Kazalec odvisnost od uvoza energije analizira več vidikov, ki določajo zanesljivost oskrbe z energijo:
• razpršenost uvoza energije po gorivih (uvoz goriv po državah),
• uvozna odvisnost države po gorivih (odstotek uvoza posameznih goriv),
• prispevek posameznega goriva k uvozni odvisnosti države (neto uvoz glede na skupno oskrbo z energijo).Kazalec je lahko prikazan v relativnih (delež posameznih sektorjev v skupni rabi končne energije) ali absolutnih enotah. Za prikaz v absolutnih enotah se uporablja tisoč ton naftnega ekvivalenta (ktoe).

Okolje in uvozna odvisnost sta povezana preko mešanice goriv, ki se uporablja za opravljanje energetskih storitev, preko obsega storitev ter vrst prenosnih poti, ki se uporabljajo za transport. Višina neto uvoza energije je odvisna od številnih dejavnikov, vključno z ekonomskimi: gibanja rabe končne energije, učinkovitosti energetskega sistema, zlasti proizvodnje električne energije in toplote, obsega domače proizvodnje goriv oz. energije, ki vključuje tudi obnovljive vire.

EU in Slovenija na zelo visoko mesto v energetski politiki postavljata zanesljivost oskrbe.

Pomembni dokumenti na EU nivoju, ki se tega dotikajo, so: podnebno energetski paket, ki je bil s strani Sveta sprejet aprila 2009, Drugi strateški energetski pregled, ki je bil s strani Komisije objavljen 2008, Akcijski načrt za energetsko učinkovitost (2006). Slovenija ima cilje s tega področja določene v Nacionalnem energetskem programu.

Ta problematika je postala pomembna zlasti pozimi 2008/2009 zaradi težav pri dobavi zemeljskega plina, ki so bile posledica ukrajinsko-ruskega spora, ter zopet letos zaradi situacije v Ukrajini.

Slovenija uvozi večji del fosilnih goriv. Pri tekočih gorivih in zemeljskem plinu je odvisnost 100 %, pri trdnih gorivih pa je bila leta 2012 22 %. Domača vira trdnih fosilnih goriv sta rudnik lignita v Velenju ter rudnik rjavega premoga v Hrastniku. Uvožena fosilna goriva so leta 2012 v skupni oskrbi z energijo predstavljala 51 %, kar je 2-odstotni točki več kot leto prej, ko je bil dosežen najnižji delež po letu 2000. Dvig deleža uvoženih fosilnih goriv je posledica dejstva, da se je oskrba z energijo zmanjšala bolj kot poraba uvoženih fosilnih goriv, zlasti tekočih fosilnih goriv.

Slovenija uvaža tudi gorivo za jedrsko elektrarno, ki pa se statistično obravnava kot domače gorivo. Poleg tega uvaža tudi tekoča biogoriva in lesno biomaso vendar so statistično prikazana kot domači vir.

Slovenija tekoča goriva uvaža iz številnih držav, pri čemer se je potrebno zavedati, da država uvoza ni nujno država, iz katere gorivo izvira, saj se vmes dogajajo tudi preprodaje. Leta 2012 je bilo največ tekočih goriv uvoženih iz Švice (33 %), sledijo Italija z 28 %, ZDA z 11 %, Avstrija z 9 %, Velika Britanija z 8 %, Madžarska s 5 % ter ostale države, delež katerih je manjši od 3 %. V prejšnjih letih je imel največji delež Ciper.

Pri trdnih gorivih je prav tako število držav, iz katerih Slovenija uvaža, veliko, vendar je delež uvoženega goriva iz najpomembnejše države v skupni energiji uvoženih trdnih goriv znatno višji kot pri tekočih gorivih. Iz Indonezije je bilo leta 2012 uvoženih kar 72 % trdnih goriv. To gorivo je bilo večinoma porabljeno v termoelektrarni-toplarni Ljubljana, njegova poraba pa se je leta 2009 zmanjšala zaradi pričetka sosežiga lesne biomase. Sledi Češka s 13 %, pri čemer se je delež te države glede na leta pred 2008 močno povečal. To je posledica mešanja premoga v termoelektrarni Trbovlje, kjer so prej uporabljali samo domačega. Ostala trdna goriva so porabljena v končni rabi, zlasti v industriji, nekaj pa se jih še vedno porabi v gospodinjstvih, vendar je količina tako majhna, da je statistika ne beleži več.

Pri plinastih gorivih je situacija najbolj problematična, kar se je pokazalo tudi v zimi 2008/2009. Glavna vira sta Rusija in Alžirija. Velik delež ima tudi Avstrija, vendar sama ne črpa plina, ampak ga prav tako uvaža v glavnem iz Rusije ter Alžirije. Enako velja za Italijo. Če med ti dve državi v enakem deležu razdelimo plin iz Avstrije, Rusija prispeva 63 %, Alžirija pa 37 %.

Slovenija je torej močno izpostavljena pri dobavah premoga, kjer največji dobavitelj, Indonezija, predstavlja 72 % vseh uvoženih trdnih goriv, vendar je zaradi domače proizvodnje delež v skupni oskrbi s trdnimi gorivi nizek (20 %). Zato to gorivo ni problematično z vidika zanesljivosti oskrbe. Prav tako z vidika zanesljivosti oskrbe niso problematična tekoča goriva, ki jih Slovenija uvaža iz številnih držav. Mnogo bolj je problematično zagotavljanje zanesljivosti pri oskrbi z zemeljskim plinom, kjer sta glavna dobavitelja samo dva, Rusija in Alžirija. Ta problem je pereč tudi na ravni EU, zato potekajo številna prizadevanja, da bi razširili nabor virov oziroma izboljšali dostopnost. V igri so kar trije večji projekti: Južni tok (izvor: Rusija, cilj: Avstrija in Italija, obhod Ukrajine), Nabucco (izvor: Turčija, cilj: srednja Evropa), Nord Stream (izvor: Rusija, cilj: Nemčija, obhod Ukrajine). Slovenija se je priključila projektu Južni tok. Poleg tega potekajo prizadevanja za diverzifikacijo transportnih poti zemeljskega plina s terminali za utekočinjen zemeljski plin.