Kazalec opredeljuje število cestnih prometnih nesreč in njihovih morebitnih posledic za človekovo zdravje ali življenje. Zajete so vse prometne nesreče v cestnem prometu, pri ogledu katerih je sodelovala policija in ki so se zgodile v tekočem letu. Smrtne žrtve so tisti, ki so umrli neposredno v nesreči ali za njenimi posledicami v 30 dneh. Poškodovani je vsaka oseba, ki ni umrla, a je bila poškodovana v nesreči in je navadno potrebovala zdravniško oskrbo. Hudo poškodovani so tisti, ki so v prometni nesreči utrpeli zlom, pretres možganov, notranje poškodbe itd. (SURS, 2004). Nesreče v železniškem, ladijskem in letalskem prometu zaradi svojega minimalnega deleža niso zajete.

V državah Evropske unije je leta 1995 umrlo 137 udeležencev v cestnem prometu na milijon prebivalcev. V slovenskem prostoru jih je v istem letu umrlo 208, s čimer smo presegli evropsko povprečje za 52 %. Po tem merilu je Slovenija v letu 1995 sodila med najmanj varne evropske države. V zadnjih desetih letih se je število žrtev na naših cestah občutno zmanjšalo (leta 2006 130 mrtvih na milijon prebivalcev), zato je Slovenija popravila svoj ugled glede prometne varnosti. Kljub temu pa še vedno za visokih 49 % presegamo povprečje Evropske unije, kjer je leta 2006 umrlo 87 udeležencev v cestnem prometu na milijon prebivalcev.

Cilji in ukrepi za varnostno najbolj pereči prometni podsistem so za obdobje od 2007 do 2011 zapisani v Resoluciji nacionalnega programa varnosti cestnega prometa (skupaj za večjo varnost) (ReNPVCP, 2006). ReNPVCP ugotavlja, da je prometna varnost pri nas že dalj časa nesprejemljiva in nezadovoljiva ter izrazito zmanjšuje kakovost življenja naše družbe in njenih pripadnikov. Od leta 1995 do vključno leta 2006 je v Sloveniji zaradi prometnih nesreč umrlo 3700 ljudi. Kot odgovor na to ReNPVCP po zgledu drugih evropskih držav v ospredje postavlja vizijo nič, s čimer je mišljen pozitiven in odgovoren odnos ustvarjalcev in udeležencev cestnoprometnega sistema, ki so s svojim celotnim delovanjem in ravnanjem dolžni preprečiti najhujše posledice prometnih nesreč ter zagotoviti varen dolgoročni cilj: nič mrtvih in nič hudo poškodovanih zaradi prometnih nesreč. Glavni cilj programa je, da število umrlih v prometnih nesrečah leta 2011 ne bi bilo večje od 124. Tako bi glede na gibanje zadnjih let, ko je umrlih v nesrečah glede na pretekla leta v povprečju manj, do leta 2011 ohranili približno 600 življenj. ReNPVCP obravnava pet varnostno najbolj izpostavljenih kategorij udeležencev cestnega prometa – pešce, kolesarje, mlade voznike osebnih avtomobilov (15–24 let), starejše voznike osebnih avtomobilov (nad 65 let) in voznike motornih dvokoles, ki so primarno obravnavani kot morebitne žrtve prometnih nesreč. Poleg petih najbolj ogroženih skupin udeležencev cestnega prometa ReNPVCP opozarja na dva najpogostejša vzroka prometnih nesreč – hitrost in alkohol oz. prepovedane droge in druge psihoaktivne snovi. Kljub upadanju števila smrtnih žrtev v cestnem prometu, pa število prometnih nesreč in poškodovanih ter s tem tudi družbeni stroški v Sloveniji nadpovprečno naraščajo. Letno število prometnih nesreč in poškodovanih v njih se je namreč po letu 1995 povečalo za 77 % oziroma 49 %. Vzroki so raznovrstni, pretežno pa jih je treba iskati v nadpovprečni motorizaciji in rasti cestnega motornega prometa ter v opuščanju varnejših prevoznih oblik (predvsem javnega potniškega prevoza).

Evropska agencija za okolje pojasnjuje vzroke takih gibanj v novih članicah EU (EEA, 2005):
- z izboljšanimi tehnologijami novejših vozil in njihovimi višjimi varnostnimi standardi;
- z višjo kakovostjo cest, njihovega projektiranja in cestne signalizacije;
- s spremembami zakonodaje v zvezi z vožnjo pod vplivom alkohola;
- z uvajanjem in izvajanjem strožjih omejitev hitrosti.

Tudi Evropska komisija se pospešeno ukvarja s cestnoprometno varnostjo. Leta 2003 je predstavila nov akcijski program za povečanje varnosti na evropskih cestah, ki ima tri poudarke (EEA, 2005):
- spodbujanje uporabnikov cest k odgovornejšemu vedenju, še posebno k večjemu upoštevanju obstoječih pravil, k osnovnemu in nadaljevalnemu šolanju zasebnih in poklicnih voznikov ter k učinkovitejšem preganjanju nevarnega obnašanja (pod vplivom alkohola in drog);
- izkoriščanje tehnološkega napredka varnosti vozil z izboljšanjem varnostnih standardov;
- vzpodbujanje izboljšav v cestni infrastrukturi, zlasti z ugotavljanjem in širjenjem primerov najboljših praks ter odpravljanjem črnih točk.