Kazalec odvisnost od uvoza energije analizira več vidikov, ki določajo zanesljivost oskrbe z energijo:
• razpršenost uvoza energije po gorivih (uvoz goriv po državah),
• uvozna odvisnost države po gorivih (odstotek uvoza posameznih goriv),
• prispevek posameznega goriva k uvozni odvisnosti države (neto uvoz glede na skupno oskrbo z energijo).

Kazalec je lahko prikazan v relativnih (delež posameznih sektorjev v skupni rabi končne energije) ali absolutnih enotah. Za prikaz v absolutnih enotah se uporablja tisoč ton naftnega ekvivalenta (ktoe).

Okolje in uvozna odvisnost sta povezana preko mešanice goriv, ki se uporablja za opravljanje energetskih storitev, preko obsega storitev ter vrst prenosnih poti, ki se uporabljajo za transport. Višina neto uvoza energije je odvisna od številnih dejavnikov, vključno z ekonomskimi: gibanje končne rabe energije, učinkovitosti energetskega sistema, zlasti proizvodnje električne energije in toplote, obsega domače proizvodnje goriv oz. energije, ki vključuje tudi obnovljive vire. Na gibanja končne rabe energije med drugim vpliva tudi učinkovitost rabe.

EU in Slovenija na zelo visoko mesto v energetski politiki postavljata zanesljivost oskrbe. Pomembni dokumenti na EU nivoju, ki se tega dotikajo, so: podnebno energetski paket, ki je bil s strani Sveta sprejet aprila 2009, Drugi strateški energetski pregled, ki je bil s strani Komisije objavljen 2008, Akcijski načrt za energetsko učinkovitost (2006). Slovenija ima cilje s tega področja določene v Nacionalnem energetskem programu.

Ta problematika je postala pomembna zlasti pozimi 2008/2009 zaradi težav pri dobavi zemeljskega plina, ki so bile posledica ukrajinsko-ruskega spora

Slovenija uvozi večji del fosilnih goriv. Pri tekočih gorivih in zemeljskem plinu je odvisnost 100 %, pri trdnih gorivih pa je bila leta 2011 18 %. Domača vira trdnih goriv sta rudnik lignita v Velenju ter rudnik rjavega premoga v Hrastniku. Uvožena fosilna goriva so leta 2011 v skupni oskrbi z energijo predstavljala 49 %, kar je najmanj v obdobju 2000-2011 in 2 odstotni točki manj kot leto prej. Najnižja vrednost je posledica uvedbe sosežiga lesne biomase v TE-TOL leta 2008, s čimer se je poraba uvoženega premoga zmanjšala ter tudi gospodarske krize, ki je vplivala na nižjo porabo koksa in črnega premoga. Hkrati je gospodarska kriza vplivala na nižjo porabo zemeljskga plina, poleg tega pa je na zmanjšanje vplivala ustavitev proizvodnje metanola. Pri tekočih gorivih se pozna zmanjševanje porabe v široki rabi, medtem ko se je poraba v prometu v zadnjem letu povečala. Poleg tega ima pomemben vpliv povečanje rabe obnovljivih virov energije zaradi izboljšanja statističnega spremljanja rabe obnovljivih virov energije leta 2009 in povečanja kapacitet za proizvodnjo električne energije iz OVE ter leto brez remonta v jedrski elektrarni Krško, kar je vplivalo na zmanjšanje deleža fosilnih goriv v oskrbi z energijo.

Slovenija uvaža tudi gorivo za jedrsko elektrarno, ki pa se statistično obravnava kot domače gorivo. Poleg tega uvaža tudi tekoča biogoriva, ki se uporabljajo v prometu in so zajeta v tekočih gorivih.

Slovenija tekoča goriva uvaža iz številnih držav, pri čemer se je potrebno zavedati, da država uvoza ni nujno država, iz katere gorivo izvira, saj se vmes dogajajo tudi preprodaje. Leta 2011 je bilo največ tekočih goriv uvoženih iz Cipra (34 %), sledijo Italija z 18 %, Avstrija s 17 %, Velika Britanija s 13 %, Madžarska in Švica vsaka s 4 % ter ostale države, delež katerih je manjši od 3 %. Ciper ima največji delež od leta 2003, leta 2002 pa je največji delež pripadal kategoriji nedoločeno. Ciper ima največji delež od leta 2003, leta 2002 pa je največji delež pripadal kategoriji nedoločeno.

Pri trdnih gorivih je prav tako število držav, iz katerih Slovenija uvaža, veliko, vendar je delež uvoženega goriva v skupni energiji uvoženih trdnih goriv iz najpomembnejše države znatno višji kot pri tekočih gorivih. Iz Indonezije je bilo leta 2011 uvoženih kar 64 % trdnih goriv. V preteklosti je bil delež še višji (leta 2002 je znašal 87 %). To gorivo je bilo porabljeno v termoelektrarni-toplarni Ljubljana, njegova poraba pa se je leta 2009 zmanjšala zaradi pričetka sosežiga lesne biomase. Sledi Češka s 15 %, pri čemer se je delež te države glede na leta pred 2008 močno povečal. To je posledica mešanja premoga v termoelektrarni Trbovlje, kjer so prej uporabljali samo domačega. Ostala trdna goriva so porabljena v končni rabi, zlasti v industriji, nekaj pa se jih še vedno porabi v gospodinjstvih, vendar je količina tako majhna, da je statistika ne beleži več.

Pri plinastih gorivih je situacija v končni rabi najbolj problematična, kar se je pokazalo tudi v zimi 2008/2009. Poraba plina v transformacijah je leta 2011 znašala 152 ktoe, večina se ga porabi v industriji (425 ktoe), sledijo gospodinjstva (113 ktoe) ter ostala raba (39 ktoe). Nekaj malega se porabi tudi v energetskem sektorju ter za neenergetsko rabo. Glavna vira sta Rusija in Alžirija. Velik delež ima tudi Avstrija, vendar sama ne črpa plina, ampak ga prav tako uvaža v glavnem iz Rusije ter Alžirije. Če med ti dve državi razdelimo plin iz Avstrije, Rusija prispeva 65 %, Alžirija pa 38 %.

Slovenija je torej močno izpostavljena pri dobavah premoga, kjer največji dobavitelj, Indonezija, predstavlja 64 % vseh uvoženih trdnih goriv, vendar je zaradi domače proizvodnje delež v skupni oskrbi s trdnimi gorivi nizek (20 %). Zato to gorivo ni problematično z vidika zanesljivosti oskrbe.

Prav tako z vidika zanesljivosti oskrbe niso problematična tekoča goriva, ki jih Slovenija uvaža iz številnih držav. Mnogo bolj je problematično zagotavljanje zanesljivosti pri oskrbi z zemeljskim plinom, kjer sta glavna dobavitelja samo dva, Rusija in Alžirija. Ta problem je pereč tudi na ravni EU, zato potekajo številna prizadevanja, da bi razširili nabor virov oziroma izboljšali dostopnost. V igri so kar trije večji projekti: Južni tok (izvor: Rusija, cilj: Avstrija in Italija, obhod Ukrajine), Nabucco (izvor: Turčija, cilj: srednja Evropa), Nord Stream (izvor: Rusija, cilj: Nemčija, obhod Ukrajine). Slovenija se je priključila projektu Južni tok.