Osnovni kazalec za ocenjevanje življenjske moči drevesa oziroma zdravstvenega stanja dreves, sestojev in gozdov je osutost drevesnih krošenj. Ocenjen je okularno, izraža pa delež manjkajočih asimilacijskih organov izbranega drevesa v primerjavi z namišljenim, normalno olistanim primerkom iste vrste, istega socialnega položaja in na enakem rastišča. Kazalec se ocenjuje na 5 % natančno.

Za poškodovano se šteje tisto drevo, katerega osutost drevesne krošnje je višja od 25 %.

Kazalec v okviru merila ohranjanje zdravja in vitalnosti gozdnih ekosistemov navaja gradivo MCPFE 2003 (Ministerial Conference on the Protection of the Forests in Europe). Predlagan je tudi za uvrstitev med kazalce Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO/TBFRA).

Resolucija Nacionalnega programa varstva okolja predvideva vzpostavitev monitoringa za spremljanje stanja in vrednotenje poškodovanosti gozdov.

Podatki prikazani v časovni vrsti v večini izvirajo iz stalnih vzorčnih ploskev mreže 16 x 16 km. Izjemi sta leti 1995 in 2000, za kateri sta podatka pridobljena iz mreže 4 x 4 km. Časovna vrsta za celotno obdobje kaže, da se je v obdobju 1985-2000 stanje gozdov slabšalo, od leta 2000 naprej pa je razmeroma stabilno. Kljub porastu vrednosti kazalcev zdravstvenega stanja v letu 2007, zaenkrat ni mogoče govoriti o trendu slabšanja stanja.

Upoštevaje samo drevesne vrste, se povprečna osutost v zadnjih letih veča pri listavcih, pri iglavcih pa ostaja enaka. Večja nihanja kažeta deleža poškodovanih listavcev in iglavcev, od katerih večjo skrb vzbuja prvi, ki kaže, da se stanje listavcev v zadnjih letih slabša. Med posameznimi drevesnimi vrstami sta najbolj poškodovani jelka in hrast. Podobno kot v Sloveniji je tudi stanje v bližnjih srednjeevropskih državah.