Osnovni kazalec za ocenjevanje življenjske moči drevesa oziroma zdravstvenega stanja dreves, sestojev in gozdov je osutost drevesnih krošenj.

Kazalec izraža na oko (okularno) ocenjen delež (v odstotkih) manjkajočih asimilacijskih organov (listov, iglic) izbranega drevesa v primerjavi z normalno olistanim primerkom iste vrste, istega socialnega položaja in na enakem rastišču. Za poškodovano se šteje tisto drevo, katerega osutost drevesne krošnje je višja od 25 %. Kazalec se ocenjuje na 5 % natančno.

Proces poškodovanosti gozdov pomeni pojemanje vitalnosti oziroma rastne moči gozdnega ekosistema zaradi različnih za drevo stresnih pojavov in kombinacije le teh. Pri kazalcu poškodovanosti gozdov je torej potrebno upoštevati, da na osutost dreves poleg antropogene onesnaženosti zraka vplivajo tudi številne druge vrste stresa. Povzročitelje stresa v grobem delimo na abiotske, kot so visoke sončne radiacije, suša, visoke temperature, pomanjkanje hranil itd. in biotske, kamor uvrščamo tako medvrstno in znotrajvrstno tekmovalnost, napade mikroorganizmov in drugih škodljivcev, kot že omenjene antropogene povzročitelje stresa (onesnaževala zraka, agrokemikalije, itd.).

Kazalnik je bil na nacionalni ravni prvič uporabljen že leta 1985 in s tem predstavlja pomemben vpogled v gibanje zdravstvenega stanja dreves za zadnjih 30ih letih. Časovna vrsta poškodovanosti dreves za celotno obdobje kaže, da se je v obdobju 1991-2000 stanje gozdov slabšalo, od leta 2000 naprej pa je kljub rahlemu negativnem trendu še vedno razmeroma stabilno. Na podlagi porasta vrednosti kazalca zdravstvenega stanja po letih 2007 in 2008, zaenkrat še ni mogoče govoriti o trendu slabšanja stanja, saj se je stanje v letih, ki so sledila ponovno nekoliko izboljšalo. Leta 2014 je državo prizdelo hudo žledenje in to pojasnjuje izrazito poslabšanje stanja gozdov za tisto leto. V letih, ki so sledila se je zdravstveno stanje listavcev izboljšalo, medtem ko se je zaradi močne gradacije podlubnikov zdravstveno stanje iglastih gozdov še poslabšalo. Problematična postajajo predvsem nižje ležeča območja, ki so zaradi toplejše klime za smreko manj primerna. V prihodnje lahko v luči klimatskih sprememb pričakujemo še slabše pogoje za uspevanje smreke na teh lokacijah in s tem slabšo stanje vitalnosti gozdov.

V letu 2016 je bilo zdravstveno stanje ocenjeno na 1056 drevesih. Od tega je bilo 387 iglavcev in 669 listavcev. Povprečna osutost vseh dreves je znašala 26,7 % in se je od leta 2010 zvišala za 2.0 %. Povprečna osutost iglavcev je znašala 29 % in listavcev 26 %. Če rezultate primerjamo z letom 2010 opazimo, da se je povprečna osutost iglavcev zvišala za 4 % in povprečna osutost listavcev za 2 %.

Od leta 2010 se je indeks osutosti ali delež dreves, ki imajo osutost višjo od 25 %, zvišal. V letu 2010 je bilo več kot 25 % osutih 32 % dreves, v letu 2016 jih je 34 %. Indeks osutosti pri listavcih je za 11 % nižji kot pa indeks osutosti pri iglavcih. Tako se je v zadnjih letih v določenih predelih Slovenije zaskrbljujoče povišal delež poškodovanih dreves iglavcev. Zaradi posledic žledu in kasnejših poškodb biotskih dejavnikov ima trenutno Slovenija z vidika kazalnika osutosti bistveno manj vitalne gozdove kot ostale države EU (ICP Forests, EC).

Med posameznimi drevesnimi vrstami so najbolj poškodovani hrasti (dob), smreka, jelka, jesen in domači kostanj. Podobno kot v Sloveniji je tudi stanje v bližnjih srednjeevropskih državah, kjer se od hrastov opaža najvišja poškodovanost pri dobu in gradnu (ICP Forests, EC). Ocenjujemo, da je eden od pomembnejših vplivov nižanje ravni podtalnice in pa onesnaženost le te. Jesen in domači kostanj sta v zadnjih letih močno prizadeta s strani bolezni (jesenov ožig in kostanjev rak), medtem ko smreko ogrožajo podlubniki in abiotski dejavniki (vetrolom, snegolom). Na splošno pa so najpogostejši povzročitelji osutosti drevesnih krošenj abiotski dejavniki (dejavniki nežive narave) in glive (bolezni).