesečnega standardiziranega indeksa gladine podzemne vode (SGI) po posameznih letih. V analizo je vključenih 31 merilnih postaj, ki so izbrane glede na dolžino opazovanj, reprezentativnost naravnega nihanja gladin podzemne vode brez umetnih vplivov, prostorsko reprezentativnost lokacije in tehnično primernost merilnega objekta.

Kazalec opredeljuje 4 intenzitete suše:

• blaga suša: vrednost SGI: -1 < SGI < 0 (kategorija suše D0 po vzoru USDM);
• zmerna suša: vrednost SGI: -1.5 < SGI < -1 (kategorija suše D1 po vzoru USDM);
• močna suša: vrednost SGI: -2 < SGI <-1.5 (kategorija suše D2 po vzoru USDM);
• izredna suša: vrednost SGI: SGI < -2 (kategorija suše D3 po vzoru USDM).

Spremljanje in analiziranje suše podzemne vode je pomembno za zagotavljanje zadostne količine pitne vode v Sloveniji, pa tudi za varovanje ekosistemov odvisnih od podzemnih vod, virov vode za potrebe industrije in kmetijstva ter za druge vrste rabe vode.

Podzemna voda je glavni vir pitne vode v Sloveniji, okoli 97 odstotkov prebivalcev za oskrbo s pitno vodo uporablja vodo iz podzemnih vodnih virov (RSRS, 2019). Glavni vir obnavljanja podzemne vode predstavlja vertikalno napajanje vodonosnikov z infiltracijo padavin, pogosto pa tudi voda iz vodotokov v hidravlični povezavi z vodonosniki in podzemna voda iz sosednjih vodonosnikov. Odziv zniževanja gladin na primanjkljaj napajanja podzemne vode ni konstanten, odvisen je tako od statičnih lastnosti vodonosnika, kot so dimenzija vodonosnika, debelina nezasičene cone, vrsta in homogenost poroznosti vodonosnika, kot tudi od časovno pogojenih vplivov, kot je letni čas, predhodna namočenost tal, raba tal in drugo.

Potek povprečnih letnih vrednosti kazalca SGI kaže na trend zniževanja po času oziroma na povečevanje pogostosti in intenzitete hidrološke suše podzemne vode z leti. Izmed desetih najbolj sušnih let obdobja 1981 – 2023 (leta 2003, 2012, 1993, 2022, 2002, 2000, 2017, 2011, 2007, 2020) jih kar 8 uvrščamo v obdobje po letu 2000 (Slika PP13 – 1). Med njimi po intenziteti povprečne letne vrednosti indeksa SGI najbolj izrazito izstopajo leta 2003, 2012 in 2022. V zadnjem desetletju obdelovalnega obdobja narašča tudi intenziteta mokrih let, vendar le-ta v daljšem časovnem obdobju ne dosega intenzitete sušnih let podzemne vode.

Prostorska razširjenost hidrološke suše podzemne vode po posameznih hidroloških letih kaže na povečevanje predvsem najbolj intenzivnih sušnih dogodkov po letu 2000.  Med desetimi leti z največjo prostorsko razširjenostjo izredne suše podzemne vode se jih 8 uvršča v obdobje po letu 2000. Izredno sušo podzemne vode smo v Sloveniji v največji prostorski razširjenosti beležili v letih 2003, 2022 in 2002 (Slika PP13-2). Z največjo prostorsko razširjenostjo suše podzemne vode močne in zmerne intenzitete je poleg let 2002, 2003 in 2022 izstopalo tudi leto 2012.

V mesecih povečane rabe podzemne vode podzemne vode med junijem in septembrom, je po prostorski razširjenosti izredne suše izrazito prednjačilo leto 2022, sledili pa sta leti 2003 in 1993 (Slika PP13-3). Močna intenziteta suše je bila v tem času najbolj prostorsko razširjena v letih 2003, 1993 in 2012, zmerna pa v letih 1993, 2003 in 2000.

Analiza sezonske spremenljivosti suše podzemne vode v medzrnskih vodonosnikih večje intenzitete pojava (vrednost indeksa SGI <  -1.5) kaže, da smo sušo med leti 1981 in 2023 najpogosteje spremljali v zimskih mesecih (december, januar, februar), medtem ko se celoten spekter suš (vrednost indeksa SGI < -1) najpogosteje pojavi ob koncu jeseni oziroma v začetku zime (november, december, januar). Glede na mesečno pojavljanje suš podzemne vode večjo izjemo predstavlja območje vodonosnikov Vipave in Ajdovščine ter Vrtojbenskega polja, kjer se suše podzemne vode večje intenzitete najpogosteje pojavijo poleti med junijem in avgustom, in območje Ljubljanske kotline, kjer poleg zimskih suš zmerne intenzitete, večje intenzitete suš podzemne vode beležimo tudi v času pomladi (močna suša) in poletja (izredna suša).

Podnebna spremenljivost lahko vpliva na količine podzemne vode neposredno zaradi sprememb v napajanju podzemne vode in posredno zaradi sprememb v rabi podzemne vode. Podnebni scenariji do konca 21. stoletja za Slovenijo kažejo na pozitiven trend naraščanja povprečne letne temperature zraka, medtem ko pri količini padavin signali sprememb niso tako enoznačni (ARSO, 2018). Največje spremembe v skupni količini padavin bodo v zimskem času, ko se pričakuje več padavin. Ker se bo temperatura zraka zviševala, se v prihodnje pričakuje povečan pojav zimskih padavin v obliki dežja. V poletnem času večjih sprememb v skupni količini padavin do sredine stoletja ne pričakujemo, zmanjšalo pa se bo število padavinskih dni, kar pomeni, da bo večina padavin padla v zelo kratkem času. Zato lahko pričakujemo močnejše in pogostejše nalive ter neurja, pogosteje pa se bomo srečevali tudi z vmesnimi sušnimi obdobji, ki bodo intenzivnejši zaradi vročine in nadpovprečne izsušenosti tal.